15. 09. 2017

 Večerna plima prinese življenje v vas. Približno ducat stark razporedi plastične roza stole okoli vedno istega uličnega kota in zre ulico. Žarnica sveti direktno na njihova oblačila, ki bi jim morda rekli pižame, polne cvetličnih vzorcev in živih barv. Te starke so verjetno »vaška kontrola«, osebe, ki morajo vedeti vse; moj pogled na isto ulico se ne more primerjati z njihovim. Medtem ko jaz vidim le pretežno bele stavbe s pribitimi okrasnimi krmili na stenah, in ograjami na strehah, zaradi katerih so te stavbe videti kakor ladje, ki plujejo med zmedo električnih žic, China Mobile in Oppo med morjem elektrike ... Se one lahko spominjajo tudi parad dolgih hiš iz kamna in lesa, z ogromnimi ribami, ki se sušijo na stenah. Jaz vidim starca, ki vsak večer z radijem okoli ramen (baterija mežika rdeče), poslušajoč opere, ki verjetno niso pekinške ... ker jih je mnogo več, različnih »oper« ... naredi vedno isti krog okoli vasi, preden se vrne posedat domov ... In jaz vidim mladce na motorjih ali tiste, ki posedajo pred modernimi prostori z burgerji in mlečnimi čaji, naj ča, in pijejo sokove. One pa vedo, kdo je s kom in kdo bi, pa ne gre; one vedo, kaj je kdo storil, da je kupil radio ali hišo, in one se spominjajo staroselcev, žena s tatuji na obrazih in moških s tarzanskimi hlačkami iz drevesnega lubja. One vedo, v koga se je naselila boginja Šian in ga vodila, da si je v neke vrste kitajski verziji indijskega Thaipusama zataknil morda nekaj metrov dolgo iglo skozi lica (na kitajskem slavni ljudje po smrti postanejo bogovi ali boginje; toda pri Šian je nenavadno, da je ženska najmočnejše božanstvo na otoku, in da vstopa le v moška telesa, in jih sili v tako brutalen šport). Starke se spomnijo, kdo je bil blagoslovljen s sinom in kdo je zavrgel deklico, in kdo je prvi nosil zlato ogrlico, oznako bogastva, okoli vratu, in kako je ta shirani možakar pred sosednjo hišo izgubil vse, da zdaj spi tam na tleh in podnevi je hrano iz improviziranega smetnjaka, medtem ko je njegovo lice stalna krvava praska. One vidijo toliko, jaz pa skoraj nič. Toda napišem lahko le tisto, kar vidim. Tole vidim v Čanghvaju, vasici na otoku Hainan, južna Kitajska.

 

 Tudi turisti mnogokrat pridejo zvečer. Ponavadi so sestavljeni iz družin – skoraj nihče na Kitajskem ne potuje sam. Družina velikokrat pomeni en debelušni moški s še eno zlato ogrlico okoli vratu; obnaša se kot živčni najstnik, ko laja ukaze glede večerje. Njegova žena je tiha in z viktorijanskim klobučkom večno pripravljena na poziranje za fotografije. Otrok ali dva sta razvajena pamža, deklice v princeskastih oblekicah. Sedejo za mizo ob morju in jedo za dve družini, nasmetijo pa za tri. Potem gredo.

 Nujno jim je dokazati, da zdaj zmorejo.  

 

  Noč je pravzaprav tiha in se konča naglo. Tu ni veliko zabave. Mislim, da ima vasica en KTV – kamor greš po mikrofon in popivaš ter poješ, in bolj ko si pijan, manj ti je mar, kako poješ – toda tudi ta ugasne svoje luči relativno zgodaj. Noč je mirna in vse, kar slišiš, so trkljanja jader v noči; in če pogledaš skozi okno, vidiš luči svetilnikov ter posameznih ribiških ladij, ki prihajajo ali odhajajo. Ladje nimajo urnika. Nekatere gredo na oddaljeno odprto morje za nekaj dni. Predvidevam, da se vrnejo, ko so polne.

 

 Jutro prinese opazno oseko. Pol ladij v pristanišču naseda na mivki in blatu. Pristanišče je na nek način kakor muzej: razpadle barke so puščene kar tam in se v času umaknjene vode razprejo pogledom. Nenadoma se zdi, da pokopališče ladijskih duhov sobiva z nepremičnimi novejšimi barkami, ki ne morejo uiti. Nove barke imajo srečne rdeče vozle privezane na krmah. Če katera ladja zdaj pride iz odprtega morja, mora kapitan – včasih stojijo tam na palubi kar v spodnjih hlačah – zvoziti povsem natančen krog skozi najglobji del ožine.

 Starejši ljudje so že v vodi. Uporabljajo preprosto leseno orodje, da kopljejo školjke. Včasih zabredejo globoko v vodo. Od daleč vidiš le okroglo stvar, ki lebdi na površini morja – misliš si: morda je žoga, morda kokos, morda pa, vendarle, človeška glava, ločena od telesa, a še vedno nekako lebdi.

 Čanghva je vasica ob izlivu skoraj sramežljivo mirne reke. Zato je nekoč bila vojaška baza, in še sedaj ponekod govorijo takoimenovani »vojaški dialekt«. Reka priteče v pristanišče iz leve, na desni je vstop zamejen s peščenimi sipinami. V času oseke je druga stran obale, tam proti horizontu, videti kakor puščava; tako malo vode je, in pesek je preprežen z ostanki dreves. Bela debla so zglajena tako natančno, da so videti kot kosti. Če si preveč živo predstavljaš, da si v puščavi, se ti človeške glave daleč v vodi zdijo najbolj podobne malim fatamorganam.

 V vodo gredo po školjke predvsem starejši ljudje; mlajši počivajo ali pa delajo v redkih trgovinah. Tile kraji so načeloma srečni. Večina mlajših ostaja doma ali pa vsaj v bližini Čanghva. Lokalna vlada menda daje ljudem neke vrste podporo, in ribištvo očitno prinaša denar. V vasici se je v času mojega ostajanja gradilo najmanj petnajst ali dvajset hiš. Nov tempelj, posvečen še eni boginji, Mazu, varovalki ribičev, je vzpostavljen leta 2015 (tempelj je sicer star okoli tisoč let, a je bil porušen v času kulturne revolucije). Ljudje imajo denar.

 

 Če so nove stavbe, tiste podobne ladjam, povečini bele in le občasno ozaljašane z modernimi fasadami mehkih oker ali svetlo modrih barv, potem so stare hiše umazano bele do temno sive, a njihova okna ter vrata ali kak dodatek na steni žarijo v kričeči modri ali rdeči ali zeleni; zdi se, da so stare hiše bolje našminkane. Na nekaterih so privezani listi grejpfruta, ki premore mitično moč izganjanja duhov. Toda tiste stare hiše, ki so gledale na ulice, so zdaj bolj ali manj porušene. Lokalna navada je, da se nove hiše zgradijo spredaj – da so vidne z ulice – stare pa se nahajajo zadaj, skrite. Ponavadi dolg hodnik, podoben teleskopu, vodi iz nove zgradbe preko notranjega dvorišča do stare zgradbe. Zlahka pogledaš noter – približno devetdeset odstotkov vseh vrat je nenehno na stežaj odprtih. Vidiš lahko tudi do petdeset metrov naprej. Če se pred novim vhodom igra otrok, na dnu starega pa sklonjeno hodi starec, si lahko predstavljaš, da imaš pred sabo teleskop časa: da tam v daljavi vidiš prihodnost. Bolj ko zrem v te hodnike, bolj smo si podobni, mislim, ti kitajci in mi vsi. Vsi gremo skozi podobne procese dohajanja razvoja s filtri različnih kultur. Vsi se nahajamo tam daleč naprej, sklonjeni, in naši hodniki se ožajo.

 

 Nisem mogel pridobiti natančnih podatkov glede zgodovine točno te vasice, toda načeloma velja, da so se »pred davnimi časi« na otok Hainan priselili ljudje iz (sedaj) avtonomne pokrajine Guangši ali Gvangdonga. Večina tedaj priseljenih se sedaj imenuje narodnostna manjšina Li. Ko so se Han Kitajci iz severa selili semkaj, so Li zbežali v gore. Isto se je moralo zgoditi v Čanghvaju; gotovo v času prihoda vojakov in vzpostavitve tiste vojaške baze. Mnoge navade lokalnih ljudi so podobne tistim iz Guangšija. Ob pogrebu se najbližji sorodniki oblečejo v belo, zakoljejo se prašiči, pojedina je za okoli tisoč ljudi; vsak da rdečo koverto oziroma denarni prispevek (do desetih zjutraj je »računovodja« imel okoli 55. 000 RMB, torej okoli šest tisoč evrov.) Starci so se šalili z mano: »Mi smo plačali vstopnino, kaj pa ti?« Jaz nazadnje nisem ostal, ni se mi dalo, ker te slovesnosti poznam. Pogrebna slovesnost traja ves dan, drug dan zjutraj umrlega pokopljejo v planinah.

 Lijem pripada tetovaža na obrazu, ki je sedaj skorajda več ne najdeš; in Lijem pripada boginja Šian, sicer slavna voditeljica oziroma generalinja izpred 1.300 let. Prazniku v njeno čast se v domačem narečju reče gong či; je bolj pomemben kakor kitajsko novo leto in najverjetneje starejši kakor 1.300 let. Ta praznik vsebuje tisto pičenje igle v ličnice. Včasih se ljudje nabodejo kot odojki na žaru, po šest njih skupaj. Menda je kulturna zibelka tega festivala kraj Venčang (Wenchang), dogaja pa se v prvi polovici drugega lunarnega meseca.

 

 Hainan je najmanša in najbolj južna provinca na Kitajskem, otok, ki zajema okoli 34.000 kvadratnih kilometrov in tam prebiva slabih deset milijonov ljudi. Če me vprašate, po čem si ga najbolj zapomnim, bom omenil sposobnost darovanja ogromno denarja za templje ali v priprošnje, kockanje za denar (moški ter ženske so tudi na pogrebu, med čakanjem na obiskovalce, navdušeno metali karte ter kvaje na mizo), betelov orešček kot nekaj, kar te rahlo zadene, plaže in novogradnje. Vse to se nahaja tudi v Čanghva (toda drugi kraji nimajo tako zapuščenih plaž, te arhitekture, in morda nimajo te verzije jedi paj haj rou, mesom školjk v omaki z začimbami.)

 

 Kitajska vlada se je sicer odločila, da celotni Hainan postane mednarodni turistični otok. Ko potuješ po otoku – in na štirih posamičnih izletih sem šel tako na zahod kakor vzhod in do notranjosti, od glavnega mesta Haikouja preko Venčanga in Lišveja in Rejuevana in Wudžšana, pa še Danžova, izpustil sem edino Sanjo, najbolj turistično nujno lokacijo – se ti predvsem zazdi, da dela vlada račun brez krčmarja. Novozgrajeni izjemni turistični objekti, ki se zdijo namenjeni kakšnim Trumpom, so leto dni po dokončanih gradnjah že zapuščeni. Staroselci so še pred tridesetimi leti hodili naokoli napol goli. Ni jim nudena izobrazba, ki bi jim povedala, kaj se od njih glede streženja nekim tujim gostom sploh pričakuje. Med kitajski turisti, ki imajo denar, mnogi tukaj živijo; kupili so si zemljišča. Kot turisti morda še raje gredo v druge dele Južne Azije. (Med relativno poceni in čaščenimi cilji se nahajata predvsem Singapur in Tajska, pa tudi Hong Kong, za odhod v katerega, čeprav pripada kitajski, Kitajci potrebujejo vizo – prebivalci določenih kitajskih mest je niti ne morejo pridobiti.) S plažami itak nimajo kaj početi, ker nočejo počrneti, temveč postati čimbolj beli. Tujci oziroma zahodnjaki za Hainan »ne vedo«; morda je predrag; in njim bo prej ali slej šla v nos slaba skrb za okolje. Kitajski učenci se ponavadi v šolah piflajo o onesnaževanju, toda očitno mislijo, da gre za še eno šolsko znanje brez praktične vrednosti; nekaj, kar napišeš v izpitu in potem pozabiš. Aktivno ohranjanje čistoče je zelo težko opaziti. In ljudje še vedno ne ločijo med osebnim ter javnim; tako, kot se obnašajo doma, se tudi v javnosti. Logika gre torej: če doma lahko smetiš, ker pač vedno nekdo pospravi, lahko to počneš tudi zunaj. (Pogovarjajmo se o tem, kaj v določeni kulturi izoblikuje pojem sramu.) Tole je prva stvar, ki bi jo morala urejati vlada, ne glede na to, kaj hoče narediti iz otoka: ljudem predstaviti vzročno posledično zvezo med neodgovornim smetenjem ter prihodnostjo brez rib in sprehodi med plastiko.  

 Težko rečem, če se ljudje na Hainanu računici kitajske vlade zavedno upirajo. Nekateri verjetno se. V Danžovu sem spoznal možakarja, ki še živi v zgradbi iz vulkanskih kamnov in protestira, ker se lokalna vlada laže, da so lokalne soline znamenitost, stara mnogo preko tisoč let, ko jih imajo v resnici le tristo. Toda bolj se zdi, da vlada želi otok spakirati v neko škatlo, v katero ta nezajezljiva bujnost in divjina nikakor ne spadata, ali pa bosta spadala le po generacijah izobraževanja. Skozi Hainan teče arterija divjosti.

 

 V resnici Čanghva ni povsem navaden kraj na Hainanu. Tu ni res visokih stavb – čeprav so me v ponosu peljali do novega večnadstropnega hotela (na kitajskem je beseda visok pomensko skoraj enaka besedi dobro). Podobnih mirnih ribiških vasic sem našel le malo. Čanghva pridobi turiste, a nikoli pretirano število. Plaža je bila v skupno dobrem tednu, kar sem bival tukaj, skoraj vedno povsem prazna. Nekateri dopustniki se odpravijo v bližnji in bolj slavni zaliv Qizi – kjer školjke rastejo kakor rože na skorajda merlot rdečih skalah, bolj podobnim nasedlim nezemeljskim udom kot pa skalam.

 

 Poldne je v Čanhgva prazno. To je čas za počitek. Morda kak starec čepi pred vhodom svoje hiše, in morda ribiči krpajo mreže pod enim od visokih dreves trga. Ribiči pravijo: »Že smo te zacahnali! Vsak dan zjutraj in potem še enkrat popoldne greš na plažo. In vedno imaš s sabo ta težki fotoaparat. Sedi z nami in nam malo povej, kako živite zahodnjaki!« Prav kakor sem jaz beležil njihove vsakodnevne navade, so oni sproti pomnili moje. In čeprav se z njimi smejim, nazadnje raje grem naprej, še enkrat na plažo. Srečanje med mojo slabo kitajščino in njihovim (vojaškim?) lokalnim dialektom je kot nesreča, ki preži za vogalom, a še boljše vzroke imam za nadaljevanje sprehoda – zdi se mi namreč, da ne vem, kako živimo zahodnjaki. Ali pa da ne vem, kako naj jim to razložim. Kateri zahodnjaki sploh? In zanima me, če bi se oni – ali pa moji prijatelji v Nanningu – ob pogledu na moje pisanje prepoznali, ali pa bi me lahko vprašali enako: ti kitajci, o katerih pišeš, kateri kitajci so to sploh?                     

      

17. 08. 2017

Pravkar sem se vrnil nazaj v Nanning po enomosečnem bivanju v Sloveniji; ob pogovoru v Celjski knjižnici sem bil intervjuiran za NT & RC, Večer in Celjana. Tole je nelektorirani izsek iz intervjuja za NT & RC. Predvsem sem izsekal dele, ki se tičejo filma. 

Peter Zupanc o drugem domu na Kitajskem in o filmski povezavi z domovino

Peter Zupanc je večino časa življenja preživel na Polzeli in že od leta 2007 je povezan z deželo, ki je že pred stoletji navdušila raziskovalca Marca Pola. Kitajska je Petra tako prevzela, da zdaj že tam peto leto poučuje na kitajski fakulteti angleški jezik. Živi v avtonomni pokrajini Guangxi, v kateri živi kar 11 narodnostnih manjšin in je o njej, vsaj Slovencem malo znanega. Morda je prav zato kot pravi popotnik raziskoval njeno raznolikost in se kot ljubitelj pisane besede odločil, da napiše knjigo. V knjigi Obešanje zmajeve glave razkriva kulturne zgodbe o tem, kaj je Kitajska bila in v kaj se spreminja. Z njim smo se pogovarjali med vsakoletnim obiskom domovine, s katero ga veže še precej stvari. Med drugim prijatelji ter vsaj delček zaslužka, saj za priloga Novega tednika TV Okno redno piše filmske recenzije.

Čeprav ste na Kitajskem že kar nekaj let in ste v Sloveniji, kako rečete, da ste prišli domov  ali na počitnice?

Prišel sem na počitnice. Ker na kitajski fakulteti, kjer poučujem angleščino, imamo trenutno počitnice, potem rečem obisku v Sloveniji, da grem na počitnice.

Koliko časa boste ostali v domovini?

Ponavadi ostanem mesec dni in tudi tokrat je tako.

Ko sem se pred dnevi pogovarjala s prijateljico Slovenko, ki živi v tujini in je prišla na obisk v naše kraje, je zelo potožila, kako pogreša slovenski jezik. Koliko pogrešate pogovore v slovenskem jeziku?

Pogovori so zelo redki, ker živim v Nanningu v glavnem mestu avtonomne pokrajine Guangxi, na jugu Kitajske, 250 kilometrov stran od meje z Vietnamom, v  mestu, kjer poleg mene ne živi noben drug Slovenec. Pogovori so tako občasni preko Skypa ali preko elektronske pošte. A ker sem že od nekdaj s pisanjem izražajoč človek, mi nenehno pisanje pomaga, da ohranjam slovenščino in je ne pogrešam tako zelo. Ker sem že sedem let na Kitajskem, je prvi jezik v katerem nenehoma razmišljam angleščina, ki mi je bila od malih let zelo ljuba, občasno se sporazumevam v kitajščini, je slovenščina celo na tretjem mestu. Letos ugotavljam, da poskušam tvoriti slovenske stavke s kitajsko slovnico, kar je precej nenavaden in neposrečen način jezikovne rekreacije.

V katerem jeziku potem sanjate?

Zelo malo sanjam, če pa že, se ne spominjam, v katerem jeziku je točno.

Pravijo namreč, da v jeziku katerem sanjaš, je jezik, ki ti je najbolj blizu.

Spominjam se, da sem pred približno 20 leti sanjal v slovenščini, a z angleškimi podnapisi. Če je to bilo pred toliko leti, potem predvidevam, da če zdaj obstajajo sanje, je verjetno ravno obratno (smeh).

Vaša zgodba o naključnem obisku Kitajske, ki je postala potem vaš drugi dom, je zelo zanimiva, skoraj da neverjetna.

Ni neverjetna, je pa nenavadna in nenačrtovana. Zgodba se je začela leta 2007, ko sem po naključju šel na mesečno potovanje na Kitajsko in mi je bila zelo zanimiva, da sem želel priti še enkrat. Naslednje leto sem odšel za pet tednov, leta 2009 za šest tednov in leta 2010 sem že živel eno leto na Kitajskem. Še vedno je bila le ideja, da bi tam zgolj živel eno leto. Imel sem dogovor s takratnim svojim šefom Mestnega kina Metropol Borutom Kramerjem, da me služba programske vodje čaka. A ko sem prišel nazaj se Kitajsko, se ji nisem mogel odreči in sem naslednje leto šel nazaj študirati kitajščino za eno leto. Če sem bil prvo leto s turistično vizo in sem potoval potoval po avtonomni pokrajini, sem naslednje leto bil tam študent ter se učil kitajščino. Nato sem dobil ponudbe za službo in sem delal z delovno vizo. To se zdaj nagrajuje.Tri leta sem poučeval na training centru (kako naj to prevedem v slovenščino? Evo moje težave!), zdaj že drugo leto delam na univerzi, in še vedno potujem po jugu Kitajske. S partnerko sva bila letos za kitajsko novo leto za en mesec v Maleziji in tako začela velikopotezni načrt potovanja po državah južne Azije.

Kaj se je zgodilo, da ste ostali na Kitajskem? Ljubezen na prvi pogled, na prvi vtis?

Da je ljubezen na prvi pogled, sem najprej razlagal mojo odločitev. A ko sem dlje časa tam, se pojavljajo reinterpretacije. V tem trenutku mi je ena ljubših razlag ta, da sem na prvem potovanju spoznal tako različne kotičke dežele, ki sem jih želel prav jaz raziskovati in pisati o njih. Poskušati sem si vzpostaviti sliko južne Kitajske oziroma pokrajine v katerim živim. To avtonomno pokrajino imam bolj ali manj v malem prstu. Kar ne pomeni, da jo vso poznam, a neke vrste splošno sliko imam.

Kakšna je pokrajina v kateri živite?

Vse je večje, več je ljudi, avtomobilov, več novogradenj, a pokrajina je malce podobna naši. Imamo hribe in dokaj blizu morje. Mesto Nanning ima subtropsko podnebje, kar pomeni, da je tam vroče in soparno, povsem drugače kot je trenutno v Sloveniji. Meni so trenutno vroče temperature relativno hladne. Kajti, ko je prisotna vlaga, so razmere popolnoma drugačne.

Mesto Nanning opisujejo kot zeleno mesto. Ali kljub petim milijonov prebivalcev še vedno nosi ta naziv?

Zagotovo je manj zeleno mesto kot je bilo nekoč. Še vedno je pravzaprav relativno lepo in čisto. Imamo modro nebo večino časa, več kot Peking. To je tudi eden od razlogov, da glavnega mesta ne maram preveč. Smešno je tudi, da se prebivalci severa in juga dežele zelo razlikujejo med sabo. Meni je jug z narodnostnimi manjšinami bolj pri srcu.

Je kitajščina zapleten jezik?

Najmanj zapletena plat jezika je osnovna slovnica, ki mislim, da je enostavnejša od naše. Zahtevnejše plati so izgovarjava zvokov, ki jih naša usta ne zmorejo sprva, muka so toni,  zahtevnejša je struktura kompleksnejših stavkov... itak... in seveda zelo zahtevne so same pismenke. Ne znam odlično pisati ali brati, četudi sem se tega učil, ko sem bil drugo leto na univerzi. V svojih najboljših trenutkih sem obvladal okrog 200 pismenk. A kasneje se mi zdelo pomembneje, da se znam z ljudmi pogovarjati v njihovem jeziku, kot bi se učil pisanja in branja. Z osnovnim pogovorom nimam večjih problemov. Načeloma še vedno drži, da mora odrasel Kitajec za povprečno pismeno sporazumevanje poznati okrog 2 tisoč pismenk. A od tistega trenutka, ko na Kitajskem učim angleščino, je postalo težje nadgrajevanje znanje kitajščine. Večina ljudi, ki jih srečujem, želijo z mano vaditi angleščino. So le moji učenci.

Kdo so vaši učenci?

V tem trenutki so študenti na fakulteti, ki so stari približno dvajset let in prihajajo iz različnih delov države. Poleg različnih predmetov na fakulteti imajo tudi angleščino. Poučujem pogovorno angleščino, ne osredotočam se toliko na slovnico, bolj na širjenje njihovega besednega zaklada in vadbo izgovorjave.

Ali se težje učijo angleščine kot recimo Slovenci?

Mislim, da se še vedno mi lažje naučimo angleščine, četudi nimamo istih korenin. Še vedno nam je bližje kot kitajščina. Podobno kot imamo Evropejci težave pri učenju kitajščine, imajo oni težave učenja evropskih jezikov. Ustne mišice niso navajene izgovorjave določenih zvokov. Morda je največji problem pri poučevanju pogovorne angleščine, da se na kitajskih šolah učijo teorijo, a niso spodbujeni k govoru tujega jezika. Fama, da zaradi izgube obraza ne odprejo usta, je relativno resnična.

Ali malce razložite, kaj pomeni izguba obraza?

To pomeni, da Kitajci v javnosti nočejo pokazati čustva, nočejo narediti česa takšnega, kar bi jih pokazalo v slabi luči ali jih spravilo v sramoto. Včasih je prav smešno gledati njihove majhne nesreče, kako nanje odzivajo. Recimo dam primer: gresta fant in dekle po ulici, za sabo vlečeta kovček, ki se v nekem trenutku odpre in iz njega se vse razsuje. Če bi se to zgodilo v Sloveniji slovenskemu paru, predvidevam, da bi ta par uporabil kakšno kletvico ali dve ali vsaj pokazal, da ni dobre volje. A Kitajci se v takšnih primerih samo nasmehnejo. Ob nasmehu ne izgubiš obraza.

Ampak kadar ste ožja družba se znajo Kitajci razjeziti?

Se znajo razjeziti, a zelo odvisno v kateri družbi.

Kitajski je v zahodnih medijih predstavljena v kontekstu korupcije, onesnaževanje okolja, a zagotovo je ta dežela še kaj več. Kakšna je ta država v vaših očeh?

Kot vsaka država na tem svetu ima dobre in slabe strani. Glede onesnaževanja je to predvsem večja težava mest na severu države, ker je tam več ljudi in industrije. Kar se tiče glede korupcije je zelo dolga zgodba. Predsednik Xi Jinping veliko dela na tem, da bi izgnal korupcijo iz vseh por Kitajske, kar je težko, ker je le-ta vcepljena v ljudi. Navajeni so na to, da si podarjajo rdeče kuverte za novo leto ali kakšne osebne praznike, ali ko nekdo nekaj želi od nekoga. Meni se zdi, da dokler živiš normalno življenje in nisi vključen v večje poslovne projekte, se te ta korupcija niti ne dotakne. V preprostem vsakdanjem kitajskem življenju je ni.

Ali so se vam stereotipi o Kitajski, od kar ste tam spremenili?

Povejte mi enega.

Recimo o hrani. Ali Kitajci res jedo vse, kar jim pride po roke,  sploh vsemogoče živali?

Ta zgodba je relativna. V turističnih mestih ponujajo tujcem določeno vrsto hrane, ki se je oni ne bi več dotaknili. Druga plat zgodbe je iz moje pokrajine, ki je bila nekoč ena od najrevnejših pokrajin. Prebivalci so še leta nazaj jedli vse in še zdaj je mogoče ne tržnici poleg klasičnih živali, ki jih poznamo, kupiti kuhano želvo, kačo ali psa.

Ali ste drugačno meso poskusili?

Ja, vse to. Če ješ meso, ni posebne panike. Popolnoma je odvisno od tega, kako ti kuhar pripravi. So določene vrste hrane, ki sem jih poskusil, pa bi jih ne več, kot je recimo kokošja krempeljca ali prašičji penis.

Verjetno ni bila hrana najhujša stvar, na katero ste se morali navaditi?

Hrana ni bil problem. Vsak zahodnjak na Kitajskem bomo imeli nekaj časa težave z želodcem, ker je toliko drugačnih svari, a si dovolj dolgo tam, se navadiš. Nikoli nisem večjih težav, tudi pri uporabi stranišča na počep. 

Sama Kitajsko povezujem s politiko enega otroka. Te politike ni več, a ti otroci so zdaj odrasli razvajeni cesarji, vsaj tako jih poimenujejo. Se strinjate s to oznako?

To je eden izrazov za tiste bogate otroke, ki so jih zeli ujčkali in ti mali cesarji so zelo zelo razvajeni, ker mislijo, da jim je svet dolžan vse. A morate vedeti, da so tudi bile tudi pri politiki enega otroka izjeme. Različne narodnostne manjšine so imele dovoljenje za več otrok, tudi  tisti, ki so živeli visoko v hribih, so si dovolili imeti več otrok, ker nihče tega ni tam daleč stran od civilizacije preverjal. Kdaj so tudi kakšnega uradnika podkupili, da jim je dovolil imeti več otrok. Moja prijateljica svoje življenje dolguje temu, da je njen oče podaril uradniku psa za »v lonec«, da so njo zavedli v dokumente.

BARBARA GRADIČ OSET

Foto: GrupA in osebni arhiv

07. 07. 2017

Počitnice so tukaj. V Slovenijo odhajam 12.7. in ostajam doma do 12.8. (Potem, upam, sledi en čudoviti izlet do Sechuana). 

 V Osrednji knjižnici Celje bo v četrtek, 20.7., ob 17.30., pogovor z mano pod naslovom Kako potovati in živeti na Kitajskem. Obljubljam niz (sfiltriranih) fotografij iz vseh sedmih let bivanja tukaj, pogostitev, stekleničko kitajskega žganja (če bo vse po sreči), rad pa bi goste naučil igre  shi wu shi wu er shi, ker je enostavna in fajn. -:)   

17. 06. 2017

Tale tekst je nastal v času potovanja po nekaterih malih krajih province Junan; Gasa, Malu, Xinping, Kunming. Ni urejen ali predelan - zdajle bi ga napisal drugače, kaj popravil ali dodal. A je dovolj informativen, da ga dodajam sem. 

 

Ljudje pridejo iz planin. Morda so prišli pred leti, ali pa le za danes. Morda živijo tukaj, v tej dolini, od rojstva, in morda so iz planin prišli njihovi starši: ti vsekakor nosijo živeče planine v mislih, pa v žuljastih rokah. Planine so vsekakor odskočna deska. Zibelka.

 Zberejo se na trgu sredi mesta. Vodi jih možakar, ki igra na juečin, kar si drznem prosto prevesti kot »lunino kitaro«. Glasbilo je sicer bolj podobno bendžu kot kitari; telo je okroglo, ima tri strune, in vedno je pobarvano v pisane barve, prevladuje rdeča. Ko možakar začne igrati in plesati, se mu v koloni pridružijo drugi. Stopajo v krogu, nadvse različna družba, a vsi starejši od trideset let. Tu je gospa v čipau in visokih petkah; in starec, ki se komajda premika, zmore le drseti za ostalimi; in dve ali tri gospe v po domače prirejenih verzijah narodnostnih oblačil; in gospod z otrokom v naročju, in zraven njega ležerni gospod s cigareto v ustih; in nekdo, ki ga v mislih okličem za ključavničarja; kajti za pasom nosi šop žvenketajočih ključev, kakor antagonist v Spielbergovem E-T.ju. Ta pleše najbolj naravno. Sklanja se, niha, njegovi koraki so elastični, gibki, kakor da bi ga nosila voda – kakor da bi posegal v nevidne tokove okoli sebe, ki ga valovijo naprej. Včasih zapre oči, medtem ko pleše. Ne potrebuje jih.

 Melodija je sicer preprosta, toda plesni koraki niso. Stopicljanje, prestop z levo nogo nazaj, pa naprej, pa korak naprej, pa stopicljanje, pa obrat na desno, in nato obrat na levo – in dva koraka naprej. In tako dalje. Seveda to ni natančen opis plesa – ne znam ga niti plesati niti opisati. Tole so besede, ki lahko pomagajo, da se izriše slika.

 Vse tole se odvija pod luno. Nedaleč stran se odvija paradni ples narodnostne skupine Huangyao Dai. Tista dekleta so seksi. Tam se nahaja več ljudi. Toda ples je neprimerljiv s temlem. Tale je vztrajen in silovit v svoji tišini, strasten, ne da bi kričal pozornost nase. Tole so Ji ljudje. (Ne nameravam reči, da so Ji ljudje nasploh ravno v teh značilnostih drugačni od Dai. Je pa res, da si jih drznem oklicati za vztrajne. Živijo v nekaterih od najbolj grobih razmer Kitajske, in nekateri strogo odklanjajo civilizacijo.) 

 V nekem trenutku se koloni pridružijo pevki. Na ustih nosita premične mikrofone – tole torej počnejo stalno! – toda tudi njuna pesem je komajda slišna, le malce glasnejša od brenkanja, premikanja stopal. (Snemam. Še dva posnetka med mojimi naključnimi zbirkami narodnostnih pesmi.)

 Glasbenik preneha brenkati, kolona se ustavi, hihitanje. Utvarjam si, da si pravijo:« Kdo se je zmotil? Ti? Jaz? Vsi smo se zmotili! Ni pomembno. Gremo naprej,« in ples se nadaljuje.

 Takole plešejo ure. Ko jih vidiš dve uri kasneje, jih je nekaj manj; toda še vedno tvorijo krog. Nenehno postopanje, nenehen krog. Včasih jih nesojeni opazovalci spremljajo, oponašajo korake, se jim celo pridružijo. Toda ti ponavadi ne vztrajajo.  

 

 Ljudje pridejo iz planin, in en primer planin je tale vas, Malu. Pot od prejšnjega večjega kraja se začne skozi nasade banan, toda višje ko greš, več je koruze. Koruzno kraljestvo. Tule se je še krompir, divje gobe. Malu živi od organiziranih in urejenih nasadov gob. (Čeprav verjetno ne le od tega.) Visoko smo, čeprav ne znam reči, koliko – 2.000 metrov? Zrak je oster kot bič, sonce rije po kožah kakor bik po njivah.

 Ji vedno živijo v planinah. Seveda izjeme obstajajo – toda še sedaj ponavadi odhajajo na dagong, delo drugam, vsaj za tako dolgo, da zaslužijo dovolj (karkoli dovolj je.)

 Moderna revolucija izničuje staro frazo, da narodnostne manjšine živijo v planinah – moderna revolucija jih privablja iz planin.

 

 Ji so predniki nekdanjih Čjang (Qiang) ljudi – kakor tudi Haniji, Tibetanci, in menda Mosuoji in še mnogi drugi. (Poenostavljam. Seveda je stvarnost bolj kompleksna – te trditve so s strani nekaterih tudi negirane. Informacije o Čjangih so sicer stare preko tri tisoč let.) Selitve so preko Sečuana potekale dolgo tega, okoli 400 do 100 p.n.š.. Zdaj nasledniki te selitve živijo predvsem v Junanu, Sečuanu, nekaj malega v Guizhou, Guangšiju. Ji so ena od tistih etničnih skupnosti, ki so ohranili svojo pisavo. Nekje okoli 80 p.n.š., v času skrivnostnega izginotja Dian kraljestva – in da, Dian kraljestvo je skrivnostno, kajti ne ve se veliko o njih, in menda se ne ve, zakaj so propadli – so Ji posegli po precejšnji moči; imeli so kaste in delili so se na sužnjelastnike in sužnje. Bili so (menda) precej nasilni in ponosni. Kasneje, v času Nanzhao in Dali kraljestev, ki so skupno trajale okoli petsto let, so imeli manj moči; in še kasneje, ko so Han Kitajci pridobivali na moči, so se verjetno še bolj umikali v planine.  

 Njihove nekdanje hiše – vsaj v tem predelu – so bile sestavljene iz glinastih opek. Cesta do Malu je bila vzpostavljena nekje v sedemdesetih. Tedaj so se stvari pričele spreminjati.

 Ji v Malu ne živijo sami; blizu obstajajo vasi Han Kitajcev. Nisem mogel izvedeti, koliko so stare. Ne drznem si ugibati.        

 Vas Malu je, verjetno nekje v osemdesetih, vodila ideja vzpostavljanja hiš »okoli hriba, do koder gre«. (Hodiš, in hiše, kakor v ZF filmu, baziranem na uživanju substanc in poceni efektov, pop!- ajo v obstoj. Še ena! Še ena! Ni še konec! Uuu, vaaaav! Daj mi še enega, kolega...) Zdaj imajo na zidu ob vhoda na veliko napisan slogan:« Naredimo vse, da se izkopljemo iz revščine.« In to ljudje tudi počnejo. Verjetno malce samosvoje, in počasi, toda počnejo.

 V glinastih hišah skorajda nihče več ne živi. Tudi starke, ki tradicionalno napeljejo petmetrske črne šale okoli glav, kakor turbane, le poredko.

 Nove hiše so večnadstropne. (Postavitev nove hiše stane okoli 200. 000 RMB.) Toda pazite na podrobnosti: tale hiša ima, recimo, dva vhoda. Velik je glavni vhod. Mali je vhod v (zunanje) stranišče. Kanalizacije ni – stranišče je vzpostavljeno na star način, luknja v tleh.  --- In: v drugem nadstropju se nahaja veličasten, za celo petmetrsko steno dolg glasbeni center. Bel. Sijoč. Malce »poceni«, mi bi morda rekli hohštaplerski. In na vrhu stavbe se nahajajo solarne celice, sonce greje vodo. --- Toda: znotraj hiše kuhinje ni. Kuhinja se nahaja pred glavnim vhodom, zunaj. In je sestavljena le iz nekaj rjastih vokov in orodij, ki visijo na improvizirani leseni strehi, in prostora za ogenj. Kako je mogoče?, jih vprašam,pa saj je tukaj pozimi mrzlo, tu pade sneg? Zakaj niste postavili kuhinje znotraj? In odgovor je skomig z rameni: saj ni tako mrzlo. Navajeni smo.      

 Seveda obstaja možnost, da domačini želijo prikriti, koliko so si lahko nakupili – da želijo prikriti »bogastvo«, in »prikazati« revščino, recimo tole kuhinjo zunaj. Toda prav tako možno je nekaj drugega. Da ti ljudje ne vedo, čemu moderna hiša služi. Ti ljudje ne posegajo po ugodju na naš način. Nihče jim ni povedal. Niso izbirčni. Niso pohlepni. Želijo le »priti skozi«, ravnajoč se po starih navadah. Tole hišo in podobne so si gradili sami, brez nareka in načrtov vlade. Ker sicer bi bila drugačna.

 Kdo je vlada v tem kraju? Tole vprašanje kasneje postavim Lju Jing, in postavim ga z zahodnjaško mislijo: če se v vladi nahajajo pripadniki narodnostnih manjšin, potem ima ta manjšina glas, in možnost uveljavljanja svojih idej. Ali ne?

 Lju Jing pravi: »Ampak za »sedeže« v vladi itak obstajajo kvote. Toliko in toliko procentovmora biti pripadnikov narodnostnih manjšin. To navsezadnje sploh ni pomembno. Tisti, ki hoče v »vlado«, gre skozi proces »pranja možganov«. Nazadnje ne bo imel drugačnih idej kakor njegovi predstojniki v Pekingu. Poslušal bo njih

 In potem se spomnim in dodajam po svojem znanju: večina tistih, ki se borijo za sedež v vladi, tega ne počnejo zato, da bi se borili za pravice »svojih ljudi«. Tja gredo predvsem zato, da bi imeli stabilno službo. Stabilno službo kot sidro vsem spremenljivostim Kitajske. 

 Ampak izjeme gotovo obstajajo. Nekateri kraji so urejeni… »drugače«?Bolj… »pazljivo«?     

 Lju Jing pravi:« Da. Ampak pazi: četudi nekdo hoče uveljaviti nekaj svojega, tega ne more brez odločilodajalcev, in brez profesionalcev z arhitekturalnimi načrti. Ponudba bo šla ven. Ponudniki bodo taktirizirali in podkupovali. Rezultat bo uravnoteženje med vsem tem. Včasih bolj, včasih manj srečno.«

 Mislim si: Xi da da, kot Kitajci ljubkovalno kličejo sedanjega predsednika Kitajske, se sicer bori proti podkupovanjem. Vem, da se posledice njegovih dejanj čutijo povsod. Toda gotovo je proces počasen in boleč (in morda celo pristranski?)

 Lju Jing pravi, kot zaključek vsem najinim besedam:« Mi nismo kot vi. Mi uporabljamo možgane, da bi nam bilo udobno, in da bi pridobili denar – in stabilnost. Mi se ne bomo šli raziskovanja. Kulture. Mi ne bomo metali denarja znanstvenikom in delali dolgoročne načrte. Mi se nočemo premikati nikamor. Mi nočemo novega. Mi nočemo naprej

 In jaz, pred sabo, v mislih, vidim sliko lune in trga in plesa v krogu. Korak naprej, korak nazaj, in vselej v krogu.

15. 05. 2017

 Dan pred Thaipusamom skoraj vse v mestu Kuala Lumpur poteka kot ponavadi. Enotirna železnica se relativno počasi nagiba po zraku, nad cementnimi džunglami ali nenehnimi šopi palmskega ali drugačnega zelenja. Šine mimo sijočnosti dvojčkov stolpov Petronas, simbolu napredka Malezije. Blizu se bari mešajo s pubi. Trgovci China Towna prodajajo vse, kar se prodajati da. Laksa, kolo mee, kopi o oziroma kava po malezijsko, čaj s tremi plastmi, in pizza. In tako naprej. Običajen dan.

 Toda velik del prebivalstva se nahaja v pričakovanju, morda skoraj v transu. Ni boljše besede kot trans. In če te noči sanjajo, so to vročične sanje, polne zlatorumene barve in popolne posvečenosti. To so ljudje, ki bodo naslednji dan polagali svoja življenjska bremena pred boga vojne, Murugana. Ti ljudje bodo vstali navsezgodaj zjutraj; po nekaterih informacijah po polnoči, po drugih ob štirih zjutraj. In pričeli bodo bosi hoditi proti okoli 12 kilometrov oddaljenim Batu jamam.

 S partnerko Lju Jing vstaneva ob štirih zjutraj. Najina izbira prevoznega sredstva priča, da nisva religiozna: »bas« (avtobus po malezijsko). Ki ne pride. Nama je kitajska lastnica najinega hostla podala napačen podatek o lokaciji odhoda? Morda. Ali pa jo nisva razumela. Vsi ti dialekti… Receptor bližnjega hotela je bolj natančen:»Oh, kar s podzemno pojdita. Tamle - « Ta podvig nazadnje zahteva le deset minut nadaljne hoje. Ljubim transport v Kuala Lumpurju. Učinkovit in vseprisoten. Pričakoval sem gnečo, pa je ni. Le dobre pol ure poslušanja toplega dekliškega glasu po zvočnikih: »Naslednja postaja, station berikotnya, Bandaraya… station berikotnya, Batu Caves…« 

 Nekateri viri pravijo, da so Batu jame blizu Kuala Lumpurja največje zbirališče gorečnežev Thaipusam festivala. Moj indijski kolega na Minzu univerzi v Nanningu se sicer ne strinja:«Pridi k meni domov, v Južno Indijo, boš videl, kako zgleda pravi Thaipusam!«Sprašujem ga: »Ampak a ni festival v Indiji prepovedan?« »Kje pa si to slišal? Ne ne, ni prepovedan, seveda ne – tudi jaz sem nekajkrat odšel prositi.« Neumnemu vprašanju se tipično ne morem upreti:»Preboden s kljukami?« »Ne, ne, le postil sem se in hodil …«    

 Do Batu jam menda pride vsega skupaj do okoli milijon ljudi. Večinoma so molilci ali njihovi spremljevalci. Njim se pridruži nekaj sto tisoč radovednežev in turistov.

 Reka ljudstva se prične zlivati zgodaj, a tisti, ki so hodili iz mesta, se jamam približajo okoli sedmih zjutraj.

 Prosilci so se postili vsaj mesec dni poprej. Molili so in prosili za pokoro. Na ta dan se bodo pobrili po glavah; britje pomeni ponižnost in obenem dejanje očiščevanja. Ko pridejo iz Kuala Lumpurja do jam, jih bodo duhovniki okopali v bližnji reki in jih pripravili na najtežji del dneva. Nekateri bodo padli v trans. Obstaja izraz »kavadi attam« – ples z bremenom. Nositi »kavadi« ali kaj drugega bogu Muruganu ne pomeni le dejanje hvaležnosti (za izpolnjenje želja), temveč tudi simbolizira polaganje svojih bremen, trpljenj in nesreče pred božja stopala. Kip Murugana pred Batu jamami je visok mogočnih 42 metrov. To so velika stopala za veliko bremen. Kaj je »kavadi«? Neke vrste nosilnica, ki je ponavadi pripeta okoli pasu in se šopiri nad človeškim nosilcem kakor nekakšna pavja streha; pavja peresa so tradicionalen del oprave. »Kavadi« so lahko majhne, toda velikokrat so ogromne in lahko tehtajo tudi do okoli sto kilogramov. Zdaj pa si predstavljajte tole: od reke se do jam prične valiti neskončna procesija molilcev. Tako stari kakor mladi. Od otrok, starih morda dvanast let, do starcev – morda sedemdeseletnikov. Bosi so. Na nogah nosijo zvončkljaste uteži (preskusil sem jih: res so težke). Okoli pasi imajo pripete (včasih neverjetno razkošne) »kavadije«. Včasih s slikami božanstev na vrhu. Včasih imajo s kavlji, trnki, celo malimi sulicami prebodene ustnice, lica, čela; včasih imajo kavlje zadrte v hrbtih ali na prsih. (Krvi ni). Včasih so kavlji uteženi z sadjem; videla sva celo kokose na hrbtih. Ljudje jemljejo betel in se popolnoma prepustijo. Prepustijo do skrajnosti – včasih jim pred prihodom do jame, oddaljene relativno ozkih 272 stopnic navzgor, iz ust udari pena. Plešejo, se prevračajo. Predstavljajte: bosi sedemdeseletnik s stokilogramskim kavadijem in preboden in bos pleše! na poti do stopnic. Mnogi od teh ljudi imajo moštva glasbenikov. Bobnarjev, ki pomagajo držati tempo. Včasih moštva sestavljajo tudi pomagači s plastičnimi stoli in vodo. Zgodi se, da kdo z manjšim kavadijem pride tudi sam. Sami ponavadi prihajajo geji, »srednjespolni«, ki prav tako pridejo molit, čeprav ponavadi niso tako surovo obteženi; bolj so postavljaški. Pavje princese. So to indijski »hijras«, tretji spol, nekoč pomemben del indijskih ritualov, zdaj pa menda stigmatizirani?

 Pred stopnicami do vhoda v jame se zelo naglo tvori nenehna kolona. Počasi gre. Vsaj uro potrebuješ, da zavzameš tistih zadnjih sto metrov do stopnic in nato še pričneš vzpon navzgor. Nekateri gorečneži s »kavadiji« vmes počivajo na stolih. Toda nobeno presenečenje nič, če nekdo v silni sli steče mimo kolone in se želi naglo prebiti navzgor. Pred stopnicami se bo verjetno ustavil, toda vseeno, teči s tem tovorom…!        

 Videl sem približno stotino festivalov narodnostnih manjšin v Južni Kitajski. Toda nikoli nisem videl nečesa podobnega, kot je Thaipusam. Šokantno je. To je morda najbližje, kar lahko pridete intenzivnosti vojne – občutku »za življenje ali smrt gre« – ne da bi bili v vojno dejansko vmešani. Stavek »ljude se pripravljajo mesec dni« zveni načeloma preprosto… vsekakor ga je zelo preprosto napisati… toda kako v resnici treniraš za tole dejanje? Kako organiziraš moštvo? Koliko časa nakloniš vsemu potrebnemu? Priprava na Thaipusam ni nekaj, kar storiš s pomežikom in skomigom ramen, »nekaj dni, pa bo«. V resnici je tvoje življenje priprava za ta podvig. Besede »vse početje v Indiji je prepreženo z religijo« postanejo še kako močne in pomembne. Vse tole se ne more zgoditi brez neke skrajnosti, ki je konformizmu nepojmljiva. Tole so superljudje. Že fizično so vredni le nemočne osuplosti. Večinoma so težki, buldožerski – volovski. Možakarji, ne slabiči. S temi barvami – veliko rumenega, bele lise na svetlo rjavih čelih, rdeče pike, včasih zlate kupe oziroma vrči z mlekom na pobriti glavi (obsijani s slepečim zlatom sonca); zeleni venci na hrbtu prekrivajo križ kraž kljuk; rumeno zelene pomaranče na kljukah; rdeča ogrinjala okoli pasu in temne bodičaste uteži na nogah – z vsem tem so videti kakor poosebljenja indijskih bogov, kakor oživeli junaki iz Ramayane ali katerega drugega indijskega epa. Nisoresnični. Spet: o čem misliš, ko se pripravljaš na tole dejanje? In kaj povzroči v tvojih mislih, ko se enkrat zavedaš, da si pokoro opravil do konca – da si uspel? Da si v milijonski množici plesal s tem tovorom in ga nosil pred noge boga vojne, kjer so mojstri zdravilci uporabljali sveti pepel »vibhuti«, da tvoje rane zacelijo? Kdo si po vsem tem? Oseba, ki se je dotaknila bližine tvoje predstave boga (oziroma predstave boga tvoje kulture). Oseba izven standardov fizičnega prenašanja, kot ga vidi ali hoče videti zahodnjak. Na nek način se mi zdi, da tiste teze nekaterih zahodnjaških mislecev in znanstvenikov (recimo Daniela Denneta), da je zavest iluzija, ravno tule najbolj pridejo do izraza; tule jih lahko vidiš na delu. »Zavest je kakor uporabniku prijazen računalniški ekran, ki olajša dojemanje in akcijo, a v resnici tudi prikriva kopico izjemno kompleksnih podrobnosti, ki se dogajajo tako pred ali za ekranom«. Mislim takole: ti ljudje kot da so izredno pripravljeni iluzijo zavesti začasno… izklopiti.

 In ob pogledu na Thaipusam mislim še nekaj drugega: največjo moč vihtijo tisti z besednjakom, ki podarijo ljudem vsaj navidezni občutek, da njihova življenja imajo smisel. Ljudje so pripravljeni narediti vse za občutek smisla.

 Tole je Indija? Ta nezajezljivi tsunami teles in volje – sposoben nemogočega?

 Kaj če ga nekdo vpreže z uničevalnimi nameni?      

 Ura je dvanajst ali ena. Čas kot da ne teče normalno. Procesija se preprosto ne neha. Gneča navzgor po stopnicah je nespremenljiva. Jame so nabito polne molilcev. Novi prihajajo. Trajala bo vso noč in potem še naslednji dan, potem pa bodo verniki zlato nosilnico nesli nazaj to najstarejšega hindu templja Kuala Lumpurja, Sri Mariamman.

 Lonely Planet svetuje, da prinesete pijačo in hrano s sabo; toda pozabite na Lonely Planet. Stojnice so polne vsega; vsa možna indijska hrana in pijača iz kateregakoli dela sveta. Res pa je, da se v restavracijah prav tako vije gneča. In da je vse vsaj malce ad hoc.

 Midva ostaneva do zgodnjih popoldanskih ur. Z verniki se vzpneva do jam in opazujeva nanašanje svetega pepela na rane; in sveto ali temno rjave množice z rumeni kupami na glavah, ki čakajo vstop do najglobjih predelov jame – do konca pokore. Nosilci kavadijev včasih snamejo svoje breme. Včasih ga nesejo še nazaj navzdol. A v vsakem primeru je vrnitev olajšanje. 

 Morda še najmanj nam, turistom.

 Na relaciji Kuala Lumpur in Batu jame vodijo vsi možni transporti, od avtobusov do podzemne, toda kmalu popoldne vse to popolnoma odpove. In tako pogori moja ljubezen do lokalnega transporta. A v bistvu je razumljivo. Kako reguliraš transport milijona ljudi? Za nakup vozovnice se prebijamo najmanj pol ure; potem nas čaka tisočglava gneča, delno pod gorečim soncem, pred rešetkastimi vrati na podzemno postajo, ki jih osebje odpira le občasno, vsakih nekaj minut. Ali pa pol ure. Ljudi spuščajo na postajo po izoliranih skupinah. Ali pa to vsaj poskušajo. Mlada muslimanska policistka z ruto na glavi vrešči na vse tiste, ki pritiskajo naprej iz vseh kotov. »Nehajte, nehajte!«, skoraj v paniki, ko se pari ali družine nenehno ločujejo zaradi rešetk, ko nekdo skoraj omahne ali celo zares pade, in tisti zadaj tega ne vidijo ter še vedno silijo naprej. Podzemna je nazadnje nabito polna. Tole je en tistih dni, ko Kuala Lumpursko formalno ločevanje vagonov podzemne na ženske in moške popolnoma odpove.

 Zdajle, ko mislim na te trenutke jurišanja na podzemno, mi najprej pade na misel, da je to bila naša pokora – pokora za turiste. Ker smo toliko časa preživeli v opazovanju, če ne fotografskem naslajanju nad tako intimnim in skrajnim razpiranjem ran, bolečin. Toda potem si rečem: »Ne, ne zares.« Kajti kljub tej intenzivnosti dogajanja, ki sem ga primerjal z vojno, je vsesplošno razpoloženje na samem »romanju« bolj kot karkoli drugega… dobrodušno; ljudje so pazljivi eden do drugega – blagohotno opozarjajo, pazijo. In fotografiranje so, se zdi, sprejeli za neločljivi del dogajanja. V resnici moram reči drugače: mi turisti smo ob odhajanju in s paničnim obnašanjem na želežniški postaji padli na izpitu. Izkazovali smo sebičnost, ki je romarska skupnost tam v procesiji ne pozna in ne širi.

 Izrčpana sva. Po kratkem poznem kosilu odideva nazaj v hostel na počitek. Toda naslednji dan se vrneva v Malo Indijo Kuala Lumpurja – in potem se, še naslednji dan, s podzemno odpraviva v mestece Klang. Izrazito pisano lokacijo z zelo močno prisotno indijsko skupnostjo. Kolonialnost plus indijska barvitost. Pomemben razlog za te odhode je hrana. Roti, naan, tandoori, masala – masala čaj. A neke vrste igrivi dodaten razlog je poskus ugibanja, če je kateri od teh posameznikov, ki jih srečava, bil romar pri Batu jamah. Včasih je uganiti enostavno. Tamle, oče in sin, oba pobritih glav. Gotovo. Drugič je uganiti nemogoče: tisti prerok s papigo, ki pomaga izbirati karto tvoje prihodnosti, po videzu tako avtoritativen…? Lahko da je bil tam, a nisva prepričana. Navsezadnje zamrzneva v trenutku kosila, ko zreva skozi okno: tale možakar. Bel, velik, z belo brado. Ko pride mimo, se zazre v naju. Dejansko za trenutek obstane. Dan prej sem ga slikal – nosil je ogromen »kavadi«, bil preboden, plesal je. Enostavno ga je pomniti: eden redkih belcev na dogodku. Na fotografiji sem se osredotočil na njegove oči. Njegova obleka je zdaj drugačna: ko hodi, je celo rahlo sključen. Morda utrujen. Toda oči ostajajo iste. Predirljive. Obstaja sporočilo neke vrste žalosti v teh očeh. Morda tudi pravijo: »Me lahko razumeš?« In bojim se, da je sporočilo mojega fasciniranega pogleda: »Ne.«

 Možakar po sekundi oklevanja stopi naprej in izgine iz najinih življenj.        

PETER ZUPANC

 

Kaj je Thaipusam? Gre za svečanost, posvečeno bogu Murugana (nekatere verzije zapisov omenjajo boga Subramaniama). Murugan je sin boginje Parvati, vedno upodobljen z vel sulico, ki mu jo je podarila mati: s to sulico je vodil nebeške vojske v bitko in premagal demona Soorapadmana. Zgodba je seveda mnogo daljša ter, jasno, kompleksna, toda poanta je, da je Murugan modri, hrabri in pravzaprav dobrosrčni bog vojne. Njegovi spremljevalci… ali simboli, ki ga spremljajo… so petelin, pav in kobra. Thaipusam se dogaja v januarju… po luninem koledarju. Torej ga bo gregorijanski koledar vselej postavil na drug datum, a vsekakor nekje v začetku leta. Thai pomeni po tamilsko mesec, v katerem se dogaja festival. Pusam je zvezda, ki v tem času sije najvišje. Poleg razbijanja kokosov (v Georgetownu) so pomembni deli festivala nošenje »nosilnic«, imenovanih kavadi, nošenje vrčev z mlekom, sveti pepel, nanašanje praška sandalovine, imenovanega sandhanam, ki naj bi prebudil tretje oko, in nanašanje paste kum kumnam na dele telesa – ponavadi glavo – in seveda… prebadanje kože. 

(Tekst je bil objavljen v reviji Svet  & Ljudje maja 2017)

 

15. 04. 2017

 Na Kitajskem so turistom popularne »kulturne vasi«, v katerih se s svojimi navadami predstavljajo lokalne etnične skupnosti. Princip je preprost: plačaš vstopnino in v morda enournem sprehodu vidiš arhitekturo, ples, oblačila, in morda celo okusiš kakšno specifično jed. Če si obiskal dve podobni kulturni vasi, tretje najverjetneje ne boš – vse so si podobne, in zdelo se vam bo, da teh uradno poimenovanih 55 etničnih skupnosti Kitajske premore enake hiše v lesu, enake pozdrave z riževim žganjem, enake mlade v novopletenih oblačilih pisanih barv in širokih rokavov, in enak ples z udarjanjem bambusovih palic po tleh in preskakovanjem teh palic. Kar sploh ni res. Kakšna je zgodba za temi kulturnimi vasmi?

 

 S partnerko Lju Jing najdeva starca igrati strastni mahjong tam za bloki, stran od prašne ceste, polne tovornjakov, ki vozijo kamne za grajenje ceste do Bangkoka. Tole je predel rjovenja kamionskih zveri čez dan in ponoči tišine, v kakršni so rasla tisočletna pu erh drevesa. Včasih so tu hodili sloni, in Banna je pravzaprav še sedaj edina lokacija na Kitajskem, kjer slone lahko vidite – in po zraku so menda letali pavi, simbolna ptica etnične skupine Dai, ki tukaj prevladujejo. Tole je mešanica Južne Kitajske na način Junana in z vzorcem budizma na tajski način.

 

 Starec dovolj naglo privoli v pogovor z nama. Avtoriteto nosi kakor čin na ramenih, toda prijazen je. Zdi se profesorski, in šele kasneje ugotoviva, da je samouk. Zgrozi se le, ko mu poveva, koliko časa imava. »Kako naj vama pripovedujem o zgodovini Jino ljudi v eni uri!?« Pripravi naju do pretirano ponižnega opravičevanja: zanj sva pač izvedela prepozno. Morda pridobiva nekaj točk simpatije z nakazovanjem, da sva se hotela izogniti »kulturni vasi«, ker »ne marava tega, kar počnejo tam«. Že nekaj njegovih sovaščanov se nama je ob omembi »kulturne vasi« namrdnilo; veva, da odnosi niso najboljši. Toda starec se morda nazadnje omehča tudi zato, ker privoliva, da bova za pogovor plačala.

 V njegovem stanovanju sva nazadnje ostala uro in pol in morala potem teči do avtobusa, ki naju je peljal nazaj v mesto. Digitalno hranim posnetek njegovega glasu; Lju Jing je prevajala iz njegovega dialekta v kitajščino ali angleščino in včasih nazaj. Njegov glas je hrapav, učenjaško zahteva pozornost za naštevanje alinej, imen. Tipično kitajsko pripovedovanje je obsedeno s številkami: pod prvič, pod drugič, in tako naprej. Polno je sočnih lokalnih besed – boginja Amoyaobe, prva človeka Maniu in Mahei, Yokashili – beseda, ki pomeni sedem boginj; in trditev, kot recimo:« Jino smo prišli iz bobna. Boben je naša duša. Nasprotno nekaterim trditvam Jino niso povezani s soncem. To je pomembno.« Starec je govoril o nekdanjem svetu, kjer so se duhovi mrtvih lahko mešali z živimi ljudmi, in kako sta starša morala ukaniti požrešnega mrtvega sina, ki ni  hotel zapustiti doma. In kako še sedaj na mnogih hišah visi pletena okrogla »stvar« v obliki labirinta, ki duhove zmede in tako ne vstopijo v domove. In kako so nasledstva priimka ena redkih preostalih sledi matriarhata, iz katerega se je ta družba »prestavila« šele pred »nedavnim«. (Uradno se je proces pričel pred tristo leti, toda še pred nekako sto leti so življenske navade menda bile precej nespremenjene). Obstajajo trditve, da so Jino nasledniki bolj slavnih Mosuojev iz predela Lugu jezera. Toda v resnici so njihove korenine precej nejasne. Jino so najmlajša uradno priznana etnična skupnost Kitajske – in v resnici v popularnih medijih o njih ni bilo tako zelo veliko napisanega. Razen seveda tistega, kar napišejo v kulturni vasi. A najin sogovornik na »vse tisto« le zamahne z roko. »Predstava je, ne pa resnica.« 

 

 Ideja za turistično vas Jinoushan je vstopila v to okolje leta 1990. Za izgradnjo so se potegovale tri družbe, a prvi dve, se zdi, nista zmogli ohraniti odnosov z lokalno vlado in ljudmi. Vlada je navsezadnje leta 1998 investirala v nove ceste in vodne napeljave. Prevoz turistov je bil olajšan. Pojavila se je tretja družba, The Golden Peackock Group, in prevzela posel. In posel je bil dober: v sezoni imajo preko 1.000 obiskovalcev na dan, zunaj sezone okoli 200. (Mimo kulturne vasice Jinoushan sem se peljal dvakrat, in obakrat so bila parkirišča polna; prvič je lokalni avtobus v koloni čakal vsaj eno uro, preden smo mogli prehiteti gnečo ob vasici).

 Znotraj vasice niti ena stavba ni originalna Jino stavba. Vse je postavljeno na novo. Po drugi strani se je vasica zajedla v naravni habitat; ljudem je odžrla polja in gozd. (Ljudje se med drugim preživljajo s prodajo čaja in kavčukovca.)

 Približno en od štirih delavcev v Jinoushan prihaja iz tega okolja in pripada etnični skupini Jino. Ponavadi so to plesalci, fotografi, natakarji, morda vodiči; gre za predvsem službe nižjega standarda. Ti ljudje menda zaslužijo okoli 800 RMB na mesec. (Meščani v povprečnem kitajskem mestu potrebujejo okoli 3.000 RMB za preživetje.) Za podeželsko okolje to sicer ni tako malo, toda tisti redki mladi, ki dobijo podobno delo, zaradi dela zapuščajo šole, denar pa za njihove moderne potrebe vendarle ne zadostuje. Če službo izgubijo, so nazadnje prepuščeni staršem.

 Golden Peacock Tour  Group ne dovoli nikomur drugemu, da opravlja isto turistično delo. Ko se je Jinoushan odprla, so turiste pripeljali sem in po sprehodu takoj tudi odpeljali stran. Vaščani niso mogli stopiti v stik s turisti in, seveda, niso imeli priložnosti zaslužiti z nečim, čemur lahko rečete razprodaja njihove kulture. Prenočiti ni bilo možno, sploh pa ne v originalni vasi. Pu erh čaj v trgovinah sredi Jinoushan… menda… stane okoli 400 – 500 RMB za kilogram. V domu Jino ljudi podoben čaj stane okoli 50 RMB. (Če imaš, kot jaz, srečo, potem naletiš na prijazne lastnike, ki ti nekaj pravkar posušenega čaja preprosto podarijo. Preveč ga imajo.)

Vsi navedeni podatki so do neke mere stari; pisci Zhou Chang Chun, Liu Xiao Li in Yan Han so nekaj let nazaj med pisanjem za Kunming Technology University raziskovali te podrobnosti. Nekatere podrobnosti so se gotovo spremenile. Zdaj vsekakor obstaja hotel tudi v originalni vasi, in do trenutka, ko berete tale tekst, bodo prenočevanja pri nekaterih domačinih verjetno že na voljo. Toda občutek vaščanov, da so ogoljufani, se zdi še vedno prisoten.

 Jinoushan je eden od slabših primerov upravljanja s podobnimi dediščinami – čeprav verjetno niti ne najslabši.

 

 Vsekakor zdaleč ni edini. Iskal sem statistične podatke o kulturnih vaseh na kitajskem, tako v angleščini kakor v kitajščini, in jih nisem našel. »Big data« vsaj v tem mediju niso na razpolago. Nekatere podatke sem nazadnje prevzel iz teksta Authenticating Cultural Tourism: Folk Villages in Hainan, China Philipa Feifan Xieja; a tudi ta tekst je očitno osredotočen le na eno lokacijo – in avtor prav tako pravi, da so nekateri podatki neulovljivi. Edino, kar zmorem napisati v tem trenutku, je, da je »kulturnih vasi veliko«. Opazne so. In, verjetno pod vplivom Disneylanda, rasejo. Še mesta brez etničnih skupnosti jih vzpostavijo – verjetno zato, da turistom olajšajo in poenostavijo prihod. Primer je Splendid China v Shenzhenu v provinci Guangdong, vas, ki je pravzaprav sprožila »vročico« v devetdesetih. (Mimogrede, ena od prvih znanih kulturnih vasi prihaja iz Evrope, mesta Skansen na Švedskem, in to iz leta 1891.)   

 

 Pojem »kulturna vas« je zavajajoč. Pomeni lahko karkoli. Naj ga torej vsaj do neke mere definiram. Načeloma mislim na ne preveč velik omejeni prostor, kjer se kultura ponuja kot plačljiva usluga – plača se vstopnica, da »vstopiš in gledaš kulturo«. Kulturne vasi lahko nastanejo na mnogotere načine, toda skrajnosti sta dve; lahko »samoiniciativno zrasejo« iz starih naselbin, ali pa so zgrajene. Pobuda je lahko na strani lokalne vlade, provincialne vlade, turistične organizacije ali privatnika, ali nenazadnje domačinov – ali pa mešanice vsega tega. Pogost vzorec je slednji: bogataš iz severa Kitajske bo prišel na jug Kitajske in tam od lokalne vlade kupil ali dobil v najem zemljišče ter ga preuredil. (Da, v večini primerov so najbolj ambiciozni in neusmiljeni trgovci Kitajske »iz severa«). Seveda ni nujno, da bo vzpostavljena vas uspešna. Tudi kitajski turisti imajo svoj okus: morda bodo hiše vendarle preveč olepotičene, ali pa dekoracije preveč očitno nabrane iz vseh vetrov. Nekatere kulturne vasi tako sčasoma postanejo vasi duhov. V nekaterih drugih lokalni prebivalci imajo možnost, da pričnejo s poslom in konkurirajo… toda mnogokrat se severnjaškim smislom za pridobivanje denarja ne morejo meriti. Včasih v obupnem hlastanju po pozornosti svoje stare festivale pričnejo prirejati vsakodnevno. Tiste »uspešne vasi« ponavadi predvsem spremenijo razmerja v družinah – nenadoma status prinašalca denarja v družino pade na ramena ženske, ki zlahka prodaja zelenjavo ali pa spominke, in nazadnje zasluži več kot moški na polju.

 

 Kakšna bi bila idealna »kulturna vas«? Osnovana s strani domačinov. Kraj, kjer bi starejši učili mlade »prave« dediščine. Morda celo neke vrste »kulturni center«, ki bi skrbel za ustno in otipljivo tradicijo. Idealna kulturna vas bi pripeljala službo in zaslužek do tistih, ki ga najbolj potrebujejo. Jo je sploh potrebno graditi? V času, ko se premnoge vasi Kitajske zapuščajo, ker ni mladih, ki bi tam živeli, bi podobne kulturne vasi lahko pomenile en mali razlog za ostajanje; zakaj to preprosto ne morejo biti vasi, v katerih ljudje že živijo? Gradnja nove (in s kulturo nepovezane) kulturne vasi daje občutek, da je vse tisto staro že itak mrtvo… ali pa da je, s poteptanimi kriki, živo pokopano.

 A tudi ta primerjava je navsezadnje preveč dramatična. Debata se ne bi smela razvijati le okoli »slabih« ali »dobrih« kulturnih vasi. Predvsem se gre za vprašanje, komu naj bi bilo omogočeno, da kulturo avtorizira, in s kakšnimi vzroki. In to ni edina težava je, nenazadnje se vrag skriva tudi v pretočnosti besedice »kultura«: sami strokovnjaki se ne strinjajo, kaj naj bi ta neoprijemljiva beseda sploh pomenila. Definicije so različne celo v istem jeziku – kaj šele v različnih jezikih.

 

 Starec, s katerim sva govorila blizu Jinoushan, je po trditvah nekaterih najinih sogovornikov edini, ki še pomni nešteto legend in zgodb Jino ljudi. Je tudi eden redkih, ki še zmore stari način bobnanja:« Toda moje roke so prestare. Nimam več zamaha.« Ob srečanju sva mislila, da je morda edini, ki še lahko avtorizira njihovo domačo kulturo. Toda to je v resnici nerodna misel; bi to naj pomenilo, da ostalih 20. 000 Jino ljudi živi »neresnično življenje«? Ne obstaja nespremenljiva resničnost, ki bo ohranila enako pojavnost ne glede na to, kdaj, kolikokrat in kdo se je dotakne. Kultura je proces.

     

     

 »Amoyaobe je ustvarila svet. V tem času je vsako bitje lahko govorilo, vključno z drevesi in drugimi rastlinami. Toda Amoyaobe je pomislila, da bo iz teh okoliščin sledil le kaos, zato je uporabila sedem sonc, da je zažgala svet (po nekaterih virih je uporabila sedem sonc in sedem lun). Toda to ni delovalo. Zato je zaprla vrata, skozi katera je odtekala voda, in svet potopila. Odločila se je, da reši le dve človeški bitji, Mahei in Maniu, in ustvarila je boben ter Mahei in Maniu skrila vanj – ter boben zapečatila.

 Boben je blodil štirideset dni in noči, dokler ni povodenj izginila. Boben je pristal v kraju, imenovanem She Jie Zhuo Mi, in Mahei ter Maniu sta prišla iz bobna ter se tam naselila. V bobnu se je nahajalo tudi jajce. Jajce se je izleglo in ven je priletel petelin, ki je zakikirikal ter priklical sonce… … Maniu in Mahie sta imela šest otrok, tri fante in tri dekleta, ki so se poročili med sabo ter tako ustanovali prve tri klane Jino ljudi.«

Iz Jino legend.

15. 03. 2017

Bliža se prvi praznik tega šolskega semestra. Kmalu – konec tega meseca. Gre za posebnost moje avtonomne regije Gvanši, takoimenovani sanjuesan. Dobesedni prevod? »Tri mesec tri«; oziroma, če prevedem malce pravilneje, tretji dan tretjega meseca. Govora je seveda o štetju po lunarnem koledarju – zato letos, šteto po gregorijansko, praznik datumsko prileti šele na konec marca.

 Sanjuesanje v principu stari praznik nekaterih od narodnostnih manjšin Gvanšija; predvsem Džuangov. Ker so stvari glede narodnostnih manjšin precej bolj kompleksne, kot to dajo slutiti imena, praznik praznujejo tudi kdo drug in kje drugje. (Ampak Kitajci so itak izredno navdušeni nad podvajanjem številk ali zlogov. Nič čudnega, da se njihov moderni nakupovalni praznik – pravo merilo sedanjega časa – odvija enajstega enajstega, sicer poimenovan tudi dan samskih.)

 Džuangom je sanjuesan predvsem pomenil njihovo različico kitajskega dneva mrtvih – ali praznika čing ming džje. To je bil torej dan za odhod do grobnice in opravila, posvečena spominom na prednike. Nakupovanje rastlin, ki se jih da uporabiti za obarvanje glutinastega riža, je bilo najverjetneje v praksi tudi tedaj; in še sedaj je. (Zadevi se nazadnje reče wu ge jen se no mi fan – ali glutinasti riž petih barv). Toda sedaj je sanjuesan pretvorjen v neke vrste vsesplošni praznik narodnostnih manjšin te regije. Skorajda vsak kraj, ki ima kaj opravka s staroetnično kulturo, bo organiziral praznovanja. Ples, antifonalno petje (to je tisto petje dveh zborov en drugemu, po možnosti moških ženskam in nazaj, in po možnosti improvizirano), sejmišča – in seveda, saj smo na Kitajskem, veliko hrane. Med vsemi temi kraji najverjetneje prednjači Wuming, od Nanninga oddaljen kakšnih 40 ali 50 kilometrov. Tam je praznovanje najdaljše in najbolj barvito (in najbolj turistično organizirano).

 Kaj bi videli na teh praznovanjih? V Wumingu organizirajo pevske dvoboje, parade, koncerte. Vsekakor je gneča. V malih krajih niso tako zelo zavzeti, da bi organizirali nekaj, namenjenega turistom (oziroma je turistov malo), zato pa morda kak star način popevanja bolj pride do izraza. Ženice bodo morda oblekle svoje stara oblačila. Vsaka hiša postane kuhinja.

 Mi bomo, natančneje napisano, prosti od tridesetega marca do četrtega aprila. Sanjuesan sem tukaj v Gvanšiju preživel že, mislim, šestkrat. Izkoristil bom priložnost in raje odšel drugam: že drugič v Mile v Junanu. Tam so vroči vrelci in tam bodo tamkajšnji predstavniki etničnih skupin Ji praznovali svoj praznik.

16. 02. 2017

POVRATEK IZ MALEZIJE

 Tole je bil torej mesec dni bivanja v Maleziji – prvič po skoraj desetih letih tako dolgo potovanje. Od skrajnega zgornjega dela Bornea oziroma Sabah (en teden). Preko skrajnega spodnjega dela Borneja – Sarawaka (malce več kot en teden). Do zgornjega dela kontinentalne Malezije: Georgetowna v Penangu (malce več kot en teden). Do zadnjih nekaj dni v prestolnici, Kuala Lumpurju. Vse skupaj preveč vtisov, da bi zmogel opisovanje v nekaj kratkih odstavkih; tovrstni zapis zmore le neke vrste »naj naj lestvico«. Torej, ah pa naj bo - lestvica:

1.  Tridnevno bivanje v homestayu ob reki Kinabatangan in vsakodnevno plutje po reki – v džunglo – na opazovanje redkih živali v naravnem okolju. Ko se znajdeš deset centrimetrov od spečega kolibrija; ko se k tebi plazijo pijavke; ko si šest metrov od krokodila, ki čaka, da bo v vodo padel dolgorepi makak; ko gledaš orangutana, kako si v svojem drevesnem gnezdu na glavo polaga palmino listje, da bi se zaščitil od dežja.    

2.  Georgetown: zgodovinsko arhitekturno najbolj ohranjeno mestece Azije. Kjer si popevanje islamske molitve podaja roko z bobni kitajskega levjega plesa, divjega praznovanja njihovega novega leta, in kjer se v sosednjem templju hindujci pripravljajo na »najbolj mazohistični festival« na svetu, Thaipusam, sosednje stavbe pa so kolonialni ostanki dobe Francisa Lighta, presekane s hišami Baba Nyonya mešanice kitajske in malezijske kulture, kjer so otroci dejansko bili hranjeni z zlatimi žličkami. (Vraga, še zobotrebci so bili zlati. In seveda je gospodar zaposloval lastnega hišnega zlatarja, da je izdelke oblikoval po naročilu in potrebi).

3.  Thaipusam: ko se ob jamah Batu blizu Kuala Lumpurja zbere okoli milijon obiskovalcev, da se žrtvujejo in prosijo za usluge boga vojne, Murugana. Ko (včasih sedemdesetletniki) v transu hodijo cca 17 km iz Kuala Lumpurja do Batu jam – prebodeni s kavlji različnih vrst, medtem ko na hrbtu in okoli pasu nosijo »nosilnice«, oziroma »kavadije«, včasih težke do 100 kg – in nato plešejo preko 272 stopnic navzgor do samega vhoda v jame. Nikoli v življenju nisem videl česa podobnega.

4.  Hrana. Eksplozivna mešanica vsega azijskega. Indijska. Teh tarik – »vlečeni« čaj. In tako naprej. Hrana, hrana, hrana.

… Dodatek: ogled tamilskega filma Singam 3 v kinu v Kuala Lumpurju, filma, ki ignorira vse pristope k filmu, ki jih zagovarjaš, pa ga še vedno ne moreš pozabiti. Ker, kako naj pozabiš hiper črno belo pravljično po čelu te udarjajočo moralko, ki se med akcijsko zgodbo v sekundi prelevi v pet minut za zaljubljeni videospot – in dotedanji »Bud Spencer prelevljen v Transformerja na deseto potenco« prične plesati z dekleti s povsem drugačnimi lepotnimi ideali, tj, nadvse širokih bokov. Tri ure teh prehodov. Bum, bum, bum. Indija, Indija, Singam, Singam! »Neke druge vrste kaos…«

 

 Povratek: prvi vtis Kitajske je, »sama polja«. Drugi: bi se temu reklo socialistično letališče? Ker nima nobenih barv, nobenih reklam, nobene slike, ki bi vzbudila občutek dobrodošlice? Hrana na letališču dvakrat predraga in dvakrat preslaba. Transport neurejen. In  vendar: ko se navsezadnje sprehajam po centru Nanninga, do nove podzemne, me preveva neke vrste nostalgični domačijski občutek. Ti vonji – te jesenske temperature (zdaj so okoli dvajset, toda tukajšnjim ljudem pet stopinj ali dvajset stopinj pomeni enako mrzlo; v obeh primerih bodo nosili bunde); oboje prebuja toliko spominov, toliko vsega, s čemer sem prepojen. Tole poznam.

 

 Dobrodošel nazaj: do pouka še ves teden. 

06. 01. 2017

Gregorijansko novo leto je nastopilo. Kitajsko novo leto prihaja - letos bo eksplodiralo (po naših datumih), 28.januarja.

 Na Gregorijansko novo leto sem se izognil gneči. Praznovanje je bilo večerja s študenti.

 (Izogibanje gneči? Ni povsem res.Par dni pred koncem decembra so tu v Nanningu odprli celotno linijo 1 podzemne železnice, in ljudje so, vsaj iz radovednosti, navalili. Predstavljajte si: povsem napolnjena postaja čaka... dokler ne pride podzemna, ki ji že povsem napolnjena. Kolektivni vzdih... Zdaj smo torej metropola - v petdesetih minutah vožnje s podzemno prideš iz enega dela mesta do drugega.)

 Kitajskega novega leta ne bom preživel tukaj. Izognil se bom tej gneči. 15. januarja potujem za mesec dni v Malezijo. V bistvu je hecen občutek. To bo prvič po letu 2007, da odhajam za dolgo časa v povsem tujo državo. Prvič! Po več kot desetih letih! Tedaj, leta 2007, je to bila Kitajska...in potem se je zgodilo, da sem ostal. Tega tokrat ne pričakujem. A vendarle, rad bi bil šokiran, raznežen, in osupel. 

 Bomo videli.  

  

22. 12. 2016

 Letos sem bil manj priden glede prebiranja knjig kitajskih avtorjev V roke mi je padla le Xinran: Good Women of China, kitajske ženske zgodbe. Ni ravno nova knjiga, objavljena je bila v 2003, a to ni ravno pomembno. Zgodbe "navadnih žensk" iz vseh predelov kitajske zarežejo v vse pore kitajske resničnosti.

 Tole pa se je, med drugim, v mojih rokah znašlo lani in predlani.

 V Sloveniji - in v slovenščini, seveda - so pravkar objavili eno od knjig  Yu Hua; enega boljših modernih avtorjev, humornega in realističnega. (In včasih malce absurdnega, a to je bolj krivda okoliščin). Bral sem le njegovo Brothers - Brata. (Ne spomnim se, sem bral tudi KItajska v desetih besedah? Verjetno.) Več o moderni Kitajski na prozni način skorajda ne morete izvedeti. 

  Prej ali slej boste naleteli na ime Cixin Liu. Je najbolj mednarodno znan moderni kitajski ZF avtor, in po njegovi knjigi The Three Body Problem snemajo ZF ekstravaganco, ki bo najverjetneje en najdražjih filmov, posnetih tukaj. (Knjige precej spominjajo na zgodbe iz takoimenovane "zlate dobe ZFja"; veliko znanosti, liki pa bolj tako tako. Toda vmešavanje kitajskih značilnosti v vse to vseeno stvari naredi precej zanimive.)

 Wang Xiaobo je izredno nenavaden kitajski avtor - topel, duhovit, erotičen. Homoseksualnost in kulturna revolucija, satira in sadomazohizem, vse v istem paketu.   

 Če vas zanimajo teme, vsaj malo povezane z antropologijo: Cai Hua in Chuan Kang Shih pišeta, vsak na svoj način, o eni najbolj posebnih narodnostnih manjšin Kitajske, matrilinearnih Mosujih.