27. 11. 2018

 Če greste iz Nanninga do Kunminga z gaotie oziroma ekspresnim vlakom, se mestece Mile nahaja eno postajo pred Kunmingom. Vozite se dobrih 200 km na uro, vožnja traja manj kot štiri ure, cena vozovnice je dobrih 200 RMB (okoli 30 evrov).

 Prvič sva se v Mile znašla leta 2014, drugič lani, tretjič letos, 2018. Za naju so prvotne atrakcije čisti zrak, bližina čudovitih toplic, bližina narodnostnih manjšin (Hui so zelo prisotni v mestecu, v planinah pa živijo Yi; njihova posebnost je izredno gibčen, strasten ples).

 Tole sem leta 2014, pred gaotie, pisal o Mile za revijo Sodobnost. V besedilo sem zdaj dodal nekaj novih podatkov.   

Prvi dan.

 Dekle na vlaku v Kunming je pustila službo, da lahko potuje. Piše popotniški blog in pravi: »Potovanje je proces.«  

 Ni edina. Na Kitajskem se ponavadi dela šest dni na teden, počitnice pa vedno pridejo na iste dni za vse Kitajce. Zato je kitajsko novo leto masovna migracija. Nekateri mladi, če si želijo daljšega potovanja brez izjemnih množic, pustijo službo, in potujejo, dokler si ne najdejo nove. Toda res redki so takole samostojni: da bi potovali sami in brez načrta.

 Dekle pravi, da bi rada pisala bolje. Pametujem: «Poskusi si predstavljati, komu pišeš. Ta ciljna oseba bo osredotočila način pripovedovanja – in ga oblikovala.« (Isto stvar poveš drugače glede na to, komu pripoveduješ.) Tu na Kitajskem sem skoraj preveč navajen na razbite pogovore, kjer mešetarimo z besedami, ki zaradi pomanjkanja prevajalskih spretnosti in osredotočenosti in še česa premorejo le zelo približno podobne pomene, toda zdi se, da dekle razume. A ko kasneje razmišljam o svojem nasvetu, se zavem, da je reči res enostavneje kot storiti – mislim, da jaz pišem samemu sebi. Moja pisanja so razlage. Pisanje je dejanje iskanja reda v kaosu okoli mene.

   Vlak je mikrozmos tega kaosa. Več ležišč, kot si jih kot zahodnjak smeš predstavljati (nepregledne množice ljudi). Pojmi tega, kaj spada pod notranje (ali intimno), in kaj pod zunanje, preobrnjeni (privatnost ne obstaja). Hrana povsod – Kitajska je tako zelo obsedena s hrano, da niti nekaj urna pot ne more miniti brez dveh treh vrečk okrepčil na osebo. Pojmi o higieni pomešani – smeti po tleh (pospraviti mora nekdo drug). Ob pogovorih se ljudje smehljajo, a to ne pove, kaj mislijo. Če bi ostal še nadaljnjih pet let in govoril petkrat boljšo kitajščino, bi izjemno močan občutek, da ne vem, kaj se bo zgodilo, ostajal kot nekaj opredeljujočega. Nič čudnega, da prebivalci Kitajske kot izjemno pomembno vrednoto vidijo stabilnost (denar pa kot način doseganja te stabilnosti).

 Vlak pride v Kunming, ki kaže svoj megleni obraz. Kip ogromnega rumenega bika, ki še vedno boči svoj zaščitniški hrbet nad širno površino postajnega trga, kot da je kastriran s strani novih pregrad in policajev, prisotnih povsod. Po nočnem napadu z noži nekaj let nazaj je ta del province Yunnan izjemno zastražen. Z Liu Ying morava najprej na zahodno postajo; in od tam na avtobus za Mile, končni cilj. Od tistega dekleta na vlaku naju kar nenadoma loči množica, in ne poslovimo se. Na Kitajskem sem navajen, da ljudje pridejo in ljudje gredo. Tako to gre.

 V Mile odhajava zaradi treh vzrokov: 1), da bi poskusila videti novo leto narodnostne manjšine Hani. 2.), da bi vzpostavila stik s šolo, ki bi lahko postala moje naslednje delovno mesto. 3.), da bi videla, kako nama je mesto všeč, in ga raziskala.

 Toda, kot sem rekel prej: na Kitajskem nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.

 Drugi dan. 

 Prihod v Mile je, ne morem reči bolje, meh. Ozko, majhno, staro, toda ne tradicionalno staro, malce razpadajoče; kot moj Nanning (glavno mesto avtonomne regije Guangxi, kjer živim) pred desetimi ali dvajsetimi leti. Navsezadnje je logično: mala mesta vedno stežka stopicljajo za napredkom velikih. Kar me »moti« tukaj, je predvsem to, da sem v Yunnanu navajen na razlike mikro lokacij. Tu jih vsaj na prvi pogled ni.

 Toda kmalu odkrijeva nekaj podrobnosti. Do tistih pravih vasi narodnostne manjšine Hani je še nadaljnjih nekaj ur vožnje– predaleč za naju. Namesto tega je tale kraj center več podskupin narodnostne manjšine Yi, ki jih poznam iz drugih pokrajin iste province. Kmalu sva odločena, da jih bova odšla obiskat v planine, v vasi.

 Nadalje, Mile je skorajda tako natančno kot rez na torti ločen na dva dela. Na tisti ozki stari del, in na novi, ki je povsem preurejen. To ni neobičajna delitev. Kar je neobičajno, je nadvse izjemna čistost, lepota in skorajda bohemskost tega novega dela; vmesna faza izgrajevanja in prahu pa skorajda kot da ne obstaja.

Razlog za ta natančen prerez je Hongta Tobačna industrija.

 Naj obrnem pripoved na stranski tir; naj podam zgodbo v zgodbi. Starec, ki je pomagal povzročiti “tobačni čudež”, je bil pred kratkim izpuščen iz zapora in zdaj na stara leta goji ter prodaja pomaranče preko interneta.      

 Chu Shijian se je nekoč bojeval na strani Mao Zedonga in kasneje postal član Komunistične partije. V času Velikega skoka naprej (po angleško Great Leap Forward) je bil sicer izpostavljen kot nasprotnik komunizma, a se je kasneje vrnil v vodstvene kroge in pomagal vzpostaviti Hongta Tobačno industrijo kot eno najmočnejših v regiji; leta 1994 je dobil nagrado v Pekingu kot eden petih največjih reformatorjev. Pet let kasneje je bil obtožen poneverjanja 174 milijonov dolarjev iz družbe, katero je pomagal preroditi – in poslali so ga v zapor. Iz zapora je prišel pred kratkim. Čeprav je zdaj star 88 let, ob izpustitvi ne more mirovati; kupil je nasade pomaranč blizu nekdanje družbe, v bližini Ailiao planin, in registriral svoje izdelke kot Chujeve pomaranče, ki so takoj postale hit. (Ne sprašujte, odkod je dobil denar za vzpostavitev posla). Poleg ponovitve prvega pravila, na Kitajskem nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, dobiš torej še slednjega: na Kitajskem nisi nikoli preveč star, da bi postal podjetnik (ali pričel z novim življenjem).

Tovarna uspeva tudi brez gospoda Chuja. Najboljše površine mesteca – hoteli ob ogromnem »ekološkem« umetnem jezeru, hoteli s toplicami, katerih čista voda prihaja iz planin, površine z novogradnjami – so v lasti Tobačne industrije. Kasneje sva odkrila, da je šola, ki sem jo iskal, prav tako v lasti Tobačne industrije. Zgrajena pred nekaj leti, najdražja in najlepša šola v mestu.

 Lahko bi rekel, da Mile skorajda pripada Tobačni industriji. 

 In morda tale hiper kapitalizem ni naključen: v neposredni bližini kraja Mile se nahajajo mesteca, ki so zibelka “kapitalizma na Kitajskem”. V uro oddaljenem Hongxiju - najboljši tobak na Kitajskem! - je ena od mestnih vrat zgradil Wang Zhi, ki je oklican za “Kralja denarja”; ki je menda veljal za enega najbogatejših ljudi na svetu svojega časa. Wang Zhi je živel od 1836 do 1906, o njemu je leta 1900 pisal Times, njegova grobnica je bila uničena tekom Kulturne revolucije (Cultural Revolution), toda njegovo truplo so vaščani ukradli, da bi ga očuvali - in nihče ne ve, kje je pokopan.    

 Ko sem že pri mestnih vratih - v centru Mileja stojijo vrata starega obzidja, ki nakazujejo, kako veliko je bilo originalno mestece. (V naslednjih letih bo okoli teh vrat zgrajeno novo naselje in center za nakupovanje). Gre le za nekaj kvadratnih kilometrov. Edina mošeja mesteca Mile stoji v ozki ulici sredi predela, ki ga ljudje, kot v napadu neupogljive nostalgije, kličejo »dong men« ali »vzhodna vrata«. (Pa čeprav v Mile zahodna in vzhodna kitajska »vrata« sploh ne stojijo več.) Stavba, vsaj gledano z ulice, nima tipične oblike mošeje. Če na sprehodu dvakrat po vrsti pomežiknete, jo boste zgrešili. Najprej bodo na vaši levi strani le vrata neke hiše in »ne povsem kitajski« napisi in hodnik, ki vodi v sumljivo dvorišče. Vstopili boste skozi obok v to sumljivo dvorišče, se obrnili dvakrat levo, nazadnje stran od glinaste stavbe, ki jo skriva pipa drevo – videti je neresnično, kot skica mehko oranžno sadežev na glineno rjavo podlago stene, z gostimi reliefi zelenih listov med obojim – in pred vami bo stala mala stavba, kjer lahko moli morda petdeset vernikov. Mnogokrat jih menda pride le slabih dvajset. Glede na besede prijaznega oskrbnika (duhovnika oziroma imama?) si predstavljam skupino starejših sosedov, ki sem pridejo prav toliko na molitev kot na klepet po molitvi. Ne vem, kje molijo preostali Huiji. Morda vse tole pomeni, da so tukaj muslimani sorazmerno revnejši. Res je, da jim je denar za tole mošejo bil dan od muslimanov iz predela Tonghai (ista provinca). Toda ogled njihovih pogostih restavracij ne daje nujno revnega vtisa.

 Kljub morebitnemu vtisu teh stavkov nisem neke vrste lovec na mošeje in nimam namere opisovati muslimanov iz predela Mile. Toda »mošeja vzhodnih vrat« je prav tako dobra točka pisanja kakor katerakoli druga, in morda celo boljša. Tudi tale predel bo kakšnih pet let kasneje najverjetneje na vrsti za rušenje. Mošeja bo, skupaj z ulico, izginila v izdihu bralcev zapisov, kot je tale, in kupčkih pozabljenih fotografij.

 Sicer pa, glede iste tematike: v neposredni bližini mesteca Mile stoji vasica, kjer so večinski del prebivalstva Hui, takoimenovana Xiao Zhai. Iz Mile se z lokalnim prevozom pelješ kakšno uro. Pretežen del poti vidiš prah, gume, tovarne, dimnike, dim. In desetine vasic, ki so podobne v popularnih medijih predstavljenim slikam atomov. Gruče stavb, povezane s štrenami slabih cestišč, se širijo v večje gruče. Xiao Zhai je morda lažje prepoznavna kot dejansko muslimanska vas. Iz enega dela vasi štrli kupola z zelenimi lisami.

 Tole vidiš, ko te avtobus pusti na cesti: polja in travniki so kakor vata med cesto in vasjo. Zeleno je kričeče, vpije v nebo, tako modro, da bi ga lahko oblekel, in oblake, tako bele ter dolge, da bi jih nosil kakor šale, in zemlja je vinsko rdeča – ali pa kostanjevo rdeča. To so, z vzdihom, zdrave barve, v katerih rasejo bohotne zelenjave, dvakrat do trikrat večje od slovenskih. (Provinca Yunnan je med drugim vir najboljše zelenjave na Kitajskem). Vas se stika z gorami, naslanja se nanje; in na enem delu so proti vrhu hribovja zgrajene grobnice – tam, kjer bi mi zasadili vinske trte. Grobnice nazadnje, višje, postanejo nerazločljive od sivih skal.

 Vasica ni labirint; za to je premajhna. Je simfonija stopinj med rjavimi zemeljskimi barvami, pomešanimi z oker, belo; zemeljske barve se tu nagibajo proti kostanjevo rdeči; nekatere hiše so zgrajene iz blata ali pa morda tudi kravjekov. Stari leseni tramovi so posiveli kakor starci; in sivo rjave vitice rastlinja včasih rasejo na teh strehah kakor okostnjaški prsti ali prsti, ki bodo kmalu razpadli v prah. (Vsaka od teh vasi nekje hrani vsaj nekaj dvesto let starih hiš; to je ponavadi najdlje, kar lahko posežeš v vidno preteklost v teh krajih). Ko si enkrat med ulicami, ni tako enostavno reči, če stavbe pripadajo katerikoli drugačni narodnosti ali kulturi. Občasno se na stenah nahaja napis z stavkom ali dvema iz korana – ponavadi o vrlinah ali vrednotah; in občasno jih bodo pospremile risbe, skoraj grafiti, na katerih skupine ljudi ne premorejo kitajskih oči, temveč oči, ki bi jih videli v Arabiji. Ljudje, ki jih srečate, bodo govorili, kot da so utelešenja napisanih vrlin. Vabili bodo na jed; pomagali bodo. Toda po drugi strani so notranjosti vsaj nekaterih hiš povsem tradicionalno han kitajska: z udrtim dvoriščem, z težkimi mlinskimi kamni poleg vaz z rožami. Podoben efekt dvojnosti, če ne trojnosti, sproži sama mošeja. Res, muslimanska kupola je tam. Kakor videna iz daljave. A bližina doda nenavadna podrobnosti. Strehe so tipično vijugavo kitajske – z zmaji. Vrata so večkratna, »zložljiva«; spet tradicionalno kitajska. In kot da bi nekdo želel, da stvari postanejo še bolj kompleksne, se od vhoda do prvega templja vijejo budistične zastavice. (Zakaj pa ne.)

Pravzaprav je lokacija na zunaj videti prav kakor kitajski tempelj – šele notranjost razkrije preproge, na katerih klečiš, in arabščina se zvija na stenah. Tempelj je velik, sestavljen iz dveh molilnih prostorov. Moji podatki so negotovi. Stara mošeja je bila menda obnovljena leta 1888, po vstaji – verjetno gre za Panthay vstajo, ki je trajala do leta 1873, in je zajemala Hui ljudi te in sosednjih provinc proti vladarjem Qing dinastije. Ljudje so zidake za novo mošejo nosili od daleč. Prvi arabski napis na stenah nove mošeje se je zavijugal leta 1891. Med kulturno revolucijo je KP oziroma komunistična partija zasegla mošejo in jo spremenila v šolo. Vsi znaki korana so tedaj bili tako ali drugače prekriti. Leta 1978 je šola bila izseljena in vlada ji je povrnila staro funkcijo mošeje; in koran je ponovno ugledal luč modrega neba. Ta mošeja je nekajkrat preživela potres – nova je bila zgrajena leta 1981; stara je bila zavarovana kot kulturna dediščina leta 1988; leta 2000 so prebivalci pridobili 60.000 RMB za prenovo. (Zdaj to zveni kot nič, toda tedaj je bilo kar nekaj denarja).

 Pomemben del stoji zadaj oziroma na strani za mošejo; grobnica z evropskimi stebri pripada lokalni družini Jin (kar pomeni zlato). Pripadnik družine Jin je bil eden vodij upora. Hui ljudje iz vse Kitajske prihajajo enkrat na leto, da ob tej grobnici molijo.  

 »Gneča je ogromna, moram priznati, da nikoli nisem videla same grobnice. Ženske molimo v ozadju – moški stojijo spredaj,« nama pove gostiteljica v eni redkih »jedilnic« vasi. (Vas ne premore restavracij). Par, ki nama kuha in streže, je mlad; prijazna sta in čedna. Ženska ne nosi rute. (»Mi mladi jih ne maramo, če delamo, niso praktične.«)

 Zgodba se nadaljuje.«Nekega dne je med romarji bil tudi Hui bogataš iz Xinjianga. Videl je naše toplice in bile so mu všeč. Sta bila v naših toplicah?«

 Prikimava, čeprav to ni povsem res. Le sprehodila sva se skoznje. Ob robu hriba so vaščani postavili dolgo stavbo z ločenimi tuši – dva dolga hodnika, ločena na morda trideset »kabin«, zgledata kakor skromen in osnoven tuš iz kaznilnice. Sem se vaščani prihajajo tuširati. Na strani je topla voda speljana v kanale: ljudje perejo oblačila.

 »Bogataš se je odločil, da tule postavi turistični center. S toplicami kot ponudbo.«

 Čeprav je moja misel načeloma »več turistov, več idiotov«, skušam najti dobro stran okoliščin. (Sebe seveda, uh, ne štejem za turista). »Tudi on je Hui, kot vi. Razume vas. Poskrbel bo, da se kultura in vaš način življenja ohrani.«

 »Morda,« najina sogovornika nista videti prepričana. »Sta videla polja pred vasjo? Tisto bo vse razorano – postavili bodo turistični kompleks. Mi bomo plačani…«

 … in mislim si, oh, morda vam do konca življenja ne bo potrebno delati…   

»…na leto 1.500 RMB za en mu zemlje. V povprečju ima vsaka družina v vasi en mu zemlje.«  

 Predvidevam, da se mi je povesila čeljust.

 Liu Ying ugovarja:« Polja so tako lepa!«

 Jaz sem po moško racionalen: »Lepa ali ne, polja vam dajejo najboljšo prehrano.« Pravkar sva jedla v tej hiši vzgojeno govedino in njihovo zelenjavo. Ni boljše.

 Zdaj se vsaj do neke mere razburi tudi najin gostitelj:« Polja dajejo plodove skozi vse leto. Tu ni zime. In še nekaj. Jaz sem bil na dagongu – na migrantskem delu. V Shenzhenu. Vrnil sem se, ko sem imel dovolj denarja; in ker sem videl, kako je v mestu. Nočem, da tukaj živimo kakor tam. Nočem, da »Shenzhen« dobimo sem.«

 Uhhh… Računam. V tem trenutku se družina verjetno predvsem preživlja z delom na polju, pa morda s prodajo krav. Večino hrane verjetno preprosto pridelajo sami. Delček zaslužka pridobijo s kuhanjem za druge. V primeru turizma bodo lahko restavracijo razširili. Toda morali bodo kupovati zelenjavo in ostalo od drugod. Tistih 1.500 RMB na leto ne pomeni ničesar. Več bodo morali delati in prekupčevati za bolj osnovno preživetje.  

 »Približno 60 do 70% vaščanov je proti ideji. Toda pomagati si ne moremo. Vodja vasi je za.« Neizrečeno ostane: verjetno je podkupljen. »In prepričal je vse, da so podpisali pogodbe. Prepozno je.»

 Iz Xiao Zhai prideva rahlo omamljena, in fotografirava polja pred vasjo, kot da so od njih poslavljava za vedno.   

 Tretji dan.

  Poleg svojstvenih praznikov tudi v okoliških vaseh Mile obstajajo »tržnični dnevi«, ki potujejo iz kraja v kraj. Tokrat je tržnični dan v Vasi 11. Tržnični dan je prednik trgovskih centrov. Nekateri trgovci z od povsod nabrano kramo potujejo od enega do drugega, a seveda tudi vaščani preprodajajo (ali kupujejo) svoje izdelke ali zelenjavo ali sadje in podobno. Tržnični dnevi so vedno zagotovilo pretoka deročih rek ljudi. Če v kraju obstajajo tradicionalna etnična oblačila, vidni dokaz starih kultur, bodo nezgrešljiva tedaj. In zdaj, tukaj, začenjam vzljubljati Mile. Najprej, za pot v podeželje potrebuješ le pol ure z mestnim avtobusom. Pol ure, in že si med strmimi gorami. Zemlja tukaj je rdečkasta, plodna, toda na žalost kmetovalcev povsem preprežena s skalami. To niso ravnomerne skale, tipajoč občutke vznemirljivosti z enakomernim ponavljanjem – ne, to so razigrane, nebrzdane površine, ki oponašajo oblike in razpršenosti osamelega, neobljudenega planinskega gozda. Njihova sivina je skoraj bela, pomazana z občasno črno ploskvijo, črto; te skale obstajajo v dveh barvah, črnobela filmska paša za oči z milim ozadjem čiste zelenine in še bolj čiste modrine. Geografski vzroki in pomanjkanje tovarn premoga preprečujejo Yunnanu, da bi pobelil oči in pljuča s Pekinškim smogom; tu je nebo modro, in oblaki vedno močno prisotni, skorajda živi v svoji silovitosti, bližini. Ogledniku, ki mu ni potrebno delati, je pokrajina prelepa (ne tako zelo daleč stran bi plačal vstopnino za ogled Parka kamnitega gozda – ista stvar, le večja, bolj urejena).

 In potem, v Vasi 11, gneča. Mladina s kavbojkami in visokimi petkami, starci s kapami iz komunističnih časov, možakarji srednjih let z košaricami za dojenčke na hrbtih, ženice z naglavnimi pokrivali, prepreženimi s trakovi različnih barv in oblik. (To je vsakodnevna različica tukajšnjih narodnih noš.) Vonjave: konji, tobak, sveža zelenjava, prah, čisti zrak. Sadje, zelenjava, živali, starine, testenine, jedi na žaru (vseprisotni krompir), medicina – od stare kitajske do stare »kdovekatere«. (Kot vedno na podeželju bo obstajala stojnica s prepariranimi kačami in krokodili, in naključna posebnost tovrstne stojnice v Vasi 11 je bil niz kober, razporejenih tako, da hipnotizirajoče strmijo v potencialne kupce. Efekt je skorajda srhljiv: če izvzameš kontekst iz slike, se zdijo kot neke vrste fanatiki, pripravljeni, da jih v nebesa popelje ugriz Velike kače.)

 Vse to so znaki lokalne barvitosti, kar je krasno, toda od začetka sva vedela, da bova želela videti tudi nekaj povsem specifičnega. Najin vir v Mile, urad za ohranjanje lokalne kulture, je omenjal vasico Rdeče 10.000. Poizvedujeva, kako priti tja. Morava do »bencinske postaje«, khm, »tam naprej«, in čakati, ali »štopati«, do Rdeče 10.000. Dvigovanje roke in mahanje zadostuje; navsezadnje nama ustavi »dobrodušni starec«, ki na omembo plačila le trdno odkimuje. Skobacava se v njegov trikolesnik in starka – žena? – nama odstopi pručke ob vrveh, napeljanih na strani. Jaz najprej protestiram, saj je vsaj dvajset let starejša od mene, toda takoj ob zagonu se izkaže, da je mnogo bolj izkušena v tovrstni vožnji; medtem ko jaz komajda ohranjam ravnotežje v najbolj mirnem kotičku vozila, ona stoično, kot kak kapitan Cook, in navidez nedotakljivo v neurjih tresenja, stoji na najbolj izpostavljenem delu vozila. Mislila sva, da bova v Rdeče 10.000 v nekaj minutah, in nazadnje se izkaže, da so smisli za čas in razdalje tukaj prav tako eklektični kakor oblačila. (Če sploh smem reči, da so oblačila eklektična; stvar je v tem, da tisto, kar bi mi opredelili kot eklektično, tukaj velja za normalno, in obratno). Pot traja najmanj 40 minut.

 Vas dejansko je rdečkasta – vaščani so očitno predelovali prst v zidove. Stene hiš so porisane z dejanji in osebami iz legend.

 Tole sem zapisoval v beležko: Axi kralj. --- Ljubimca. --- Cesar z dvema magičnima močema: letečim konjem in mečem, ki se lahko spremeni v vodo. --- Koruza v urejenih vrstah se suši povsod. --- Tobak dela denar --- Stara gospa izginja v senco, utrinek sonca na uhanu ji sledi, sijoča solza pražečih žarkov v rdečini zidov. ---   

 Yi so načeloma potomci Qiang ljudstva, ki se je pred tisoče leti selilo iz severovzhoda Kitajske. Qiang so »krivci« za mnoge druge skupine narodnostnih manjšin, med drugim matrilinearne Mosuoje, pa Hani ljudi, ki so narodnosti Yi »kot bratje« (in sestre). Stara legenda gre, da so v davnini oboji premogli pisavo, a ker so Hani bili preleni, so knjigo, v kateri je ta bila opredeljena, izgubili. Yi so knjigo obdržali, zatorej je njihova zgodovina zabeležena. Obstaja mnogo podvrst Yi – jaz poznam Črne Loloje, kot jih je poimenoval amaterski antropolog – in – še – kaj – Joseph Rock; ljudstva, izolirana v planinah okoli Lu gu jezera, poljedelska in živinorejska, predvsem opazna po širokokrajnih, črnih dežnikastih klobukih tamkajšnjih žensk. Tale predel okoli Mile naj bi služil kot baza osmim podskupinam Yi. (Rad uporabljam besedice kot naj bi: vsa resnica Kitajskega poimenovanja narodnostnih manjšin je skrita v naglici, slabih virih in političnem pritisku komunistične partije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko so vsaj nekatere odločitve tedanjih antropologov bile, recimo, smiselne, je nemogoče ubežati dejstvu, da so marsikdaj povsem različne skupine ljudi stlačene v isto poimenovanje narodnostne manjšine.)      

 Axi, pripadniki tega ljudstva tukaj, so najbolj množična med »osmimi podskupinami« lokalnih Yi ljudi. So »slavni«. Tukajšnja praznovanja ognjenega festivala so kot ogromna maškarada, ki privabi izjemne množice turistov; poseben ples in petje sta zaščitena kot nevidna kulturna zapuščina. V resnici je ves predel, vsa vas, pod kupolo oznake »muzejske vrednosti«, in ne sme biti spremenjena.

 Na ta dan je Rdeče 10.000 skoraj prazna. Ni festivala, ni ljudi.  

 Nekaj časa je na Kitajskem bila popularna oznaka »živi muzej«. Kriv sem: tudi sam sem jo uporabljal, ne da bi razmišljal o tem, kako smo živi muzeji pravzaprav vsi mi. Prostori, ki sem jih ponavadi spoznaval, so bili »živi muzeji« zaradi naključij. Izolacija in počasen razvoj so jih prisilili v stanje, ki ga lahko kličete muzejskost. Toda za Rdeče 10.000 so se odgovorni zavestno odločili, da bo postala živi muzej. Verjetno so prav oni sprožili barvanje teh zidov, zgradili novo areno, namenjeno plesu (in žrtvovanjem ob festivalih), zgradili cesto (ki je zdaj v srednje slabem stanju).

 Kolikor poznam tovrstne okoliščine, lahko lokalni prebivalci s pridelovanjem in potem ob tistih festivalih zaslužijo precejšnje količine denarja. Res pa je, da ne morejo zaslužiti za luksuz, in še več, luksuza si tukaj ne morejo privoščiti. (Nove lepe hiše si tukaj, v tej vasici, niti zgraditi »ne smeš«.) Menda »tobačna tovarna ne mara jemati na delo ljudi iz planin, in njihovim otrokom je skorajda nemogoče oditi v boljšo šolo.« Toda otrok v tem trenutku v vasi skorajda ni, in gotovo se nahajajo v neke vrste šolah – ki jih 50 let nazaj niti videli ne bi. Pogovori o željenih standardih so dvorezni, vedno odvisni od pričakovanj, ki jih lahko zbudi karkoli: starci s svojimi težkimi izkušnjami bi dejali, da je življenje odlično, tisti srednjih let, ki so začutili blagoslov premoženja, bi bili vsaj rahlo nezadovoljni, in mladi, z očmi polnimi Pekinga in Šanghaja, bi bili obupani. Vsakdo ima prav na svoj način.

 Tole slišiva med sprehajanjem po kraju in pogovori z ljudmi, strnjeno:« Lokalni urad za razvoj tradicionalnih kultur je tukaj postavil in prenovil nekaj malenkosti, preostanek denarja, namenjenega nam, pa so pobasali v svoje žepe. Zdaj smo prisiljeni hoditi ven, če želimo zaslužiti nekaj več.» Podobne misli sva slišala tudi drugje.

 Pozno popoldne nama eden domačinov ponudi pot na motorju nazaj do Vasi 11. Nazadnje trije sedimo na rahlo anemičnem jeklenem konjičku: nič novega. Ljudje v planinah ponavadi nimajo avtomobilov: motorji so mnogo bolj praktičen in verjetno tudi cenejši način prevoza.  

 Tole sem zapisoval v beležko: motor rjuje, modro nebo, južno od oblakov --- to je prevod imena province, Yunnan --- skale kot kipi --- spodaj v dolini vroče vode, tukaj pomanjkanje vode --- tole je pisanje starih začetkov in nobenih koncev --- želja, ovita v ignoranco, jata ptic brez cilja, izstreljena kot tisoč črnih puščic v sončni zahod --- pomembna legenda Yi ljudi je tista o vojščaku, ki je ukradel ogenj bogovom, uporabljajoč lok in puščico --- in potem nenadoma vse to pihneš v internet.  

 Četrti dan.

 Mile je pravzaprav znan po kipu Bude. Mile pomeni kitajsko verzijo imena Maitreya Budha. Toda v resnici je kraj poimenovan po starodavnem vojščaku z istim imenom, istimi pismenkami; zdaj ime kraja vsakdo povezuje z Budo, in le malokdo ve, da ime izvira povsem drugje.  

  Šola Qinglai stoji tik ob hribu z budističnim templjem in pagodo. Gre za čudovit kompleks s povsem modernimi idejami o tem, kako bi morale biti videti šolske stavbe, z vilami kot stanovanji, umetnim jezerom ob poti med učilnicami. Gre za eno tistih šol, ki združujejo javno in privatno na nenavadne načine. Vzpostavljena je s strani Tobačne tovarne, torej vsekakor z močnim sodelovanjem lokalne vlade, in deluje kot javna šola… ki pa omogoča tudi dodatne pouke, med drugim trening za opravljanje izpita IELTS, ki omogoča odhod v tujino. (In za vse skupaj je potrebno plačati drago šolnino.) Spet mešani občutki: v resnici tovrstna šola pomeni možnost odskoka lokalnim učencem, možnost, ki je sicer ne bi imeli – torej v resnici šola daje nekaj dobrega okolju. Ni pa nobenega dvoma, da je vzpostavljena z namenom služenja denarja, in da odgovorni dobro služijo z njo.

 Oseba, odgovorna za ravnanje s tujim kadrom, se me veseli: sem izkušen, in všeč ji je, da sem brez velikih besed o sestankih kar samoiniciativno prišel sem na pogovor. Eden pomembnih faktorjev, da te najamejo – zapisan je tudi v pogodbah – je ljubezen do Yunnana in Kitajske, spoštovanje do lokalnih navad in običajev, ljudi.

 Službo bi lahko dobil v tistem trenutku.

 A kakor podobne šole iz majhnih krajev, ki so brez osebnih izkušenj z delom s tujci, tudi tukaj iz pogodbe žari nezaupanje do nas: šola se izrazito zavaruje na vse možne načine, medtem ko je naš položaj lahko – tako se da brati – povsem na razpolago muham odgovornega posameznika. Službe so tukaj včasih kakor zapori: težijo k temu, da te časovno in z denarjem privežejo nase (ne znajo pa se boriti za in pridobiti tvojo lojalnost).

Spomnim se tistega dekleta iz vlaka do Kunminga: pustila sem službo, da bi potovala, pot je proces.     

 V resnici je vse proces. Tudi spoznavanje teh delov Kitajske z navadami tujcev.

 Ostali bomo v stiku, rečem kadru na šoli. Še imamo čas, odločili se bomo kasneje.

  Peti dan.

  Ko se navsezgodaj zjutraj peljeva iz Mile, sva na avtocesti spet obkrožena z meglo. Včasih se ne vidi deset metrov naprej. Tole ni onesnaženi smog. In šele ko začneva spremljati obnašanje prvih žarkov sonca, načina, kako sijejo skozi odprtine, sija barv in njihovih odtenkov, dojameva: peljemo se skozi oblake! Odprtine se širijo,  koščki gora prepičijo žive gmote oblakov. Jutro zasije. »Veš, kaj je Mile?,« šepne Liu Ying. Odkimam. »Kraj, kjer so se oblaki zaljubili v ljudi, in zdaj za vedno ostajajo nizko, da se lahko ljubijo z njimi.«

  V Kunmingu sonce polno žari. Srebrni bik kot da je prevzel vlogo sonca. Vkrcava se na vlak, iz Južno od oblakov nazaj do Južnega miru – kar je možen prevod imena mesta Nanning.

 Zadnje pravilo: včasih je pripovedovati o Kitajski kot poezija. 

22. 10. 2018

Ker glede svojega prebivališča na Kitajskem zaradi lagodnosti malce (nepotrebno) goljufam, me je morala tašča, ko sem se od koderkoli vrnil na Kitajsko, posaditi na električni motor, da sva se odpeljala do lokalne pisarne za registracijo - tam sva se jim potem zlagala, da je naslov mojega prebivališča njen naslov. Za to početje potrebujeva njen ID, kopijo dokumentov lastništva stanovanja, kopijo prve strani mojega pasoša, vize, in jasno zaštempljanega pečata zadnjega vhoda na Kitajsko. Vse skupaj znaša še kar znosen delež birokracije (ponavadi končajo s samo registracijo v približno desetih minutah). Toda letos septembra so naju presenetili: “Prosim, poskenirajta tole kodo - vsi podatki se odslej lahko vnašajo odkoderkoli, preko pametnega telefona. Mi ne potrebujemo nobenih papirjev ... ne več.”  

Za katerikoli opravek potrebuješ pametni telefon.

Plačevanje preko pametnega telefona? Pomembni platfomi sta Wechat ali Alipay. Primerjava: plačevanje preko Wechata je nekako primerljivo s plačevanjem preko Facebooka ali Whatsupa. In preko Wechata lahko ne le plačaš v trgovini ali restavraciji (Wechat ti bo tudi pomagal najti restavracije in popuste). Lahko tudi napolniš telefonsko kartico; plačaš elektriko ali vodo; preko povezav kupiš karto za vlak, hrano na dom, kino vstopnico, najameš sobo v hotelu, “kolesa v javni uporabi”, in še kaj. In seveda je potrebno poudariti: preko Wechata se lahko prav vse tudi prodaja ali kupuje. Lagodnost nad vsem. In ne le to: na Wechatu imaš aploudano svojo identifikacijo, hukou ali pasoš, ki je seveda povezan s tvojo telefonsko številko, ki je seveda povezana s tvojim bančnim računom.

 In ne le to: kakor rečeno, se celo za uradno registracijo prebivališča (predvidevam, da le ponekod) lahko pobrigaš le preko pametnega telefona. Drugače povedano: to pomeni, da vlada subtilno sili vsakogar, da si kupi pametni telefon, da premore socialno omrežje, in da deluje (naj napišem: živi?) le preko tega.

Vlada narekuje, da brez pametnega telefona ne moreš preživeti.

Za zdaj je tem narekom še možno nekako uiti; najverjetneje ne bo možno uhajati predolgo.  

Že plačevanje vsakodnevnih stvari preko telefona je postalo skorajda nujnost. Mnoge trgovine - ali posamezni štanti na tržnicah - preprosto ne vzamejo več gotovine. To ne pomeni, da absolutno ne moreš plačati z gotovino; le otežkočeno je, in včasih tudi nemogoče.

Tu niti ne nameravam posebej pisati o socialnih točkah, ki jih (menda) pridobivaš ali izgubljaš z objavljanjem “pozitivnih” ali “negativnih” stvari na internetu; če imaš preveč negativnih točk, si kaznovan in težje pridobiš kredit ali vizo za potovanje v tujino.  

Ponavadi je naslednje slovensko - evropsko - vprašanje, hej, ali na Kitajskem nihče ne misli na varnost, še bolj pa na 1984 in Velikega brata?

Odgovor: seveda ne. Tu na Kitajskem je praktično vso zgodovino Veliki Brat bil samoumeven. Država mora avtoritarno skrbeti za vse posameznike v njenem naročju, oni pa naj se ukvarjajo s čim drugim (v tem trenutku predvsem s služenjem denarja in nakupovanjem; in seveda nadaljevanjem družine). Poenostavljam, a vendar.

Formula za modernega Velikega Brata Kitajske je vlada + socialno omrežje.

Njihov odgovor bi se torej lako glasil: če je delovalo tisoče let, zakaj ne bi še sedaj, in ali se vam ne zdi, zahodnjaki, da pretiravate glede zasebnosti?

Glede zasebnosti morda res pretiravamo. Glede zgodovine pa: zdaj nismo preteklost, in v vašo ... v nobeno in nikogaršnjo ... se ne bi rad vrnil.

Jasno: “zasebnost” na Kitajskem ne pomeni istega kot na “zahodu”. To ne pomeni, da tukaj zasebnosti ni, toda vsekakor so si (bile) družine (oziroma najbližji) bližje tako v smislu pomanjkanja zapiranja vrat kakor v smislu vmešavanja v individualna vprašanja; zato se recimo tukaj ljudje na vlakih obnašajo kakor doma - ne, ker so nevljudni, temveč zato, ker je pri njih doma morda kot na vlaku. V resnici je tudi ideja “individualnosti” tukaj “drugačna”; in kakorkoli, če “zasebnosti ni” oziroma je drugačna, potem če na Kitajskem rečeš, da “prodajaš zasebnost ”, to pomeni isto kot reči, da “prodajaš zrak.”

Toda če določena ideja ni prodrla - ne še - to ne pomeni, da jo je potrebno ignorirati ali zanemariti boljše definicije.

Kaj pa vprašanje varnosti? Zares ne vem. Prijatelji mi pravijo, da je Jack Ma porabil leta, da je prepričal javnost v varnost svojih uslug. In da se hackanje njegovih uslug sicer dogaja, a ne zares pogosto. To očitno zadostuje.

Rekel bi predvsem, da občutek lagodnosti preprosto prevlada nad vsakim ugovorom.

Zasebna ugotovitev: mene je strah plačevati preko Wechata. Morda niti ne toliko zaradi vprašanja varnosti - čeprav si nikoli ne bi drznil tako nonšalantno skenirati karkoli; moja prva asociacija je lizanje tal - temveč bolj zaradi vprašanja kontrole denarja. Zdi se mi, da lahko tako “mimogrede” zapravljajo le bogataši. Seveda se motim; telefon ti lahko preračunava stroške. Toda moja težava ni v tem, kaj lahko počne telefon. Moja težava je v tem, kaj naj potem sploh še počnem jaz? Optimisti bodo dejali, naj prepustim telefonu vse, kar pač telefon zmore, in se posvetim čemu drugemu. Moj - pesimistični - odgovor je: čemu? Biti zabavan?

Ste brali psihologa Daniela Kahnemana (Thinking, Fast and Slow) o tem, kako se odločamo? Če popolnoma poenostavim nekatere njegove ugotovitve, potem takole: “možgani” so ločeni na Sistem 1 in Sistem 2. Sistem ena je odgovoren za hitre vtise, čustvene reakcije, takoimenovane “instinkte” in “inspiracije”, skakanje k zaključkom, poenostavljanja, in mimogrede tudi mnoge napake v zaključkih. Sistem 2 predstavlja “logiko”, “racionalnost”, seštevanje, kalkuliranje nasploh, osredotočanje, “težavno možgansko delo”, a obenem tudi lenobo glede vsega tega. (Ponavljam: gre za poenostavljanje že tako poenostavljenih ugotovitev. A tem zapisom bodo poenostavljanja služila dovolj dobro.) Kar se dogaja pri telefonih, je torej tole: mi se utapljamo v Sistemu 1, Sistem 2 pa je prepuščen telefonom. Ni čudno, da sredi globalnih prerij človeštva trenutno vsaj na videz prevladujejo prvinski nagoni: strah, pohlep, neumnost, plemensko tj čredno razmišljanje, sovraštvo do drugih, nasilje, občutek glede dejstev pomembnejši kakor dejstva sama, ipd.

Telefoni mnogim pomenijo vračanje k zanašanju na Sistem 1.

Ko v Evropi vidim mlade kjerkoli tipkati na telefone, si mislim, “Glej, kako pridno in povsem zastonj polnijo žepe Zuckerbergu in obenem pomagajo tvoriti AI!” Ko to vidim na Kitajskem - in zalepljenih za telefone je tukaj več - si mislim, “Glej, kako pridno pomagajo služiti denar državi oziroma tistima “dvema” velikima podjetjema, in obenem pomagajo državi, da jih kontrolira, medtem ko v kot potiskajo Sistem 2.”   

Modrejše glave kot je moja trdijo, da nas vse - celoten svet - tekmovanje Azije (Indije in predvsem Kitajske) ter Amerike v tehnologizaciji neustavljivo sili v nadgrajevanje taiste tehnologije. Noben od igralcev si ne more privoščiti, da se ne bi šel igre in tako dovoliti, da tisti drugi prevlada; edina pot je naprej. S Trumpom ali brez njega. Oziroma: tudi zame je Trump predvsem simptom vsega, kar sem že pisal ... igre med Sistemom 1 in Sistemom 2; hej, njegovi rallyji so prostor, kjer si ljudje lahko dajo duška in se končno obnašajo tako kot na internetu ... Trump je simptom razočaranosti nad moderno zahodnjaško kapitalistično zgodbo, povezano s strahom pred tehnološko globalizacijo, vsred katere se bodo razblinjale meje, države, narodi in kulture; in vsred katere ne bo več prostora za katerekoli rasne ali geografske privilegije. Vse, kar Trump in ti strahovi predstavljajo, sicer lahko razbije napredek - in nas vse skupaj potegne nekaj sto let v preteklost - toda v resnici se bo kljub vsem uporom, tudi v Evropi, to zgodilo precej težko.

Kje je torej v tej zgodbi Evropa?  

GDPR, recimo. Čeprav je GDPR neroden, ni slab - nisem edini, ki ga vidi kot “začetek pogovora o nujnostih.” Pomemben faktor je, da GDPR stvari regulira univerzalno (četudi krši pravila nekdo, ki ni stacioniran v Evropi, je evropejcem prav tako odgovoren). Seveda je vprašanje, kako bo Evropa uveljavljala kazni zaradi kršitev - v resnici takšne moči nima (ne nujno). A vseeno: počne nekaj za varovanje podatkov posameznikov ... Trudi se, da ne bi bila internetna kolonija Amerike; trudi se, da bi vzpostavila sistem, ki ne bi bil tako potrošniško centriran in ki bi bil do posameznikov bolj odgovoren; morda vsaj skuša upoštevati besede iznajditelja interneta, Tim Berners Leeja o nujnosti decentraliziranja podatkov na internetu. (Če želite brati druge pametne glave o isti temi, berite recimo Noah Yuval Hararija, Helen Dixon, Nicolasa Berggruena in Kai Fu Leeja).

Evropa bi lahko bila oaza drugačnega pristopanja težavam.

In če “grem s pisanjem domov”. Pri vseh pogovorih, ki jih imam v Sloveniji, je pogovorov o tem, kaj tehnologija pomeni za našo prihodnost, mnogo premalo. In to je zares nenavadno. Seveda tehnologija ni edina pereča tematika Evrope in sveta. Morda niti ni najbolj pereča (dogodki v zvezi z naravo dobro konkurirajo). Je pa vsekakor med prvimi tremi najbolj perečemi tematikami sveta točno v tem trenutku, kajti, ta - da!, naše življenje se bo v naslednjih največ dvajset letih zaradi tehnologije popolnoma spremenilo. Poglejte, kako se je spremenilo v zadnjih dvajsetih letih. In ja, seveda, navadili smo se. Toda tehnologija se nadgrajuje eksponentno. Za zdaj še vsaj načeloma zmoremo dohajanje tehnološkemu napredku. Kaj bo, ko bo to dohajanje zmogla le še tehnologija sama? Kje bomo mi?

Bomo pristali na bivanje prežvekovalk krav, posvečenih Sistemu 1 in z ugasnjenim Sistemom 2, ki bodo tipkale, da polnijo žepe milijonarjem, uporabne le za molzenje statističnih podatkov?

Predvsem se mi zdi vredno nadaljevati evropske pogovore v smer, nasprotno Kitajski. Ne polagati vsa jajca v eno košaro. Ne polagati vse informacije - najbolj dragoceno blago sedanjosti - v eno mrežo. Kako to storiti in vendarle ohraniti prednosti, če že ne lagodnosti tehnologije? 

(iz pisanja v nastajanju)

22. 09. 2018

Ko gledam tale blog, se mi včasih zdi, da časa ni. En zapis je tik pred odhodom v Evropo; naslednji je spet na Kitajskem, mesec dni kasneje. Dva dni nazaj sva se vrnila v Nanning. Vmes je minil mesec predstavljanja knjige Kitajska, dežela razdalj, in jaz.

Knjiga je izšla skorajda za petdeseti rostni dan, ki ga praznujem v naslednjih dneh.   

Med najboljšimi ugotovitvami meseca je to, kako zelo mladi potrebujejo in hočejo tovrstne pogovore - pogovore o drugih deželah, kulturah, o dejanskem stanju tam. Da zanimanje obstaja, da je sprejem izreden. Bil sem z učenci na OŠ Polzela;  predaval sem dijakom srednje šole za gostinstvo in turizem v Celju (in nam dve uri nista bili dovolj). Imel sem pogovor pred projekcijo filma za Šolski center Celje (v enem mojih starih domov, kinu Metropol). Nekaj ur po tem pogovoru sta na ulici pristopila dva dijaka in se zahvalila, in to z očitnim trudom, da bi zvenela iskreno. 

Če česarkoli, si takšnih predavanj želim več.  

Morda v prihodnosti.

Zdaj nekaj dni počitka - praznujemo Mid Autumn Festival - potem pa spet delo. 

17. 08. 2018

To je to. Več kot osem let prilagajanja ... brezglavega dirjanja po avtonomni pokrajini Guangxi (in precej po Yunnanu in Guizhou) ... opazovanja, primerjanja ... fotografiranja ... in še česa ...

V eni knjigi.

Moja Kitajska, dežela razdalj in jaz bo izšla avgusta letos pri založbi Antika iz Celja.

“Največja vrednost knjige se kaže prav v Zupančevem človeškem pristopu k pisanju potopisa, ki je več kot nizanje vtisov, primerjav in čudenj, ki je hkrati reportaža in avtobiografija. Napisana je iz žabje perspektive empatičnega zahodnega človeka, od spodaj, iz dna in sredine, kjer v navideznem kaosu bralec prepoznava red, hotenje in smisel današnje Kitajske.” Iz spremne besede Marijana Pušavca.

Premierna predstavitev bo v ponedeljek, 27.8., v Celju. 

V četrtek, 30.8., me bo možno videti v knjižnici Žalec.

V sredo, 5.9., bom predstavljal knjigo v Mariboru.

Celjska knjižnica me bo gostila v sredo, 12.9. 

 

30. 07. 2018

 Prvi trije najbolj globoki spomini iz Laosa? Hranjenje slonice Noy, kopanje v slapovih Kuang Si, in ... vasice. Prvo dvoje je preveč osebno in predvsem neavanturistično, da bi spadalo v javne zapise. Torej bom začel od zadaj in se premaknil do mest. Navsezadnje je ta način pripovedovanja tudi najbolj zgodovinski.   

 S partnerko Liu Ying se torej peljeva v malem tovornjaku, kupljenem v Liuzhou – mestecu v južnokitajski avtonomni pokrajini Guangxi, odkoder prihajava. Tukaj v Laosu prikolice teh tovornjakov opremijo s klopmi in nadvse raznobarvnimi ograjami, katerih se med vožnjo oprijemaš. Vozilom nazadnje nadenejo ime tuk tuki, in so mnogokrat zamenjava za taksije; so tudi najcenejši možni prevozi. Če se seveda znaš pogajati.

 Februarsko jutro je oblačno. Temperatura trideset stopinj se ponavadi v vsem svojem sončnem razkošju pokaže šele po poldnevu.

 Na obrazih nosiva maske. V trenutku, ko se izmuznemo iz objema centra Luang Prabanga, je cesta namreč obsojena na slapove motoristov in avtov, preoblečena v rjavi zemeljski prah. Kasneje vidiva strehe ali kaktuse ali čudovite laoške rože, pokrite s centimetri rjavega prahu. Brez maske ne bi drznil dihati.

 Peljeva se približno dve uri in pol. Najin cilj so vasi. Tole je opis ene od njih.

 Vas Kiu Ta Laung pripada etnični skupini Hmong, in kot v mnogih drugih vaseh so hiše iz bambusa, strehe pa posušena slama. Tla znotraj hiš so pregnetena zemlja. Stena hiš je le kot papirus ozka pregrada med zunaj in znotraj, tam bolj zaradi forme ohranjanja najbolj nujne intime. Družine imajo mnogokrat šest do dvanajst otrok. Otroke je popularno obleči v slabo proizvedene ter skopirane majice superjunakov in oviti ogrinjala okoli njihovih vratov. Slika Supermana je recimo pospremljena z napisom Spiderman. Tega dne sva podobna oblačila videla morda trikrat. Petletni superspidermani nosijo čebre vode iz doline v vasi, v hiše. V naselju ni tekoče vode (pogost pojav). Obstajajo pa satelitske antene (vedno). Obstaja tudi šola, a vsaj določen delež otrok je menda ne bo obiskoval. Predaleč je, ali pa predraga. Ali pa »nesmiselna«. Zaradi takšnih okoliščin je recimo nastal projekt Big Brother Mouse; ameriški založnik je s pomočjo domačinov uvidel, da ljudje v Laosu razen učbenikov ne berejo ... ne berejo! ... ter pričel ne le objavljati knjige, temveč tudi učiti pisanja pa prirejati knjižna srečanja v vaseh, da otroci dojamejo, da je branje lahko radost. V resnici je en ciljev tudi sprožiti laoško literaturo samo po sebi. (Središče projekta je v Luang Prabangu in tam ste vedno dobrodošli.)   

 Iz podobnih vasi otroci niso nujno poslani v templje, siceršnja laoška zastonjska središča šolanja. V teh vaseh verjamejo v duhove, šamanizem, ne pa v siceršnjo poglavitno vero Laosa, nekaj stoletij prisoten budizem (natančneje rečeno je budizem sem prispel v osmem stoletju).   

 Ženske pletejo tekstil po naročilu. Pletejo v standardiziranem laoškem stilu, toda ne nosijo svojih etničnih oblačil, razen za festivale.

 Tik pred odhodom vidiva moškega s puško na ramenih. Menda bo vsaka vas imela dve ali tri doma narejene puške – za lov na živali.

 Poleg tekstila in lova se preživljajo tudi z delom na poljih – ki se včasih nahajajo ure stran.

 Standardna plača v Laosu je okoli 120 dolarjev na mesec, kar je okoli 800 000 kipov. Toda seveda tukaj ne zaslužijo toliko. In ... tipično za Laos ... vidiš postelje pred hišo, ljudje tam spijo sredi dneva. Sledeč do neke verjetnim stereotipom jim menda ni toliko do nenehne delovnosti. (Komu pa je?)

 Vojaško izurjeni Hmongi so pomagali Američanom tekom Skrite vojne in so še vedno, morda, ožigosani s tem preteklim početjem. Laos je bil med Skrivno vojno med Ameriko in »komunizmom« menda najbolj bombardirana država na svetu. Žrtve doslej neeksplodiranih bomb so menda na podeželju še sedaj pogoste. Američani so Hmonge množično selili – preselitev je bila huronsko in kaotično delo, tisoče ljudi se je gnetlo na kopico malih avionov in letelo najprej na Tajsko in kasneje naprej. Vsaj ena ženska je rodila na letalu. (Prvoosebni opisi prič so zbrani v knjigi avtorice Gayle L. Morrison, The Sky is Falling). Nekateri so bili kasneje preseljeni v Ameriko. V čudoviti knjigi The Spirit Catches You and You Fall Down Anne Fadiman je opisan kulturni prepad med videnjem sveta na način Hmong ter videnjem sveta na način ameriških zdravnikov. Ameriški zdravniki so bili, poenostavljeno napisano, izrazito nepripravljeni dojeti nezajezljivo moč kulture in njenih posledic na telesno zdravje posameznika.

 

 In: Hmongi so le ena od okoli 240 različnih »človeških skupin« Laosa, ki jih država poenostavi v 49 etničnih skupnosti, ki jih nadalje poenostavi v štiri poglavitne etno lingvistične skupine. Te druge narodnostne manjšine včasih skorajda brez upoštevanja meja živijo v teh planinah med Kitajsko, Vietnamom in Laosom.

 Zmedeno, kajne? Pripoved o identitetah Laosa je nujno tudi pripoved o v sence zavitih velikih številkah jezikov in narodnosti, izmenično izoliranih in prepletajočih se, slabo prevedenih ali preimenovanih imen Azije. Prisiljen si upreproščati, ker če ne, te zlata nit pelje v labirint neskončnih korenin. A če preveč upreproščaš, se greš naravnost terorističnega stereotipiziranja. Težko je najti meje med tem dvojim. Mitskost zgodb o starih kraljestvih okrepijo izjemne risbe na vseprisotnih templjih – s koničastimi ušesi kraljev in občasno njihovimi modrimi skafandrskimi mehurji okoli glav. Staro ime Laosa je bilo: »Dežela milijon slonov« ali Lan Xang. Zdaj je slonov, odvisno od vira, okoli 1000 do 2000.

 Uradno je v Laosu mestnega oziroma urbanega prebivalstva manj kot 35 %. Toda ... kje je tukaj meja med urbanim in podeželjem – ali meja sploh obstaja? Naju še vedno predvsem bega in naju bo begalo: puške na ramenih in nekje drugje, požgana polja. Kultura pred dobo agrikulture, kultura seče in požiganja.  

 Prazgodovina tu obstaja deset minut stran od glavne ceste Laosa.

 

 Kot država se je Laos uradno začel leta 1353 prav v Luang Prabangu.V Luang Prabangu prebivajo povečini budistična večina, ljudje Lao (vsaj delno bivši južnokitajski Zhuangi?); vedno naseljeni v dolinah. Mestece je sicer kot polozaveščena predstava Azije belcem. Pivo ali vino v klimatizirani restavraciji, in svež skandinavski rogljiček ter kavica so na razpolago lažje kakor recimo v velikih mestih Kitajske. Luang Prabang: mesto prelepo urejenih miniaturnih kolonialnih vil, zlatih špičastih templjev, menihov v oranžnem ali rdečem, tuk tukov, ki bi vam zaračunali 200 000 kipov za vožnjo kamorkoli, smaragdnih večstopenjskih slapov v bližini, masaže, in ščepec eksotike v pijači ali hrani. In potem nazaj na pomfrit in seveda sendvič. Bagetke povsod. Tujcem je na razpolago vse, dovoljeno vse. Kljub mainstream zapovedi Laosa, da naj bi se ne kazalo gole kože in pretirano popivalo, (predvsem mlajšim) turistom ni mar. Najbolj razpoloženi verjetno niti ne ločujejo med Laosom, Tajsko, Kambodžo, Vietnamom; po jutranjem mačku je vse poševnooko enako. Pa kaj. Kasneje lahko podarijo 100.000 kipov več kar nekomu ali pa se ne pogajajo za tuk tuk, pa bo morebiten premik slabe vesti prisiljen v molk. (Seveda zaradi takšnega početja cene narastejo. V zadnjih šestih letih so se recimo cene sob v Luang Prabangu dvignile iz okoli 6 dolarjev na okoli 30 dolarjev ali več. Odvisno od sezone. Prebivalci tega mesta niso – nujno – revni.)              

 

 Moja prva misel ob pogledu na te in druge okoliščine je bila: tole je država, kjer se vse krpa. Drugi primeri krpanja? V glavno mesto Vientiane sva se vračala nekaj dni kasneje z nočnim avtobusom. Dvonadstropne postelje so dolge 160 cm. Pred leti si bil na tej postelji menda združen z neznancem istega spola, zdaj pari različnih spolov lahko ležijo skupaj. Eno uro po začetku vožnje je na spalnikih za nama iz erkondišna začela odtekati voda. V nekaj minutah so bile štiri postelje poplavljene. Bela tujca sta debatirala in bila odposlana, da sedita nekje na sredi avtobusa, dve korejki sta se dramatično stiskali v kotu postelje in stokali kot dobro vzgojeni barbiki, japonca sta stoično komentirala in ne storila ničesar; čisti zen. (Zanimivo, kako so tile predstavniki različnih kultur reagirali povsem v skladu s stereotipom svoje kulture.) Trije »mehaniki« so popravljali erkondišn, ga zamašili z vzglavniki, na hitro posušili z odejami, vrgli na trdo vzmet nove stare odeje od koderkoli, in »ukazali« potnikom, ki se niso strinjali, a jih nihče ni razumel, da naj se vrnejo. Vidite: krpanje njim nepripadajočih naprav in načinov razmišljanja.

 Potniki so pač morali preživeti mokroto. Kdove, se bodo izkušnji mesec ali leto dni kasneje smejali, jo varovali kot posebnost, ali pa bodo le dejali, nikoli več v Laos? A Laos ni »kriv«. Vse tole ni »kritika«. (Pravzaprav je pravilno razpoloženemu zahodnjaku prej avantura.)

 Vientiane, glavno mesto Laosa, je v resnici prav tako majhen. Šalila sva se, da je videti kakor kitajsko podeželje pred nekaj desetletji – vasica, a s kozmopolitanskimi restavracijami (in seveda ponudbo seksa). In francosko prirejen slavolok na stičišču glavnih ulic.

 Laos je država, ki je zdaj že dolgo žrtev grabljenj. Leta 1893 je postal francoski »protektorat«. Še Eisenhower ji je rekel zamašek (on je sicer imel v mislih zamašek komunizmu.) Na določene načine je žrtev tudi danes. Mora se »razviti«. Na srečo vsaj ne skozi vojno. Kitajska sicer ni tako arhitekturalno očitno prisotna kakor recimo v Maleziji, toda velike firme in velike gradnje predvsem pripadajo njim. (Saj ste prebrali o trendu: še tuk tuki so v resnici njihovi). Mnogi mladi rečejo, da se učijo ali se bodo učili kitajščine, ki kot da nadomešča angleščino kot pomembni jezik. Evropska Unija bolj poudarja kulturni pristop. V Luang Prabangu najdete njihov slogan: »Ravnajte pazljivo, z nežnostjo.« (Handle With Care). To so nadvse pomembni stavki za deželo – in verjetno nemogoči. Ta evropska razsvetljenska ideja vodenja v izobrazbo v vseh mogočih načinih – recimo preko cenjenja ročnega dela – trči in bo še bolj trčila v kitajsko pragmatičnost. (Postavi jez in izseli ljudi, ali pa kupi zemljo in postavi supermarket za naše delavce.) Le upaš lahko, da bosta ideji zaživeli v neke vrste izobraženem sožitju. Seveda, kot napisano, kitajci niso edini, ki pravila »kršijo«. Besede »ravnajte pazljivo« so vsekakor pustile svoj pečat skromnosti na meni: ne vem, kdaj sem se nazadnje tako natančno zavedal, da katerakoli država na svetu ni tukaj zato, da bi meni bila všeč ali ne.

 Pa čeprav je možno reči, paradoksno, da je vsaj tale »urbani« Laos skrpan prav v pripravljenosti za nas. Hrana, za nas. (In kaj je sploh Laoška hrana? Inspirirana je z vietnamskim in tajskim vplivom.) Vile, za nas. Dragi tuk tuki, za nas. Parki in rezervati, za nas. Še za ceste nisem povsem gotov, če bi jih hoteli ali mislili, da jih potrebujejo, brez nas. Kje je Laos, kdo je Laos? Medtem ko se »mi« igramo z lego kocko Laosa, se nekje na drugi strani nevidnih kulturnostnih blokad, v drugi senčni ekonomiji, oni gredo dom superspidermanov, ki bodo morali najti katerekoli supermoči, da dvignejo težave države na svojih ramenih in jih odvržejo stran. (Ali pa je simbolni pomen tistih majic brati drugače: »Želimo biti močni kakor vi, karkoli to pomeni.«) Kdaj se bo to zgodilo in katera imena bodo nosili potlej?

 V resnici si bom Laos verjetno najbolj zapomnil prav po tej igri imen, identitete. Želel bi si, da bi se tovrstne dežele imele čas razvijati po svoje. Zavedam se, da je to skoraj nemogoče. Upam, da bodo preskoki blagi in psihološko ne preveč ubijajoči. In želim si nekaj drugega – imeti čas in priložnost odhoda v resnične džungle države, zares stran od že tlakovanih poti. Laos je ena od tistih držav, ki ponuja okno v določeno Azijo / pred / najmanj / stoletji; teh povsem določenih okoliščin ne morete videti nikjer drugje. 

(Besedilo je bilo objavljeno v reviji Svet & ljudje - seveda s fotografijami).    

02. 07. 2018

 Pravkar sem dojel, da tale blog pišem že točno toliko časa: šest let in petnajst tednov. Pravzaprav dolgo ... Preverjal sem zgodovino te strani in se spomnil, da prvo seme sodelovanja izhaja iz leta 2009. 3. decembra 2009 smo namreč skupaj z društvom organizirali dobrodelno akcijo za otroke Yunnana z razstavo mojih amaterskih fotografij. Veliko se je zgodilo odtlej. Leto dni kasneje, leta 2010, sem poskusno odšel za leto dni živet v Nanning, Guangxi, Južna Kitajska. "Poskusno odseljevanje" se nikoli ni zares nehalo. 2011 - učenje kitajščine v univerzi Guangxi. 2012 - poučevanje. 2013 - objava knjige Obešanje zmajeve glave ... 

 Včasih ga, očtino, izkoristim za najave. Letošnja najava: avgusta 2018, če bo le vse po sreči, izide moja najnovejša knjiga Kitajska, dežela razdalj, in jaz. (Dve knjigi v šestih letih? Hm, tudi tako je možno prilagoditi matematiko). Bolj osebna kot prejšnja - če je to v primeru načina mojega pisanja sploh možno reči - in bolj podrobna glede vsakodnevosti na Kitajskem; obenem pa bolj povezana (ne gre za naključne potopisne zapise iz različnih krajev, ki naj bi tvorili vtis kaosa, ki ga lahko dobi zahodnjak, ko potuje po tem delu Kitajske). Založnik je Antika iz Celja. 

 Od konca avgusta 2018 do 19. septembra se bom tudi nahajal v Sloveniji in knjigo na različmih lokacijah predstavljal.      

  

04. 06. 2018

Povsem nenamerno sem tekom časa postal priča zgodovine pekarnic v Nanningu. Predvsem zaradi zajtrkov. »Zahodnjaški» zajtrk je bil namreč edina razvada, kateri se nikoli nisem hotel odreči. Doma sem lahko čepel nad straniščem na počep in jedel le kitajsko hrano, toda angleški črni čaj in kruh in marmelada ali rogljiček mi pomenijo »stabilen vstop v dan«; če sem si lahko privoščil to, potem se je lahko preostanek dneva odvijal dobesedno kakorkoli. Moj dodaten problem je, da vstajam zgodaj, ko trgovine še niso odprte, torej moram vedno kupovati vnaprej. Ta razvada gre tako daleč, da celo na potovanje s sabo jemljem svojo lastno skodelico, svoje lastne vrečke črnega čaja, sladkor v kockah in malo žlico. Vedno imam zajtrk v postelji! ... In to ne glede na to, kako preprosta je postelja. In čeprav nakup zajtrka v kakšnem izoliranem podeželju lahko pomeni celodnevno borbo iskanja kruholikih napisov in izložb; in čeprav je še leta 2010 skorajda podobno borbo pomenil celo v Nanningu.

 Pravzaprav sem si leta 2010 za »zahodnjaški zajtrk« predvsem lahko nakupoval le neke vrste »krušnate« nadomestke. Recimo kakšne s čudno čokolado oblite kolačke neznanega porekla iz pol korejskega supermarketa. Nakup je lahko pomenil tveganje; včasih se je zgodilo, da kupljenega zjutraj nisem mogel jesti. Ali ne več. Popularne pekarnice so predvsem izdelovale »krušne stvari« v starem kitajskem stilu – neke vrste kolače z dodatki, recimo, naribanega suhega mesa, ali pa polne naključnih barv, ki naj bi pričale o »mavričnosti in posledično okusnosti« izdelkov, a so predvsem sprožale asociacije na slabe kemične laboratorije, ki jih obiskujejo zelo lačne miši. Nisem ljubil slavnega man tou ali sparjenih cmočkov, baozejev, ki se prodajajo, recimo, v veliki rumeni stiropornati škatli, blizu ceste in postaj, v improviziranih prikolicah. (S sojinim mlekom v plastičnih skodelicah s slamicami.) In nisem maral v zlepljeni riž dodane klobasice na polnih tržnicah. Njihovi »žepki« iz glutenastega riža z vloženimi drobljenimi arašidi ali sezamom so super, a bolj primerni za desert kot za zajtrk. Morda mi je bil bolj všeč ma la gao oziroma po angleško, menda, cantonese sponge cake; torej neke vrste kolač, ki pa je po okusu zelo podoben kruhu. Ma la gao so veliki ploski hlebci rjave barve, ki so malce spužvasti na dotik; prodajajo se v velikih okroglih košarah iz bambusa. Za posebno barvo tega kolača / kruha je menda odgovoren predvsem rjavi sladkor. Zveni logično: sladkorni trs je tukaj doma, in rjavega sladkorja, tudi doma pridobljenega, je obilo.

 Včasih je težko potegniti mejo med kruhom in kolačem. Kje se začne eno in konča drugo? Kdaj kruh s sladkimi dodatki postane sladica in kdaj se kolač spremeni v krof? Ko dobi luknjo? Na Kitajskem še luknja ni nujna, kaj šele vsebina, ki naglo postane naključna mešanica smetane, fižola in posušene svinjine. (Tu je fižol mišljen kakor »sladek dodatek«, in lučke iz fižola vseh vrst so stalnica.)

 Tisto, kar se na Kitajskem prevede kot kruh, in tisto, kar se pri nas prevede kot kruh, premore nekaj podobnih surovin in nekaj podobnih načinov izdelave, a rezultat bi se prav zlahka prevajal tudi s kakšno drugo besedo.

 In na teh podrobnostih so zrasle prve luksuzne prodajalne, eee, kruha. V Nanningu so se pričele pojavljati malce pred mojim prihodom, nekje od leta 2000 naprej. Ena od prvih franšiz je bila Fan Ji; to je lokalna franšiza, iz Nanninga, in njihove prodajalne so razširjene povsod po mestu. Odlikujejo jih prepoznavna "uniforma prodajalcev" in nasploh čistoča. Toda njihovi izdeki imajo povečini vsaj nekaj tega »starega kitajskega krušnatega okusa«. Njihova prva konkurenca so verjetno Mei dian – »lepa prodajalna«, ali po angleško My Cookie. Manjše prodajalnice se bohotijo z eklektičnimi imeni. Recimo Saint Annie Cake Shop, torej kruharnico Svete Ane. (Cake shop zanalašč prevajam kot kruharnico, kajti čeprav lahko v trgovini kupite tudi torte, je ponavadi – čeprav ne nujno – poudarek na izdelkih, ki bi jih mi povezovali s kruhom). Ali pa Delisuesi, ki je kitajska izpeljanka iz angleškega delicious, okusno (in ki zdaj prodajajo zelo okusne čokoladne krofe). Ali pa Mr. Chou (ki je specializiran za odlične krofe z nadevi po izbiri). Ali pa 9 degrees Devet stopinj.

 Novejši sta Good Life, »Dobro življenje«, in City Sweets, Mestne slaščice. Obe zadnji sta šele v zadnjih dveh letih pričele izdelovati svoje verzije rogljičkov. Mestne slaščice izdelujejo tudi francoske bagetke, ki jih lahko najdeš še v Walmartu ali kakšnem drugem supermarketu (RT Mart). Ti trije izdelki (plus krofi) so najbližje slovenski misli na krušnate izdelke.

 »Polbelega hlebca« še vedno ni. Polnjenega rogljička ni (vsaj ne z marmelado, ki je tu načeloma ne poznajo).

 Glejte tole: do najbližje bagetke moram s podzemno.

 Toda obenem poglejte napredek: leta 2010 nisem imel ne bagetke ne podzemne.

 Ni naključje, da večina teh prodajaln nosi »tuje ime«. Tudi urejene so, kolikor je le možno, na »zahodnjaški način«. Medtem ko bodo na tržnicah kupovali suhljati starejši (z vnučki na ramenih) in tisti srednjih let, se bodo v teh »kruharnicah« znašli mlajši, dobro oblečeni, zelo verjetno vsaj malce odebelušeni Kitajci. (Prav zanimivo je opazovati starejše ljudi, ki včasih pridejo v te kruharnice strmet v pladnje, s konfucijansko sklenjenima rokama za hrbtom). Kupovati v tovrstni prodajalni je do neke mere stvar prestiža. Enačba gre: trendovsko je enako zahodnjaškemu je enako bogastvu. Cena za rogljiček v Dobrem življenju je 8 RMB, dober euro; to v domačih razmerah Nanninga pomeni povsem dovolj denarja za normalno solidno kosilo. Če si reven ali se pravkar boriš, da bi postal pripadnik srednjega razreda, si to težko privoščiš.  Čemur mi rečemo »kruh naš vsakdanji«, je na Kitajskem kruh za »bogatejše« ali vsaj tiste, ki bi se radi kot bogatejši prikazali.

 Če nimate drugih pokazateljev, lahko ekonomski napredek kitajskih mest lahko zlahka merite preko prisotnosti moderniziranih pekarnic. Kjerkoli najdete le male »kitajske pekarnice«, pomeni, da se razvoj še ni pričel, ne zares. Polnjeni rogljiček pa dejansko pomeni Šanghaj ali Peking. Ni čudno, da na potovanjih, ob prihodu v nov kraj, predvsem opazujem, kje so pekarnice in kakšne so; tako takoj vem troje. Kako modernizirano in bogato je mestece (ali vas), koliko stare kulture bo enostavno videti (ali pa bo potrebno kopati, da dosežem znanje o tej kulturi) ... in nenazadnje, kaj bom lahko jedel za zajtrk.

Ma la gao

02. 05. 2018

 Od februarja leta 2018 naprej živiva v novem stanovanju v predelu mesta, imenovanem QingChuang. Toda reči »novo stanovanje« je varljivo. Tole je najstarejše stanovanje, v katerem sem kdajkoli živel – tu v Nanningu. Logika notranje ureditve je temu primerna: »tradicionalna južnokitajska«. Stanovanje je polno kljuk, kljukic, obešalnikov, malih žebljev, spletenih žic, ki se jih da kam obesiti, ali na katere se da kaj obesiti, vrvic, ki jih lahko potegneš in sprožiš določeno napravo, vrvic, navezenih na druge vrvice, bambusovih palic blizu stropa, in drugih palic, s pomočjo kateri posežeš visoko in nekaj obesiš. Kvintesenčno staro Guangxi stanovanje. Podobne sem videl na podeželju – prostore v kakšnih lesenih hišah, kjer kuhinjsko orodje visi na stenah tik ob metlah in vedrih, in se la rou ali posoljene prašičje krače, recimo, da so krače, sušijo ter dimijo nad kamini v tleh, medtem ko na drugi strani stene, sestavljene iz vreč riža, počiva motor. Tole obešanje je južnokitajska navada, preseljena v urbano stanovanje. Ključne besede so vedno, da se, najprej, prostori kategorizirajo drugače (oziroma včasih ni kategorizacij: vse spada kamorkoli in vse se lahko dogaja kadarkoli), in drugič, da se vse da nekam obesiti.

 Recimo. V, eee, kuhinji se nahaja mali ventilatorček namesto nape. V zunanjo steno je zbita štirikotna luknja / okno in vanjo je vstavljen ta ventilatorček. Nekdo je v nekem trenutku ugotovil, da krila ventilatorčka, ko ta ne deluje, dopuščajo vhod ščurkom (in verjetno še čemu). Zato je med zunaj in znotraj vsajena, eee, »roleta«. Ker pa se rolete ne da odpreti »mimo« ventilatorčka, je iz rolet mimo ventilatorčka do prostora nad plinsko pečico spletena debela žica. Ob plinski pečici ležita dve mali uteži, spleteni skupaj s drugo žico, ki je oblikovana v kljuko. Kljuko obesiš na prvo žico ... tisto, ki prihaja iz okenčka ... in teža vpliva na vzvod, ki odpre roleto in nato prižgeš ventilator. Voila.

 Stranišče je na počep (kotlička za izpiranje školjke ni). Še en ventilator s stikalom iz treh vrvic pomaga, da se med plinskim ogrevanjem vode ne zadušiš. Stene so tanke in ne prepuščajo zimskega mraza, še več, stanovanje pozimi ohranijo bolj mrzlo, kakor je temperatura zunaj. Kuhaš v bundi.

 Morda me najbolj fascinira dejstvo, da vse te »rešitve«, ki tako očitno sprožijo nove probleme (in omogočajo več različnih kvarjenj, torej tudi več različnih popravljanj, torej več »zapravljanja časa« s stanovanjem), v resnici ne omogočajo »sproščenosti«. Tole ni stanovanje, ki bi nudilo udobnost, oziroma stanovanje, v katerem bi ne razmišljal, v katerem bi zlahka tacal kamorkoli kakršnekoli in se kar kam zleknil. Tole je stanovanje, ki zahteva nenehno opreznost, opazovanje in prilagajanje. Zavedam se, da te besede najverjetneje veljajo predvsem zame, ki se na Kitajskem itak moram prilagajati – toda ne verjamem, da veljajole zame. V stanovanju preprosto ne vidim individualističnega razširjanja; občutka, da je tole nekogaršnje kraljestvo, in da čeprav ti nisi kraljestva vzpostavil, lahko uživaš drobtinice idej sprostitve, ležernosti prejšnjih lastnikov. Vtis, ki ga dobivam, je, da gre za kamrico, za stanovanje ljudi, ki so nenehno iskali rešitve, kako nekako stisniti svoj obstoj znotraj neke nespremenljive gmote. Predvsem na svojo škodo. Gre za vtis, da si par ni olajševal življenja, temveč si ga je le nekako podaljševal s stiskanjem v vedno temnejšo in nerazumljivo izumljano kamrico. (Še žarnice v večini sob so bile mnogo pretemne, kot bi bilo potrebno). In da drugega niti nista želela. Ali vedela, da lahko želita.

 Lako si predstavljam, kako je opremljanje potekalo. Recimo, da se je tole stanovanje opremljalo pred dobrimi 30 leti, kar je za Nanning zelo »staro« ... Okoli trideset let nazaj pomeni, recimo, pozna osemdeseta, dobo odpiranja vrat Deng Xiaopinga. Avtonomna pokrajina Guangxi je vrata kapitalu odpirala zelo počasi. in recimo, da so tedaj različne naprave zelo počasi kapljale do prebivalcev, ki niso nujno imeli dovolj denarja. Zelo možno, da je par, ki je živel v tem stanovanju, kupil, kar je mogel – a stvari pač niso prihajale ali mogle biti kupljene v vrstnem redu, ki bi omogočil enostavno upravljanje z novotarijami. Zato je par uporabil načine, ki sta jih poznala. Stare načine. Ta obešanja torej niso bila improvizacija. To je bilo vračanje k spominom, obujanje znanega.  

 Prav tako se zavedam, da na tale splošni vtis vplivajo drugi splošni vtisi o življenju na Kitajskem. Eno od poglavitnih pravil moderne Kitajske (morda ne le moderne) se mi zdi: mi ne organiziramo države in življenja zato, da bi drug drugemu bivanje olajšali, temveč zato, da bi si ga otežkočali. To logiko – »zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo« – vidim skorajda povsod. Recimo v firmah, ki vodijo dvojne davčne knjige, ene za državo, ene zase; in nakupujejo sfejkane račune, da bi opravičili senčne nakupe, ki so jih opravili za varanje najeti uslužbenci, ki nimajo izobrazbe in (tudi zato) ne vedo, kako kategorizirati karkoli, vključno s časom, in zato vedno zamujajo, in na novosti vedno le reagirajo, nikoli pa jih ne pričakujejo ali celo načrtujejo. Ampak po primere verjetno ne potrebujem odhajati tako daleč, v firme, ki bodo določene aktivnosti vselej skrivale pred tujcem, in ki imajo navsezadnje svoje morda v redu vzroke za skrivanje pred državo (ki otežkoča življenje državljanom iz svojih računic). Lahko odidem le na obisk v katero od modernih stanovanj, ki premore kvazi evropske pokvarjene lestence, nadvse široke prostore s straniščem na počep in tušem takoj zraven, da so tla v kopalnici vedno mokra, kvazi viktorijansko ali kvazi tradicionalno kitajsko drago leseno pohištvo, ki zgleda čudovito, a je smrt ne le za zadnjico, temveč tudi telo. Ali pa odidem še bližje, in opazujem še enostavneje: na sprehodu v podzemno, kjer ljudje, ki čakajo, kljub opozorilom in nadzornikom nikoli ne bodo dali prednosti potnikom, ki se vsujejo iz podzemne, temveč hitijo noter istočasno, tako da se nazadnje obe skupini zaletavata in imata, seveda, težave. »Zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo?«  Navsezadnje je skoraj smešno. Razen ko se ti mudi.

 Ne pišem vseh teh stvari, da bi kritiziral. Le opisujem. Slovensko izogibanje razsvetljenstvu me jezi bolj; blizu smo bili, in vse informacije so nam zlahka na razpolago, mi pa včasih še vedno nočemo ne racionalnosti, jasnih vzrokov, ne enakopravnosti, čeprav, malce poenostavljam, vsa naša udobnost raste predvsem iz teh idej (ergo: če ti ni do razsvetljenstva, se odreci udobnosti). Kitajska vlada še vedno ovira dostop do informacij. Da, seveda obstaja VPN. Toda neizobraženim podeželanom nihče ni vcepil ne možnosti ne radovednosti do teh podzemnih početij; in seveda, google je v angleščini. Znati dovolj angleško je izziv, če ne misija nemogoče. Zelo zanimivo je tudi opazovati razlike med rezultati iskanj na baidu in recimo googleubaidu je kitajski strežnik. Tudi baidu kot da ne pozna kategorij in velikokrat na dobra iskalna vprašanja ponuja nepovezane oslarije. Iskanje razsvetljenstva na Kitajskem, sploh v logikah vsakodnevnih početij, je kot iskati zvezdo na oblačnem nebu. (To ne pomeni, da ne obstajajo posamične razdrobljene modrosti ... in druge prednosti.)

 In v resnici je stanovanje simpatično. Nova so mnogokrat izrazito nevabljiva, hromeče prazna, skoraj črnoluknjasto vakuumska. Ne le, da imaš občutek, da nihče ni živel tukaj, temveč imaš tudi občutek, da te bo, ne glede na to, kako dolgo boš tam živel, brezosebnost jedla in nazadnje pogoltnila. Postal boš barbikina lutka na steni, konzumiran. Tole stanovanje, z vsemi napakami, ki jih premore, vendar diha z občutkom, da je nekdo v njemu živel in ga zdrsal. Napake so nekako ljubke. In nikakor ni odveč, da je tole morda ena najboljših lokacij v mestu, vsaj za nekoga, ki kljub življenju v načeloma urbani Kitajski hoče nekaj ... naravnega v bližini. (Načeloma urbani zato, ker je Nanning tako na repu modernizirane in napredka polne Kitajske). Najin Qingchuang je verjetno edina malce starinska lokacija v Nanningu, ki se nahaja blizu podzemne postaje; je lokacija, ki pripada laboratoriju agronomije, torej premore polja (predvsem sladkornega trsa) in parke. Tale lokacije je tako zelo zelena, da naju zjutraj prebuja petje ptičev, ki se preganjajo na palmah. To pa je vredno več kot zahodna straniščna školjka.               

04. 04. 2018

 Terasasta polja Longji so kraj, kjer barve povedo čas.

 Zgodaj pomladi je Longji kakor zbledela barvna fotografija. Prevladuje zemeljsko rjava s krpicami zelene; v nekaterih platformah gojijo rumene rože; krošnje treh dreves na skrajnem vrhu predela, imenovanega Luna in sedem zvezd, cveti belo. Trava na poljih se ponekod sežiga, tako da vsem tem barvam dodajte črno. In seveda blede plamene, dim in meglice.

 Mesec dni kasneje, ko se voda prelije po platformah, bo vsaka od njih spremenjena v zrcalo neba. Poleti bo vse živo zeleno. Jeseni živo rjavo (z dodatki). Pozimi, če pade sneg, povsem belo. 

 

 Mokre sanje fotografom.

 

 Če odhajate tja, boste sprva potopljeni v bazen imen. Longsheng je ime celotnega območja, do katerega vodi avtocesta iz nekdanje prestolnice avtonomne pokrajine Guangxi, Guilina. Heping je kraj, odkoder se vkrcaš na avtobus, ki te pelje v gore. Na izbiro sta dve lokaciji, avtobusa peljeta v Dazhai ali Pingan. Xiaozhai je »na novo turistom odprta vas«, do katere lahko prideš le z lastnim prevozom ali preko turistične agencije z njihovim prevozom.

 

 Ne vem, če ste kdajkoli videli terasasta polja, tista na Kitajskem ali drugje (recimo v Latinski Ameriki). Turistična in ne le turistična literatura se ponavadi zadovoljuje opisovati jih z besedami kot »umetniško delo v naravi«, ali »stopnice do nebes«. Manj uradno gre za neke vrste WTF z bolj izbranimi poetičnimi besedami. Planine so izoblikovane v stopnice. Kako noro je to? Ta stavek bi lahko ponavljal v nedogled: planine postanejo stopnice (neke vrste velikanom). Ko hodiš ali ko se pelješ mimo, vsak spremenjeni kot gledanja pomeni nov kot igre videnih oblik. Vreme, torej sonce ali dež, sence oblakov ali jasnina, višina gledanja, sezona, vse lahko spremeni videno v neko novo oblino, doda novo barvo, porodi nove asociacije. Terasasta polja so kot knjiga z listi, katerih vsebina se spreminja, medtem ko bereš.

 Terasasta polja se ločujejo na več različnih, ločujejo jih glede na funkcijo, način konstrukcije, velikost in glede na obliko. Longji terasasta polja so načeloma deževnico zadržujoča polja, s posameznimi platformami, širokimi od 6 do 12 metrov, malce bolj vertikalna, kot je to za široka terasasta polja značilno; tako dolgim in počasi upadajočim platformam pravijo tudi Mangun terase, ki imajo kanale ob straneh.

 

 Tole je neke vrste splošen recept zanje.

 

 Najprej, logično, potrebuješ planine. Terasasta polja so v biti način »zadrževanja deževnice«. Tudi Longji se napaja z dežjem, čprav ne gre ravno za terasasta polja z največ deževja. Tu menda dežuje dva dni na teden razen pozno poleti in rano jeseni, torej tekom sušnega obdobja. Obstaja razlog: celotna veriga gorovij je menda neke vrste zid med južnim ter severnim vetrom, predstavljam si »zmaja iz južnega kitajskega morja« in »političnega zmaja iz Pekinga«, ki tukaj trčita in tvorita deževje. Prst je mehka, rada vpija, in ko se strne z drevesnimi koreninami, je skorajda nepremično postlana v kamniti postelji (menda prst ponavadi sega okoli pet metrov globoko, toda ne premorem meritev za celotno območje).

 Sistem deluje le v točno določenem ravnotežju; male spremembe ga lahko porušijo.

 Ljudje tukaj pretežno pripadajo narodnostnima manjšinama Zhuang in Yao. (Drugje polja obdelujejo Miao ali najslavnejši, Hani, obdelovalci polj v Yunnanu). Zhuangi so menda prišli do teh goratih območij okoli 700 let nazaj. Po nekaterih drugih virih so bili prvi Yao. Kakorkoli že, 700 bo oprijemljiva številka.

 Do so terase pridobile sedanje oblike, so jih gradili okoli 300 let.

 Prav verjetno se celotni kompleks terasastih polj ni rodil iz neke izjemne vizije dolgotrajne in tako razsežne stabilnosti; prej se je šlo za mala razkopavanja, katerim je sledila ideja – ali celo naključje – povezanosti. Težko verjamem, da je šlo za enega genija, ki je načrtoval celoten projekt. Toda ne glede na začetek, ljudje so dejansko kopali v gorah. Avtomatizacije ne le da ni bilo in četudi bi bila, je ne bi mogli uporabljati. Previsoko so bili. Torej: gole roke in lesena orodja za ugriz v gore. Za izoblikovanje platform.  Nekatera pobočja so naravno poležana tako, da so morda idejo terasastih polj celo motivirala, ali vsaj olajšala; a pri mnogih drugih je bilo potrebno prenašati skale in debla vso pot navzdol.

 Včasih se mora, tekom časa, zaradi različnih dejavnikov, položaj platform spremeniti. Položaj kanalov, ki bodo prinašali in odvajali vodo, mora biti prav tako preračunan. Kanali morajo ves čas biti nadzorovani – ne smejo se zamašiti. (Vsaj pri narodnostni manjšini Hani so ljudje, odgovorni za to početje, v vasi zelo pomembni). Terasasta polja so v resnici kontrola vode in kontrola odnašanja zemljišča. Vendar le v primeru, če so polja dobro skonstruirana in predvsem, če so vzdrževana. Ta polja te ne spustijo iz svojih zemeljskih rok. Če jim uideš, se dobesedno tresejo gore. Toda vzdrževanje je drago, predvsem zato, ker cena ter čas, potrebna za vzdrževanje celotnih zemljišč ne ustrezajo več potrebam prebivalcev. »Izziv je razvijanje vzdrževalnih praks, ki bodo produktivne«. En možen način je turizem.  

 Seveda tudi v tej moderni dobi avtomatizacija ni možna; skoraj vse delo poteka na roke. Ob terasastih poljih so speljane stezice, ki služijo hoji – ponavadi so ozke in spolzke. Včasih iz platforme na platformo skačeš. Vse, kar se nositi mora, se nosi po teh stezicah. Ker se polja načeloma nahajajo visoko, se pesticidi vsaj načeloma ne uporabljajo (ni potrebe, kajti premrzlo je za škodljivce). V samih platformah ponekod gojijo ribe: to je dodatna hrana.

 

 Kratek zelo splošen opis procesa dela: pomladi nasadiš sadike. Za zdaj lahko uporabiš le malo količino polj, ker ko riž raste, ne potrebuje prostora. Nekako proti poletju sadike izruješ in jih porazdeliš preko vseh polj. Potem bolj ali manj preverjaš, če je vse v redu, in čakaš. Jeseni se prične glavna delovna sezona. Riž je potrebno izpuliti (ali »pokositi«). Preko polj se nosita dve verziji »aparata« za ločevanje zrnja. En je lesen in deluje tako, da s stebli tolčeš po robu lesene »škatle«, v katero se zrna stekajo. Drug je železen, z motorčkom in zobmi, ki stebla strgajo. Oba se lahko nosita po poljih na bambusovih kolih, na ramenih. V obeh primerih nazadnje zrna zvrneš v vreče,  ki so težke po, recimo, 25 kg. Težko je reči, koliko riža natančno pridobijo – številke so seveda različne – a skorajda vsakdo reče, da »niso lačni in da je riža preveč.« Prodajajo ga menda zelo malo: dejansko nisem nikjer v mestnih trgovinah videl nalepke »riž iz terasastih polj«, čeprav (meni) zveni logično, da bi ravno tak riž bil vreden nakupa.  

 Menda je težkega oziroma težjega dela za okoli šest mesecev na leto. Otroci čakajo pod sončniki na robovih ceste, medtem ko se ljudje sklanjajo na polju; veliko je starcev in žensk, a nekateri moški ali mlajši se vrnejo iz šol ali dagonga, migrantskega dela, da bi pomagali vsaj pri najtežjih opravilih. (Nekateri.)

 

 Terasasta polja so vtetoviranost človeka v naravo in obratno. So pripoved o tem, kako neizogibno si povezan s tekom časa, maratonom sezon. So hvalnica vztrajnosti, veri v prihodnost in koncentraciji: in ah, so eden največjih arhitekturalnih dosežkov stare Kitajske, in obenem delo, ki je zagotovo ohranilo riž kot hrano Kitajske. Toda vse to se spreminja.

 

 Kljub lepoti krajev pretežni del turistov na te lokacije sicer pride največ za en dan, in potem odidejo. Čeprav tudi sam nisem imel posebnih presežnih informacij, so se mi terasasta polja zdela preveč osupljiva za tako kratek obisk; zdelo se mi je, da so kot zaklad, ki čaka, da ga odpreš ... a to stori le malokdo. Spraševal sem se, kaj se nahaja »pod to lepoto« oziroma bolje rečeno, kako se vzdržuje. Kak je proces dela. Kaj terasasta polja pomenijo prebivalcem in kako se je pomen spreminjal (ter zakaj)? Kako se je s tem pomenom spreminjalo vrednotenje polj – in s tem identiteta prebivalcev?  

 To so vprašanja za nekoč drugič.

01. 03. 2018

Ni bil najin namen preživeti kitajsko novo leto (psa) v Vientianu, glavnem mestu Laosa. Kakor ponavadi itak nisva imela načrta početi kaj posebnega za tole kitajsko novo leto. Po nekaj dneh izkušenj v Luang Prabangu se nama je predvsem zdelo, da bo Laos, kakor tudi mnoge druge lokacije južne Azije, poln kitajskih turistov – v Laos se pripeljejo z avti preko Kunminga. Predvidevala sva, da bodo kuhali in jedli po svoje, v krogih svojih družin, in upala, da bo vsaj malo manj petard in ognjemetov. Vientiane, glavno mesto Laosa, je pravzaprav izrazito majhno; videti je kakor kitajsko podeželje z dodanimi templji, menihi in mednarodnimi restavracijami. Za razliko od recimo Malezije tu ne obstaja »Chinatown« – seveda, saj skorajda ne obstaja noben »town«. Kitajci so se, jasno, selili v ta področja (zdajle ne bom preveč omenjal južnokitajska plemena Bai Yue, ki naj bi itak bili pomembni predniki prebivalcev Laosa.) Toda posebnih arhitekturalnih vplivov ni. Ko si tukaj nekaj dni, se zavedaš, da je predvsem prisotna moderna Kitajska – kot trgovska in ekonomska sila. Velike firme so kitajske, in te pripeljejo kitajske delavce, ki postavijo ne le cest ali hitrih železnic, temveč tudi supermarkete in restavracije, ki laoških napisov sploh ne potrebujejo.

 A to navsezadnje ni vse.

 Zgodilo se nama je tole: dokaj kmalu zvečer sva odhajala domov oziroma v hotel, ker sva hotela izkoristiti ugodje našega malega bazena. Izgubila sva se v uličicah blizu hotela. Ugotovljala sva, da poulični ostanki zakurjenih posvečenih papirjev nekaj pomenijo. In potem sva slišala bobnanje. Prostori pred mnogimi hišami so bili osvetljeni in dogajale so se skupinske večerje. Ljudje, ki absolutno niso bili podobni kitajcem – bili so pretemne kože za to – so bili oblečeni v rdeče majice ali hlače in spremljali precej nerodne trojke mladeničev s kačastimi tkanimi kožami zmajev na hrbtih in preprostimi maskami opičjih kraljev na obrazih.

 Blagoslavljanje zmajev za novo leto. Od hiše do hiše. Seveda ne gredo v vsako hišo – kje pa kje katero preskočijo.

 Točno lahko vidiš, kdo ima kitajske prednike.

 Na Kitajskem – sploh pa v Nanningu – podobnih blagoslavljanj ne vidiš več, predvsem pa ne samoiniciativnih; streniranih in apliciranih le zato, ker ljudje ohranjajo tradicijo. Podobno blagoslavljanje sem videl v Chetianu, na podeželju. V velikih mestih jih morda prirejajo kot turistične atrakcije.

 Tile fantje v Vientianu so bili nerodni, toda to ni niti najmanj pomembno. (Kasneje sva videla mnogo bolj profesionalno ekipo, ki je obiskovala mnogo večje hiše. Seveda: več denarja, več glasbe. In seveda: mnoge kitajske hiše so med najboljšimi v mestu). Pomembno je: kakor ponavadi so spet tisti kitajci, ki se ne nahajajo doma na kitajskem, tisti, ki praznujejo mnogo bolj tradicionalno kakor tisti, ki na Kitajskem ostajajo. V Nanningu je čas kitajskega novega leta vedno čas odhajanja domov – drugam. Ven iz Nanninga. Ker večina mesta sestavljajo priseljenci, se mesto izrazito izprazne. Je mesto zaprtih restavracij, praznih ulic in petard, ki kot da jih prižigajo duhovi. Tisti, ki ostajajo, jedo praznične večerje s sorodniki, gledajo ter kritizirajo novoletni gala šov (kakor Evrovizija je poanta gala šova, da je čimbolj kritiziran), in se naslednji dan odpravijo h katerim drugim sorodnikom ali prijateljem, morda tudi nakupovat. In to je to. Te in podobne skupnosti kakor v Vientianu so navsezadnje mnogo bolj povezane in »tradicionalne«. Gala šova ni, nakupovat nimaš kje. In tako kot zabava ostane blagoslavljanje s plesom zmaja, ki se nato še več dni »skriva« po manjših ulicah mesta.

 Ničesar velikega se ni zgodilo. Spremljala sva plesalce kakšno hišo ali dve, jih fotografirala, jih zapustila. Za naju je praznovanje bilo kopanje. Toda v veselje nama je bilo, da sva še naslednjih nekaj dni zmogla, videzu navkljub, prepoznati kitajsko kri. »Ljudje v rdečem.«