02. 02. 2018

Lani sva kitajsko novo leto preživela v Maleziji. Letos sva v pomanjkanju časa v zadnjem trenutku sklenila, da se odpraviva v Laos. Pot bo trajala le deset dni, ampak del tega mora biti na slonu. Dobrodošlico letu psa bova torej najverjetneje zaželela v Vientianu. 

Gouninan Jixiang, gonxi facai!

 

23. 01. 2018

Na univerzo Minzu oziroma Univerzo za narodnosti sem prišel dve leti nazaj, in to povsem po naključju. Bella je hotela preveriti, če se je možno tukaj vpisati na študij etnologije, pa sva dejala: »No, pojdiva mimogrede vprašat, če rabijo učitelja.« Ponudbo za službo sem dobil zelo naglo. Na začetku sem skušal uporabljati metode učenja iz prejšnjega dela; nisem vedel, kako se lotiti tovrstnih razredov – okoli petindvajset študentov, s knjigo v roki. Knjigo sem mnogokrat odvrgel. Učil sem jih angleščine s pomočjo, recimo, detektivskih primerov. Ali pa prizorov iz filmov. Predbožični pouk sem začel na lahkoten pop način z Last Christmas, in ko so dekleta omenila, da je George Michael, khm khm, »morda čeden«, smo nadaljevali s tematiko homoseksualnosti in o tem, kako grozljivo je, če moraš skrivati, kaj ali kdo ti je všeč. Ali pa sem učil preko igre likov iz spremenjenih enostavnih pravljic. »Rdeča kapica poroči volka, kaj bo naredila babica, ki je vegeterijanka.« Očitno je delovalo. Vsaj povečini. Tile zadnji poslovilni dnevi so bili izredno čustveni, polni nenehno izrekanih želja po dobri prihodnosti; objemi; solze; darila ... steklenica domačega vina, škatla pomaranč, pozlačeni USB z napisom Dragi Peter, okoli dvesto kartic s podpisi, naparfumirani šal, ki ga je Bella pet minut držala v rokah in se kremžila: »Tole je darilo, ki ga daš ljubimcu,« jaz pa sem le prikimal,« Jep, dvesto ljubimk in petnajst ljubimcev« ...

 Kaj se torej zgodilo zdaj, dve leti kasneje? Legalno na Kitajskem na javni šoli ne moreš več učiti angleščine, če nisi naravno rojeni govorec. Vsaj načeloma (do neke mere je odvisno od lokacije in še česa). To pomeni, da zdaj lahko vsak, uh, idiot iz Teksasa pride in porine svoj debeli palec na zemljevid in dobi službo; univerze pa se morajo znebiti preverjenih učiteljev (boljših od mene). Seveda pretiravam. Ampak ne tako zelo.

 Univerza je poskušala najti način in obstajala je možnost, da odnekod dobim neke vrste administrativno diplomo in bi me zaposlili, na papirju, kot administrativca, delal pa bi kot učitelj. Ampak tudi za to nimam ravno pravih dokumentov. Torej ...

 Viza, stalna srbečica tujcev na Kitajskem, letos ni problem. Zdaj sem tu z družinsko vizo in ta traja dve leti. Delal bom ... saj veste. Malo tu malo tam. Še vedno ni dejanski problem delati in služiti denar. Po toliko letih v Nanningu še vedno ponavadi pridobim, na teden, vsaj dve ponudbi za delo. Problem je, ker to ne bo na univerzi, jaz pa dojemam, da mi tale način pouka odgovarja; da uživam, ko se tvorijo te različne razredne dinamike, ko moram dojeti, kako stvoriti kontakt v gneči, z različnimi osebnostmi. Včasih gre preko šale, včasih preko Pigmalionovega efekta, včasih preko rahle prisile (letos sem na prvih tri klesih imel dekle, ki se je vedno usedlo v zadnjo klop in zmrdovalo – očitno se je odločila, da ne sodeluje. Prisilil sem jo, da je sedla v prvo klop ... Stežka je pristala. Potem sem nadaljeval pogovor z njo preko wechata. Napisala je, da sovraži učenje. In potem sem jo nenadoma spustil – napisal, no, pa prav. Samo pazi, da boš vedela dovolj, da boš zmogla ustni izpit, sicer pa počni, kar hočeš. Od naslednjega pouka naprej je bila najbolj kooperativna in na izpitu je bila med najboljšimi. Njena zgodba je sicer daljša, a v principu: tako to gre).

 (Mimogrede, ti »otroci« so tako izredno nenavajeni, da jih kdorkoli pusti pri miru – in hvali. Univerzitetni učenci so se mi zjokali, ker sem jih hvalil pred vsemi.)

 Nekaj organskega je v tem, v tej skupni poti do istega cilja; in naravnost čudovito je opazovati proces, ko nekdo raste v ... sebe.

 Zdaj se torej obeta neke vrste ponovno spremenjena pot, in to v času, ko se najbolj zavedam, kakšno pot pravzaprav hočem. Ah. Nič. Način razmišljanja je: če ti niso všeč pravila igre ... spremeni igro. Ne vem, kaj se bo zgodilo, in ne bo se zgodilo naglo. A vsekakor bo zanimivo.

 Toda tole, te študente, bom vsekakor pomnil: in ja, saj pomnim mnogo prelepih let, a tile dve sta in bosta ostali med najlepšimi.

23. 12. 2017

 (Svet in ljudje november 2017, avtorica Polona Meglič )

 Peter Zupanc, pisatelj, popotnik, ljubitelj knjig in filmov, svetovljan ter hkrati Slovenec, ki se je leta 2007 prvič odpravil na Kitajsko, kar ga je usodno zaznamovalo. V Nanning Guangxi se je preselil leta 2010, nato je študiral kitajščino na kitajski univerzi Guangxi, kmalu pa se je tam tudi zaposlil (Global IELTS, 2012) – odtlej na Kitajskem dela kot učitelj, piše in potuje. Vse od leta 1997 v slovenskih publikacijah piše o filmih, je tudi avtor ali soavtor več filmskih scenarijev. Med drugim objavlja v slovenskih literarnih revijah (Literatura, Apokalipsa, AirBeletrina, Mentor, Poetikon, Svet & ljudje itd.), napisal in izdal je dve samostojni knjigi: prva je fantazijski roman 'Tri' (Mladinska knjiga, 2001), druga pa govori o Južni Kitajski 'Obešanje zmajeve glave' (Založba Forma 7, 2013). 

 Ste redni sodelavec revije Svet & ljudje, zato že vemo, da se s črkami slikovito izražate, Vaše fotografije pa so zgovorne in primerljive z izdelki profesionalnih fotografov. Kaj Vam predstavljata pisanje in fotografija?

 Pisanje je pomirjanje s svetom in samorefleksija; najdevanje logike, kako misliti svet ali sebe. Fotografija je ... ekhm ... muka. Naj mi bo oproščeno, ampak res fotografiranje ni nekaj, kar bi se mi zgodilo naravno. Včasih pridem kam in potrebujem nekaj dni, da se sprijaznim s tem, da bom fotografiral. Gre za dva načina gledanja na svet: da pišem, moram najprej biti del procesov, da jih potem prebavim. Vsaj za trenutek lahko pozabim na vse. Da fotografiram, pa moram na stvari gledati, kot da so v okvirju – 'dirigiram'. To mi ni lastno, in ob prihodu v določen kraj se ta dva različna načina mišljenja med sabo 'tepeta'. Fotografiranje je vsekakor boljše, če pride pozneje. Ampak včasih nimaš izbire. Če pa se nazadnje oboje poklopi, sem seveda srečen.

Kje najdete navdih? Kaj Vas motivira?

 Ker sem povsem odvisen od knjig, bo prva stvar, ki mi pade na pamet, da navdih pride iz prebranega (še vedno preberem okoli 80 do 90 knjig na leto). Neki stavek ali 'slika' sproži v kombinaciji s tem, kar vidim ali doživljam, reakcijo misli. Toda v resnici sproži navdih karkoli – res karkoli. Pogovori med poukom ali kameleon na porušeni steni sredi kitajske vasice. Motivacija ...? Zdi se mi, da je vse, kar se dogaja na svetu, motivacija za poskus nediskriminatornega, neobsojajočega, 'sem prebivalec univerzuma, ne ene države' načina pisanja. Tudi ko med pisanjem grešim, skušam grešiti goreče iskreno; pisanje ni nujno 'popolno', da je 'dobro'.

 Med drugim redno pišete filmske recenzije, ustvarjate scenarije. Kdaj Vas je začela zanimati filmska industrija in zakaj?

 Pisanje scenarijev je že nekaj časa na 'počivanju'. Morda se k njim vrnem naslednje leto. Uh, angleščine sem se najprej učil preko filmov (in glasbe). Od tam je bil le en korak do branja vsega, povezanega s filmom; in čudno – oboževal sem brati recenzije. Pa ne zaradi odločitve, iti v kino ali ne. Recenzije ne obstajajo zaradi tega. Noro se mi je zdelo, da lahko na drugem koncu sveta gleda isto kot jaz in misli enako ali obratno – in vsak močan stavek uvida glede filma me je navduševal. Razmišljanje o filmu je kopičenje znanja glede tega, kako ljudje gledamo sebe ali hočemo videti sebe.

 Ko smo ravno pri tem, kako se vidimo – kje ste preživeli otroštvo, kaj Vas je posebno veselilo in ali ste si že tedaj predstavljali, kako boste živeli, ko boste odrasli? So bili kje že takrat vidni zametki Vaše afinitete do Kitajske, če lahko tako rečemo?

 Otroštvo sem preživljal na Polzeli. Pa ni bilo posebej zanimivo ... In ne, nisem si predstavljal, kako ali kje bom živel, in ni bilo neke zares posebne afinitete do Kitajske. Bila pa je afiniteta do ... drugačnosti, drugih kultur. Verjetno sem enkrat pozneje začel misliti, da nihče zares ne živi, če ne poskusi zaživeti v kulturno na glavo obrnjenem svetu. Zdaj bi si rekel, da je to malce pretirano. Ampak vseeno: priporočam. In še vedno se dobro spomnim, kako sem ugotavljal, da ni poanta v potovanju – nič proti potovanjem, seveda, ampak potovati je enostavno. Resnični izziv je nekje drugje ostati.

 Preživljate pa se trenutno kot učitelj angleščine na Kitajskem?

 Oh, zdaj peto leto.

 Ali to pomeni, da morate znati govoriti kitajsko?

 Ne, ne zares. Kitajščine sem se malce učil že poprej, v Sloveniji, vendar tisto leto učenja kitajščine na univerzi Guangxi mi je dalo nekaj uspominjenih pismenk in dovolj znanja za vsakdanje pogovore – in če imajo ljudje dovolj potrpežljivosti z mano, za nekaj globine. Hmmm ... težava je v tem: odkar učim, se od mene hoče, da predvsem govorim angleško.

 Zveni smiselno, ja. Čeprav tudi vsakdanji pogovori v kitajščini niso od muh. Kako pa je videti Vaš tipičen delovni teden?

 Wode tian, moj bog. Res hočete vedeti? Ker če začnem govoriti o tem, bo zvenelo, kot da sem deloholik – pa si tega nočem priznati (heh). Vstanem ob štirih ali najpozneje pol šestih zjutraj. Tedaj, v miru, pišem; vsaj uro ali dve. Med tednom je tu pouk. 'Najhujši dan' v tem trenutku je ponedeljek; nagovorili so me, da učim bližnje srednješolce. Osemkrat 40 minut. Domov pridem izžet, ob recimo šestih. Na univerzi učim ob torkih, sredah in četrtkih. Učiti njih je kot maslo. Na strani imam tri VIP-učence, recimo skupno osem ur na teden. Vmes so seveda tudi priprave na pouk. Načeloma so petki do nedelje prosti, toda ... Vmes 'moram' pogledati vsaj dva filma in prebrati vsaj eno knjigo. Moram? Hočem. Seveda je tu pisanje tedenskih recenzij za TV Okno. Spat grem ob 22. uri; sčasoma potrebujem vedno manj spanja. In oh, poskušam potovati vsaj 6- do 7-krat na leto (včasih sem potoval vsak mesec). Vsak izlet traja vsaj teden do mesec dni; in skoraj vsak potegne za sabo neke vrste potopisno pisanje. Sem tudi v fazi dokončevanja dveh knjig; ene o Kitajski, in ene fiktivne, v angleščini. Verjetno sem kaj pozabil. Nisem deloholik, lahko bi več! ... Toda vmes dejansko še malce spim.

 V medijih smo zasledili, da ste že po svojem prvem potovanju na Kitajsko organizirali dobrodelno akcijo zbiranja denarja za pomoč šolanja otrok v revnih predelih te dežele?

 Jep, to je bilo tedaj na začetku in je trajalo tri zaporedna leta; 'prodajal' sem svoje fotografije in prepošiljal denar prijateljem na jezeru Lugu, da so pomagali do študija otrokom revnih družin. Še sedaj z drago dvakrat letno pošljeva nekaj denarja – čeprav ta leta ne na jezero Lugu, temveč bližje, v planine blizu province Guizhou; pri študiju pomagava dvema otrokoma narodnostne manjšine Miao. V resnici v teh predelih ne potrebujejo veliko. Podariva kakšnih 100 evrov na leto.

 Kaj Vam je pri poučevanju najbolj všeč in kaj Vam je najbolj težko, izziv?

 Sem zelo 'tematični' učitelj, potrebujem besede, sporazumevanje, osnovno znanje s strani učenca. Vsak učenec, ki se želi in zmore sporazumevati, je učenec, s katerim bova dobro sodelovala. Uživam v obratnosti od umetnosti pisanja – tam, pri pisanju, moram biti sam s sabo, poučevanje pa me prebudi, prebudi reakcije, dialog. Težko učim male otroke – pri tem je ogromno ponavljanja in slovnice. Tuji učitelji na Kitajskem smo tu po navadi (ni nujno) predvsem zato, da damo učencem priložnost pogovorne prakse – to je tisto, česar jim manjka. Dober sem v ustvarjanju sproščene delovne oziroma pogovorne atmosfere v razredu. Včasih uporabljam igre, ni pa nujno. 

 Kako se počutite, ko živite v kulturno, družbeno in politično tako drugačnem okolju? Ste se za selitev na Kitajsko odločili načrtno ali je do nje prišlo spontano? Zakaj ravno Kitajska?

 Ali lahko tole povem po resnici – ? Vsepovsod se počutim vsaj malce tujega in vsaj malce doma. Vsepovsod so slabe in dobre plati (razlike med tem, katere so slabe in katere dobre, so fascinacija). Včasih me kaj frustrira, gotovo. Ampak – ali mislite, da me v Sloveniji ne bi? Če sem ekstremen ... Ali mislite, da bi se v Sloveniji počutil, kot da imam kaj več moči, spremeniti stvari? V Sloveniji imamo drug politični sistem, toda zakaj potem ne izkoristimo priložnosti in ne zamenjamo nekaterih večnih in nadvse očitno grozljivih politikov? Kako jih 'vzgajamo' in na podlagi česa se jih učimo ocenjevati? Hmm ... Kitajska je bila naključna ... predvidevam, da bi se mi prej ali slej zgodila neka 'kulturno drugačna' država, ali celina. Tudi selitev ni bila ravno načrtovana – najprej sem mislil, da bom ostal eno leto. Pa me poglejte zdaj.

 Se Vam je na Vaših potepanjih po Kitajski kdaj pripetilo kaj hecnega, kar bi delili z nami?

 Cel kup jih. Preveč. Na ulici v provinci Anhui sem skupino moških sredi belega dne trmasto spraševal po ulici, za katero sem bil trdno prepričan, da se imenuje xiao jie. Nisem vedel, da se mi smejijo, ker to ... predvsem na severu ...

pomeni prostitutka. Verjetno so si mislili: kaj ne moreš počakati vsaj do večera?

 Še dobro, da Vas niso usmerili, zadeva bi se lahko šokantno končala, heh. Kaj pa kakšna pustolovska dogodivščina, Vas je bilo že kdaj na smrt strah?

 Zdaj bi najverjetneje moral omeniti vožnjo po tistih kačastih cestah planin do jezera Lugu, kjer tvoje avtobusno okno ure in ure daje intimen pogled na prepad, ali pa v provinci Guizhou, avtobus, ki je obstal v blatu in se je v trenutku, ko smo končno speljali, skorajda prevrnil v neki drug prepad. Ali pa letos, na reki Kinabatangan v Maleziji, kjer je pet metrov stran od nas čakal krokodil, da v reko pade opica – a verjetno ne bi bil izbirčen, če bi pred njegovo čeljust padli mi. Ampak ne – tedaj me ni bilo zares strah. Pride trenutek, ko se zaveš, da si v trenutku, ko si plačal neko vozovnico, dal svoje življenje v žep šoferju. In če tedaj tarnaš, je to tvoj problem. In izguba časa.

 Ne, na smrt me je bilo strah, ko sem prvič stal pred razredom dvanajstletnikov in moral učiti in nisem imel pojma, kaj naj storim. To je bilo leta 2012 na poletnem kampu v provinci Zhejiang. Deset dni sem se prebujal z mislijo, 'danes bom umrl.' Nazadnje so mi dali nagrado najboljšega tujega učitelja na kampu in otroci so jokali krokodilje solze, ko sem odhajal. Najboljši trenutki življenja so, ko te je na smrt strah.

 No, tale stavek lahko izrežemo in si ga nalepimo na steno. Pripoved, ki se je končala z nagrado, bi pa že lahko uvrstili pod naslednje vprašanje: Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?

 Ponosen sem ... na veliko stvari; nekatere sem že omenil. Konec koncev se mi zdi neverjetno, da me na mojem časopisu trpijo že dvajset let. Seveda sem ponosen na mnoge odločitve, vezane na Kitajsko. Že oditi tja in tvegati neznano je nekam neverjetno. Knjige? Smešno, toda tisti dve knjigi se nazadnje zdita neke vrste stranski produkt. Ponosen sem nanju, ja, ampak ne bom počil od ponosa. Dobro je vsekakor tole: uspevam spreminjati svoje življenje in tako rekoč 'menjati kape'. A morda v tem trenutku vidim kot največji dosežek, ko dejansko dodam neko voljo, znanje, motivacijo – mora celo kompleksno srečo – v življenje katerega od svojih učencev ali slušateljev.

 Bi na osnovi Vaših pestrih popotnih izkušenj lahko z nami delili kakšen nauk ali spoznanje, do katerega ste prišli?

 Douglas Adams je imel prav: vedno imejte s sabo brisačo.

 Ko smo ravno pri znanstveni fantastiki: Če bi Vam za eno pot ponudili časovni stroj, kam bi se odpravili?

 V prihodnost, kjer bi bile možnosti, da dobim več poti v preteklost, bolj poceni, če ne zastonj.

 In če bi mlajši različici samega sebe lahko dali nasvet, kakšen bi bil?

 Študiraj, idiot. Če se le da, (tudi) v tujini.

 Hehe. Kaj pa bi sporočili/svetovali tistim, ki bi jih zamikalo iti po Vaših stopinjah?

 Naredite to čim prej – svet se spreminja tako naglo, da ga ne moremo dohajati. In odprite glavo – ne obsojajte ali všečkajte na pamet.

 Se v domovino še vračate? Vas nikoli ne mika, da bi se vrnili za stalno? Lahko imenujete kakšno ključno razliko med življenjem v Sloveniji in življenjem na Kitajskem?

 Enkrat na leto pridem nazaj. To za zdaj zadostuje. Moja partnerka je na Kitajskem – in pravkar se je vrnila v študijske klopi; podiplomski v etnologiji. Kaj bova potem, ko konča, ne veva. Ampak Slovenija se nama zdi rahlo ... dolgočasen izbor. Ključna razlika? Številke. V Sloveniji je vsega premalo. Na Kitajskem je vsega preveč. 

08. 12. 2017

 

1.  Malezija. Želel sem obuditi način dolgih potovanj, kakršna sem si privoščil pred stalnim delom v Nanningu – tole, v Malezijo in nazaj, je trajalo en mesec. Ideja je bila prekrižariti »ključne točke« Malezije. Ampak seveda, ključne točke so odvisne od perspektive. Poenostavila sva in se kategorizirala državo pol geografsko, pol po pomenu lokacij: sever Bornea, jug Bornea (oboje »nerazvito«), spodnji turistični del z otoki, pa prestolnica. Rezultat je bil malce mešane narave; izlet na jug Bornea oziroma Kuching nazadnje ni bil preveč posrečen, tudi zaradi prehlada. Mesec dni je v resnici malo časa, pa četudi se zavedaš, da bo šlo za »impresije«. In čeprav so letalski poleti po Maleziji poceni, so prenočišča in poti globje (sploh v džunglo), draga. Najboljši trije utrinki: a.) orangutani in »divje« križarjenje po reki Kinabatangan v Sarawaku. b.) Georgetown in indijska hrana. c.) Thaipusam v Kualu Lumpurju.

2.  Mile (okoli pet dni). Drugič v tem malem mestecu Yunnan province, ki nama je bilo všeč zaradi narave in toplic, in ki se nama je približalo z otvoritvijo hitre železnice. Včasih sva potrebovala cca 15 ur, da prispeva iz Nanninga – zdaj potrebujeva 4 ure. Meni so podobna mesteca raj; bujna narava, narodnostne manjšine, v tem primeru predvsem Hui in Yi. Šla sva na podeželje do ene lokalnih zibelk etnične skupine Hui, in končno sva videla divji in flirtajoči lokalni ples Yijev.

3.  Slovenija (okoli mesec dni). Nadaljujem navado štetja obiska Slovenije med potovanja. Čeprav je bilo tokrat kratko in birokratsko.

4.  Dunaj (okoli tri dni). Najbolj zanimivo mi je bilo primerjati vplive Avstrije na Slovenijo – če drugega ne, arhitekturalno. Ampak priznam, še vedno sem bolj anglofil kot habsburgfil.

5.  Hainan / Changhua (okoli teden dni). Poletne počitnice so trajale praktično tri mesece in imel sem mnogo preveč časa v rokah. Rešitev: tedenski izlet na otok Hainan, na morje. Nenadoma ugotavljam, da se tele lokacije nenehno ponavljajo: odhajava, če le moreva, v Yunnan in na Hainan. Blizu je, in mnogo neodkritega. V Changhua sva bila poprej, a kilometri skoraj neobljudene in relativno čiste – vsaj za Kitajsko – peščene plaže so vedno mamljivi.

6.  Weishan (okoli teden dni). Spet Yunnan. Tokrat stara prestolnica kraljestva Nanzhao. Gore in spet narodnostna manjšina Yi; a tokrat druge podskupine. Kupila sva knjigo o njihovih etničnih kostumih. Lepo mesto, prelepa pokrajina.

7.   Luchun in Sanmeng (okoli teden dni). In spet Yunnan. Lokacija: planine narodnostne manjšine Hani, ki sem jo poprej že obiskal v Yuanyangu in Jiayinu. Toda Luchun je dom drugih podskupin (spet jih je nešteto), in terasasta polja v Sanmengu so med najmanj turističnimi ... večjimi ... kar sem jih videl. Izlet nazadnje ni bil tisto, kar sem si predstavljal; zgrešil sem njihovo lokalno praznovanje novega leta, in priznam, zdaj sem navajen potovati v dvoje. Biti sam je težje. Toda v smislu nabiranja informacij o Yunannu dobro potovanje; in ja, terasasta polja so vedno znova čudovita.    

12. 11. 2017

 Oktobra sem sprejel dodatno delo na srednji šoli čez cesto in ta srednja šola je bolj ali manj kriva, da se ne javljam veliko. Oh, tam delam le ob ponedeljkih. Toda učim osem razredov - osem krat po 40 minut. V vsakem razredu je več kot 50 učencev. Učim štiri "višje razrede" - stare okoli 16 let, in štiri "mlajše" stare okoli 12 let. Starejši so super. En od mlajših razredov je presenetljivo dober. Tisti trije, ki jih učim popoldne, ne vedo, zakaj so tam. Znanje angleščine je slabo, skoraj neobstoječe, pogovarjajo se, ne poslušajo, skačejo naokoli. Niso takšni zaradi mene (čeprav je dodaten razlog, da verjetno ne vedo, zakaj se truditi pri pouku pogovorne angleščine, pri kateri nazadnje ni testa); vsak učitelj ima te težave z njimi. Ne razumite me narobe - porednost sama po sebi je ok. Toda občutek, da ne vedo, zakaj so v šoli, da jim je povsem vseeno, prevladuje - in me boli. Hej, tole ni vrtec. (In če je njim vseeno, a ni bolje, da tudi jaz ostanem doma in počivam in kaj berem ali pišem?) Nadaljnje razlage: na kitajskih šolah je navada, da vnaprej presodijo, kateri so slabi učenci, in kateri dobri. Slabe dajo skupaj, dobre skupaj. Povsem novim učiteljem dajo učiti slabe razrede. V resnici sistem takoj "odreže" trenutno in navidezno neprilagojene.

 Na šoli so se "pogovarjali" z njimi in jim skušali dopovedati, da naj se učijo - ne pomaga ali pomaga le malo. Seveda gre tematika dlje. Vse se vedno začne pri starših. Ti otroci vidijo starše enkrat na teden - če. Živijo na šoli. Starši so najverjetneje predvsem praktikanti edine vrednote moderne kitajske. Ali so že bogati, ali pa se ženejo za denarjem. (In na nek način se morajo; ni izbire). Če so že bogati, bodo uporabljali denar, da rešujejo otroke. Rezultat bodo male princeske in moški /dojenčki, baby men, kot jm pravijo tukaj. Če še niso bogati, nimajo časa, da se z otroci ukvarjajo. 

 Mislim, da lahko zapolnite luknje v razlagi. 

 Ponavljam, nič ni načeloma narobe s porednostjo; toda razlika je med porednostjo tukaj in v Evropi ali Ameriki, in stopnjami porednosti, in posledicami. Če pridejo s temi učnimi navadami na višjo šolo, bodo lahko odšli le na slabo univerzo - ali pa na sploh ne. Verjetno bodo nazadnje "navadni delavci" ... kar na kitajskem res nočeš biti. Morda mi ne bi smelo biti mar, a mi je. Preveč se zavedam, kako takšne odločitve, za katere sploh ne veš, da jih sprejemaš - ali pa jih sprejemajo starši - narekujejo prihodnost; kako zarišejo ali izbrišejo možnosti.  Seveda, seveda, vedno se lahko pojavi kak povsem nov faktor. Toda tak faktor je stvar sreče. Ta je vedno prisotna (ali ne). Ne moreš ji prepustiti vsega. Ahhhh. 

 Na nek način je tole le "rant" - moral sem si dati duška. Tam bom delal do januarja; preživel bom, in vsekakor bom skušal najti način, kako dopreti do njih. 

 Še vedno ne vem točno, kakšno bo življenje po januarju, po kitajskem novem letu. Zdajle sem še na univerzi; tukaj učim torke, srede, četrtke. (Pomislite: to pomeni, da v teh prvih štirih dneh tedna v razredih skupno srečam okoli 600 ljudi.) (Le ob ponedeljkih prihajam domov brez glasu in s Himalajo na ramenih) ... 

15. 10. 2017

Mestece Weishan se nahaja okoli 50 km stran od bolj znanega Dalija. Objeto je s planinami in je pretežno domovanje narodnostnih manjšin Yi in Hui (najde se še katera druga; v okolici Weishana pa itak obstaja najmanj 41 "različic" Yi podskupin). Je takoimenovana zibelka Nanzhao kraljestva, ki je bilo okoli osmega stoletja približno dvesto let neke vrste »vata« med vojskujočima Tang dinastijo in Tibetom; toda obenem je bilo samostojno in zelo multikulturno kraljestvo, ki je širilo svojo teritorij vse do Burme (nekateri celo trdijo, da so sedanji prebivalci Tajske njihovi potomci, čeprav to najverjetneje ni res). Kasneje ga je "nasledilo" Dali kraljestvo. Celoten stari del Weishana je izredno ohranjen in izhaja iz Ming ali Qing dinastije, ali drugače rečeno, nekatere stavbe so iz okoli 14. stoletja, večina pa so stare vsaj okoli sto let. Mestece se sicer trudi oditi po stopinjah Dalija ali Lijianga, a ni izrazito turistično; v času praznikov se do neke mere napolne, sicer je pretežno prazno. Svež zrak, dobra hrana, prijazni domačini v objemu planin in občutek zgodovine.  

15. 09. 2017

 Večerna plima prinese življenje v vas. Približno ducat stark razporedi plastične roza stole okoli vedno istega uličnega kota in zre ulico. Žarnica sveti direktno na njihova oblačila, ki bi jim morda rekli pižame, polne cvetličnih vzorcev in živih barv. Te starke so verjetno »vaška kontrola«, osebe, ki morajo vedeti vse; moj pogled na isto ulico se ne more primerjati z njihovim. Medtem ko jaz vidim le pretežno bele stavbe s pribitimi okrasnimi krmili na stenah, in ograjami na strehah, zaradi katerih so te stavbe videti kakor ladje, ki plujejo med zmedo električnih žic, China Mobile in Oppo med morjem elektrike ... Se one lahko spominjajo tudi parad dolgih hiš iz kamna in lesa, z ogromnimi ribami, ki se sušijo na stenah. Jaz vidim starca, ki vsak večer z radijem okoli ramen (baterija mežika rdeče), poslušajoč opere, ki verjetno niso pekinške ... ker jih je mnogo več, različnih »oper« ... naredi vedno isti krog okoli vasi, preden se vrne posedat domov ... In jaz vidim mladce na motorjih ali tiste, ki posedajo pred modernimi prostori z burgerji in mlečnimi čaji, naj ča, in pijejo sokove. One pa vedo, kdo je s kom in kdo bi, pa ne gre; one vedo, kaj je kdo storil, da je kupil radio ali hišo, in one se spominjajo staroselcev, žena s tatuji na obrazih in moških s tarzanskimi hlačkami iz drevesnega lubja. One vedo, v koga se je naselila boginja Šian in ga vodila, da si je v neke vrste kitajski verziji indijskega Thaipusama zataknil morda nekaj metrov dolgo iglo skozi lica (na kitajskem slavni ljudje po smrti postanejo bogovi ali boginje; toda pri Šian je nenavadno, da je ženska najmočnejše božanstvo na otoku, in da vstopa le v moška telesa, in jih sili v tako brutalen šport). Starke se spomnijo, kdo je bil blagoslovljen s sinom in kdo je zavrgel deklico, in kdo je prvi nosil zlato ogrlico, oznako bogastva, okoli vratu, in kako je ta shirani možakar pred sosednjo hišo izgubil vse, da zdaj spi tam na tleh in podnevi je hrano iz improviziranega smetnjaka, medtem ko je njegovo lice stalna krvava praska. One vidijo toliko, jaz pa skoraj nič. Toda napišem lahko le tisto, kar vidim. Tole vidim v Čanghvaju, vasici na otoku Hainan, južna Kitajska.

 

 Tudi turisti mnogokrat pridejo zvečer. Ponavadi so sestavljeni iz družin – skoraj nihče na Kitajskem ne potuje sam. Družina velikokrat pomeni en debelušni moški s še eno zlato ogrlico okoli vratu; obnaša se kot živčni najstnik, ko laja ukaze glede večerje. Njegova žena je tiha in z viktorijanskim klobučkom večno pripravljena na poziranje za fotografije. Otrok ali dva sta razvajena pamža, deklice v princeskastih oblekicah. Sedejo za mizo ob morju in jedo za dve družini, nasmetijo pa za tri. Potem gredo.

 Nujno jim je dokazati, da zdaj zmorejo.  

 

  Noč je pravzaprav tiha in se konča naglo. Tu ni veliko zabave. Mislim, da ima vasica en KTV – kamor greš po mikrofon in popivaš ter poješ, in bolj ko si pijan, manj ti je mar, kako poješ – toda tudi ta ugasne svoje luči relativno zgodaj. Noč je mirna in vse, kar slišiš, so trkljanja jader v noči; in če pogledaš skozi okno, vidiš luči svetilnikov ter posameznih ribiških ladij, ki prihajajo ali odhajajo. Ladje nimajo urnika. Nekatere gredo na oddaljeno odprto morje za nekaj dni. Predvidevam, da se vrnejo, ko so polne.

 

 Jutro prinese opazno oseko. Pol ladij v pristanišču naseda na mivki in blatu. Pristanišče je na nek način kakor muzej: razpadle barke so puščene kar tam in se v času umaknjene vode razprejo pogledom. Nenadoma se zdi, da pokopališče ladijskih duhov sobiva z nepremičnimi novejšimi barkami, ki ne morejo uiti. Nove barke imajo srečne rdeče vozle privezane na krmah. Če katera ladja zdaj pride iz odprtega morja, mora kapitan – včasih stojijo tam na palubi kar v spodnjih hlačah – zvoziti povsem natančen krog skozi najglobji del ožine.

 Starejši ljudje so že v vodi. Uporabljajo preprosto leseno orodje, da kopljejo školjke. Včasih zabredejo globoko v vodo. Od daleč vidiš le okroglo stvar, ki lebdi na površini morja – misliš si: morda je žoga, morda kokos, morda pa, vendarle, človeška glava, ločena od telesa, a še vedno nekako lebdi.

 Čanghva je vasica ob izlivu skoraj sramežljivo mirne reke. Zato je nekoč bila vojaška baza, in še sedaj ponekod govorijo takoimenovani »vojaški dialekt«. Reka priteče v pristanišče iz leve, na desni je vstop zamejen s peščenimi sipinami. V času oseke je druga stran obale, tam proti horizontu, videti kakor puščava; tako malo vode je, in pesek je preprežen z ostanki dreves. Bela debla so zglajena tako natančno, da so videti kot kosti. Če si preveč živo predstavljaš, da si v puščavi, se ti človeške glave daleč v vodi zdijo najbolj podobne malim fatamorganam.

 V vodo gredo po školjke predvsem starejši ljudje; mlajši počivajo ali pa delajo v redkih trgovinah. Tile kraji so načeloma srečni. Večina mlajših ostaja doma ali pa vsaj v bližini Čanghva. Lokalna vlada menda daje ljudem neke vrste podporo, in ribištvo očitno prinaša denar. V vasici se je v času mojega ostajanja gradilo najmanj petnajst ali dvajset hiš. Nov tempelj, posvečen še eni boginji, Mazu, varovalki ribičev, je vzpostavljen leta 2015 (tempelj je sicer star okoli tisoč let, a je bil porušen v času kulturne revolucije). Ljudje imajo denar.

 

 Če so nove stavbe, tiste podobne ladjam, povečini bele in le občasno ozaljašane z modernimi fasadami mehkih oker ali svetlo modrih barv, potem so stare hiše umazano bele do temno sive, a njihova okna ter vrata ali kak dodatek na steni žarijo v kričeči modri ali rdeči ali zeleni; zdi se, da so stare hiše bolje našminkane. Na nekaterih so privezani listi grejpfruta, ki premore mitično moč izganjanja duhov. Toda tiste stare hiše, ki so gledale na ulice, so zdaj bolj ali manj porušene. Lokalna navada je, da se nove hiše zgradijo spredaj – da so vidne z ulice – stare pa se nahajajo zadaj, skrite. Ponavadi dolg hodnik, podoben teleskopu, vodi iz nove zgradbe preko notranjega dvorišča do stare zgradbe. Zlahka pogledaš noter – približno devetdeset odstotkov vseh vrat je nenehno na stežaj odprtih. Vidiš lahko tudi do petdeset metrov naprej. Če se pred novim vhodom igra otrok, na dnu starega pa sklonjeno hodi starec, si lahko predstavljaš, da imaš pred sabo teleskop časa: da tam v daljavi vidiš prihodnost. Bolj ko zrem v te hodnike, bolj smo si podobni, mislim, ti kitajci in mi vsi. Vsi gremo skozi podobne procese dohajanja razvoja s filtri različnih kultur. Vsi se nahajamo tam daleč naprej, sklonjeni, in naši hodniki se ožajo.

 

 Nisem mogel pridobiti natančnih podatkov glede zgodovine točno te vasice, toda načeloma velja, da so se »pred davnimi časi« na otok Hainan priselili ljudje iz (sedaj) avtonomne pokrajine Guangši ali Gvangdonga. Večina tedaj priseljenih se sedaj imenuje narodnostna manjšina Li. Ko so se Han Kitajci iz severa selili semkaj, so Li zbežali v gore. Isto se je moralo zgoditi v Čanghvaju; gotovo v času prihoda vojakov in vzpostavitve tiste vojaške baze. Mnoge navade lokalnih ljudi so podobne tistim iz Guangšija. Ob pogrebu se najbližji sorodniki oblečejo v belo, zakoljejo se prašiči, pojedina je za okoli tisoč ljudi; vsak da rdečo koverto oziroma denarni prispevek (do desetih zjutraj je »računovodja« imel okoli 55. 000 RMB, torej okoli šest tisoč evrov.) Starci so se šalili z mano: »Mi smo plačali vstopnino, kaj pa ti?« Jaz nazadnje nisem ostal, ni se mi dalo, ker te slovesnosti poznam. Pogrebna slovesnost traja ves dan, drug dan zjutraj umrlega pokopljejo v planinah.

 Lijem pripada tetovaža na obrazu, ki je sedaj skorajda več ne najdeš; in Lijem pripada boginja Šian, sicer slavna voditeljica oziroma generalinja izpred 1.300 let. Prazniku v njeno čast se v domačem narečju reče gong či; je bolj pomemben kakor kitajsko novo leto in najverjetneje starejši kakor 1.300 let. Ta praznik vsebuje tisto pičenje igle v ličnice. Včasih se ljudje nabodejo kot odojki na žaru, po šest njih skupaj. Menda je kulturna zibelka tega festivala kraj Venčang (Wenchang), dogaja pa se v prvi polovici drugega lunarnega meseca.

 

 Hainan je najmanša in najbolj južna provinca na Kitajskem, otok, ki zajema okoli 34.000 kvadratnih kilometrov in tam prebiva slabih deset milijonov ljudi. Če me vprašate, po čem si ga najbolj zapomnim, bom omenil sposobnost darovanja ogromno denarja za templje ali v priprošnje, kockanje za denar (moški ter ženske so tudi na pogrebu, med čakanjem na obiskovalce, navdušeno metali karte ter kvaje na mizo), betelov orešček kot nekaj, kar te rahlo zadene, plaže in novogradnje. Vse to se nahaja tudi v Čanghva (toda drugi kraji nimajo tako zapuščenih plaž, te arhitekture, in morda nimajo te verzije jedi paj haj rou, mesom školjk v omaki z začimbami.)

 

 Kitajska vlada se je sicer odločila, da celotni Hainan postane mednarodni turistični otok. Ko potuješ po otoku – in na štirih posamičnih izletih sem šel tako na zahod kakor vzhod in do notranjosti, od glavnega mesta Haikouja preko Venčanga in Lišveja in Rejuevana in Wudžšana, pa še Danžova, izpustil sem edino Sanjo, najbolj turistično nujno lokacijo – se ti predvsem zazdi, da dela vlada račun brez krčmarja. Novozgrajeni izjemni turistični objekti, ki se zdijo namenjeni kakšnim Trumpom, so leto dni po dokončanih gradnjah že zapuščeni. Staroselci so še pred tridesetimi leti hodili naokoli napol goli. Ni jim nudena izobrazba, ki bi jim povedala, kaj se od njih glede streženja nekim tujim gostom sploh pričakuje. Med kitajski turisti, ki imajo denar, mnogi tukaj živijo; kupili so si zemljišča. Kot turisti morda še raje gredo v druge dele Južne Azije. (Med relativno poceni in čaščenimi cilji se nahajata predvsem Singapur in Tajska, pa tudi Hong Kong, za odhod v katerega, čeprav pripada kitajski, Kitajci potrebujejo vizo – prebivalci določenih kitajskih mest je niti ne morejo pridobiti.) S plažami itak nimajo kaj početi, ker nočejo počrneti, temveč postati čimbolj beli. Tujci oziroma zahodnjaki za Hainan »ne vedo«; morda je predrag; in njim bo prej ali slej šla v nos slaba skrb za okolje. Kitajski učenci se ponavadi v šolah piflajo o onesnaževanju, toda očitno mislijo, da gre za še eno šolsko znanje brez praktične vrednosti; nekaj, kar napišeš v izpitu in potem pozabiš. Aktivno ohranjanje čistoče je zelo težko opaziti. In ljudje še vedno ne ločijo med osebnim ter javnim; tako, kot se obnašajo doma, se tudi v javnosti. Logika gre torej: če doma lahko smetiš, ker pač vedno nekdo pospravi, lahko to počneš tudi zunaj. (Pogovarjajmo se o tem, kaj v določeni kulturi izoblikuje pojem sramu.) Tole je prva stvar, ki bi jo morala urejati vlada, ne glede na to, kaj hoče narediti iz otoka: ljudem predstaviti vzročno posledično zvezo med neodgovornim smetenjem ter prihodnostjo brez rib in sprehodi med plastiko.  

 Težko rečem, če se ljudje na Hainanu računici kitajske vlade zavedno upirajo. Nekateri verjetno se. V Danžovu sem spoznal možakarja, ki še živi v zgradbi iz vulkanskih kamnov in protestira, ker se lokalna vlada laže, da so lokalne soline znamenitost, stara mnogo preko tisoč let, ko jih imajo v resnici le tristo. Toda bolj se zdi, da vlada želi otok spakirati v neko škatlo, v katero ta nezajezljiva bujnost in divjina nikakor ne spadata, ali pa bosta spadala le po generacijah izobraževanja. Skozi Hainan teče arterija divjosti.

 

 V resnici Čanghva ni povsem navaden kraj na Hainanu. Tu ni res visokih stavb – čeprav so me v ponosu peljali do novega večnadstropnega hotela (na kitajskem je beseda visok pomensko skoraj enaka besedi dobro). Podobnih mirnih ribiških vasic sem našel le malo. Čanghva pridobi turiste, a nikoli pretirano število. Plaža je bila v skupno dobrem tednu, kar sem bival tukaj, skoraj vedno povsem prazna. Nekateri dopustniki se odpravijo v bližnji in bolj slavni zaliv Qizi – kjer školjke rastejo kakor rože na skorajda merlot rdečih skalah, bolj podobnim nasedlim nezemeljskim udom kot pa skalam.

 

 Poldne je v Čanhgva prazno. To je čas za počitek. Morda kak starec čepi pred vhodom svoje hiše, in morda ribiči krpajo mreže pod enim od visokih dreves trga. Ribiči pravijo: »Že smo te zacahnali! Vsak dan zjutraj in potem še enkrat popoldne greš na plažo. In vedno imaš s sabo ta težki fotoaparat. Sedi z nami in nam malo povej, kako živite zahodnjaki!« Prav kakor sem jaz beležil njihove vsakodnevne navade, so oni sproti pomnili moje. In čeprav se z njimi smejim, nazadnje raje grem naprej, še enkrat na plažo. Srečanje med mojo slabo kitajščino in njihovim (vojaškim?) lokalnim dialektom je kot nesreča, ki preži za vogalom, a še boljše vzroke imam za nadaljevanje sprehoda – zdi se mi namreč, da ne vem, kako živimo zahodnjaki. Ali pa da ne vem, kako naj jim to razložim. Kateri zahodnjaki sploh? In zanima me, če bi se oni – ali pa moji prijatelji v Nanningu – ob pogledu na moje pisanje prepoznali, ali pa bi me lahko vprašali enako: ti kitajci, o katerih pišeš, kateri kitajci so to sploh?                     

      

17. 08. 2017

Pravkar sem se vrnil nazaj v Nanning po enomosečnem bivanju v Sloveniji; ob pogovoru v Celjski knjižnici sem bil intervjuiran za NT & RC, Večer in Celjana. Tole je nelektorirani izsek iz intervjuja za NT & RC. Predvsem sem izsekal dele, ki se tičejo filma. 

Peter Zupanc o drugem domu na Kitajskem in o filmski povezavi z domovino

Peter Zupanc je večino časa življenja preživel na Polzeli in že od leta 2007 je povezan z deželo, ki je že pred stoletji navdušila raziskovalca Marca Pola. Kitajska je Petra tako prevzela, da zdaj že tam peto leto poučuje na kitajski fakulteti angleški jezik. Živi v avtonomni pokrajini Guangxi, v kateri živi kar 11 narodnostnih manjšin in je o njej, vsaj Slovencem malo znanega. Morda je prav zato kot pravi popotnik raziskoval njeno raznolikost in se kot ljubitelj pisane besede odločil, da napiše knjigo. V knjigi Obešanje zmajeve glave razkriva kulturne zgodbe o tem, kaj je Kitajska bila in v kaj se spreminja. Z njim smo se pogovarjali med vsakoletnim obiskom domovine, s katero ga veže še precej stvari. Med drugim prijatelji ter vsaj delček zaslužka, saj za priloga Novega tednika TV Okno redno piše filmske recenzije.

Čeprav ste na Kitajskem že kar nekaj let in ste v Sloveniji, kako rečete, da ste prišli domov  ali na počitnice?

Prišel sem na počitnice. Ker na kitajski fakulteti, kjer poučujem angleščino, imamo trenutno počitnice, potem rečem obisku v Sloveniji, da grem na počitnice.

Koliko časa boste ostali v domovini?

Ponavadi ostanem mesec dni in tudi tokrat je tako.

Ko sem se pred dnevi pogovarjala s prijateljico Slovenko, ki živi v tujini in je prišla na obisk v naše kraje, je zelo potožila, kako pogreša slovenski jezik. Koliko pogrešate pogovore v slovenskem jeziku?

Pogovori so zelo redki, ker živim v Nanningu v glavnem mestu avtonomne pokrajine Guangxi, na jugu Kitajske, 250 kilometrov stran od meje z Vietnamom, v  mestu, kjer poleg mene ne živi noben drug Slovenec. Pogovori so tako občasni preko Skypa ali preko elektronske pošte. A ker sem že od nekdaj s pisanjem izražajoč človek, mi nenehno pisanje pomaga, da ohranjam slovenščino in je ne pogrešam tako zelo. Ker sem že sedem let na Kitajskem, je prvi jezik v katerem nenehoma razmišljam angleščina, ki mi je bila od malih let zelo ljuba, občasno se sporazumevam v kitajščini, je slovenščina celo na tretjem mestu. Letos ugotavljam, da poskušam tvoriti slovenske stavke s kitajsko slovnico, kar je precej nenavaden in neposrečen način jezikovne rekreacije.

V katerem jeziku potem sanjate?

Zelo malo sanjam, če pa že, se ne spominjam, v katerem jeziku je točno.

Pravijo namreč, da v jeziku katerem sanjaš, je jezik, ki ti je najbolj blizu.

Spominjam se, da sem pred približno 20 leti sanjal v slovenščini, a z angleškimi podnapisi. Če je to bilo pred toliko leti, potem predvidevam, da če zdaj obstajajo sanje, je verjetno ravno obratno (smeh).

Vaša zgodba o naključnem obisku Kitajske, ki je postala potem vaš drugi dom, je zelo zanimiva, skoraj da neverjetna.

Ni neverjetna, je pa nenavadna in nenačrtovana. Zgodba se je začela leta 2007, ko sem po naključju šel na mesečno potovanje na Kitajsko in mi je bila zelo zanimiva, da sem želel priti še enkrat. Naslednje leto sem odšel za pet tednov, leta 2009 za šest tednov in leta 2010 sem že živel eno leto na Kitajskem. Še vedno je bila le ideja, da bi tam zgolj živel eno leto. Imel sem dogovor s takratnim svojim šefom Mestnega kina Metropol Borutom Kramerjem, da me služba programske vodje čaka. A ko sem prišel nazaj se Kitajsko, se ji nisem mogel odreči in sem naslednje leto šel nazaj študirati kitajščino za eno leto. Če sem bil prvo leto s turistično vizo in sem potoval potoval po avtonomni pokrajini, sem naslednje leto bil tam študent ter se učil kitajščino. Nato sem dobil ponudbe za službo in sem delal z delovno vizo. To se zdaj nagrajuje.Tri leta sem poučeval na training centru (kako naj to prevedem v slovenščino? Evo moje težave!), zdaj že drugo leto delam na univerzi, in še vedno potujem po jugu Kitajske. S partnerko sva bila letos za kitajsko novo leto za en mesec v Maleziji in tako začela velikopotezni načrt potovanja po državah južne Azije.

Kaj se je zgodilo, da ste ostali na Kitajskem? Ljubezen na prvi pogled, na prvi vtis?

Da je ljubezen na prvi pogled, sem najprej razlagal mojo odločitev. A ko sem dlje časa tam, se pojavljajo reinterpretacije. V tem trenutku mi je ena ljubših razlag ta, da sem na prvem potovanju spoznal tako različne kotičke dežele, ki sem jih želel prav jaz raziskovati in pisati o njih. Poskušati sem si vzpostaviti sliko južne Kitajske oziroma pokrajine v katerim živim. To avtonomno pokrajino imam bolj ali manj v malem prstu. Kar ne pomeni, da jo vso poznam, a neke vrste splošno sliko imam.

Kakšna je pokrajina v kateri živite?

Vse je večje, več je ljudi, avtomobilov, več novogradenj, a pokrajina je malce podobna naši. Imamo hribe in dokaj blizu morje. Mesto Nanning ima subtropsko podnebje, kar pomeni, da je tam vroče in soparno, povsem drugače kot je trenutno v Sloveniji. Meni so trenutno vroče temperature relativno hladne. Kajti, ko je prisotna vlaga, so razmere popolnoma drugačne.

Mesto Nanning opisujejo kot zeleno mesto. Ali kljub petim milijonov prebivalcev še vedno nosi ta naziv?

Zagotovo je manj zeleno mesto kot je bilo nekoč. Še vedno je pravzaprav relativno lepo in čisto. Imamo modro nebo večino časa, več kot Peking. To je tudi eden od razlogov, da glavnega mesta ne maram preveč. Smešno je tudi, da se prebivalci severa in juga dežele zelo razlikujejo med sabo. Meni je jug z narodnostnimi manjšinami bolj pri srcu.

Je kitajščina zapleten jezik?

Najmanj zapletena plat jezika je osnovna slovnica, ki mislim, da je enostavnejša od naše. Zahtevnejše plati so izgovarjava zvokov, ki jih naša usta ne zmorejo sprva, muka so toni,  zahtevnejša je struktura kompleksnejših stavkov... itak... in seveda zelo zahtevne so same pismenke. Ne znam odlično pisati ali brati, četudi sem se tega učil, ko sem bil drugo leto na univerzi. V svojih najboljših trenutkih sem obvladal okrog 200 pismenk. A kasneje se mi zdelo pomembneje, da se znam z ljudmi pogovarjati v njihovem jeziku, kot bi se učil pisanja in branja. Z osnovnim pogovorom nimam večjih problemov. Načeloma še vedno drži, da mora odrasel Kitajec za povprečno pismeno sporazumevanje poznati okrog 2 tisoč pismenk. A od tistega trenutka, ko na Kitajskem učim angleščino, je postalo težje nadgrajevanje znanje kitajščine. Večina ljudi, ki jih srečujem, želijo z mano vaditi angleščino. So le moji učenci.

Kdo so vaši učenci?

V tem trenutki so študenti na fakulteti, ki so stari približno dvajset let in prihajajo iz različnih delov države. Poleg različnih predmetov na fakulteti imajo tudi angleščino. Poučujem pogovorno angleščino, ne osredotočam se toliko na slovnico, bolj na širjenje njihovega besednega zaklada in vadbo izgovorjave.

Ali se težje učijo angleščine kot recimo Slovenci?

Mislim, da se še vedno mi lažje naučimo angleščine, četudi nimamo istih korenin. Še vedno nam je bližje kot kitajščina. Podobno kot imamo Evropejci težave pri učenju kitajščine, imajo oni težave učenja evropskih jezikov. Ustne mišice niso navajene izgovorjave določenih zvokov. Morda je največji problem pri poučevanju pogovorne angleščine, da se na kitajskih šolah učijo teorijo, a niso spodbujeni k govoru tujega jezika. Fama, da zaradi izgube obraza ne odprejo usta, je relativno resnična.

Ali malce razložite, kaj pomeni izguba obraza?

To pomeni, da Kitajci v javnosti nočejo pokazati čustva, nočejo narediti česa takšnega, kar bi jih pokazalo v slabi luči ali jih spravilo v sramoto. Včasih je prav smešno gledati njihove majhne nesreče, kako nanje odzivajo. Recimo dam primer: gresta fant in dekle po ulici, za sabo vlečeta kovček, ki se v nekem trenutku odpre in iz njega se vse razsuje. Če bi se to zgodilo v Sloveniji slovenskemu paru, predvidevam, da bi ta par uporabil kakšno kletvico ali dve ali vsaj pokazal, da ni dobre volje. A Kitajci se v takšnih primerih samo nasmehnejo. Ob nasmehu ne izgubiš obraza.

Ampak kadar ste ožja družba se znajo Kitajci razjeziti?

Se znajo razjeziti, a zelo odvisno v kateri družbi.

Kitajski je v zahodnih medijih predstavljena v kontekstu korupcije, onesnaževanje okolja, a zagotovo je ta dežela še kaj več. Kakšna je ta država v vaših očeh?

Kot vsaka država na tem svetu ima dobre in slabe strani. Glede onesnaževanja je to predvsem večja težava mest na severu države, ker je tam več ljudi in industrije. Kar se tiče glede korupcije je zelo dolga zgodba. Predsednik Xi Jinping veliko dela na tem, da bi izgnal korupcijo iz vseh por Kitajske, kar je težko, ker je le-ta vcepljena v ljudi. Navajeni so na to, da si podarjajo rdeče kuverte za novo leto ali kakšne osebne praznike, ali ko nekdo nekaj želi od nekoga. Meni se zdi, da dokler živiš normalno življenje in nisi vključen v večje poslovne projekte, se te ta korupcija niti ne dotakne. V preprostem vsakdanjem kitajskem življenju je ni.

Ali so se vam stereotipi o Kitajski, od kar ste tam spremenili?

Povejte mi enega.

Recimo o hrani. Ali Kitajci res jedo vse, kar jim pride po roke,  sploh vsemogoče živali?

Ta zgodba je relativna. V turističnih mestih ponujajo tujcem določeno vrsto hrane, ki se je oni ne bi več dotaknili. Druga plat zgodbe je iz moje pokrajine, ki je bila nekoč ena od najrevnejših pokrajin. Prebivalci so še leta nazaj jedli vse in še zdaj je mogoče ne tržnici poleg klasičnih živali, ki jih poznamo, kupiti kuhano želvo, kačo ali psa.

Ali ste drugačno meso poskusili?

Ja, vse to. Če ješ meso, ni posebne panike. Popolnoma je odvisno od tega, kako ti kuhar pripravi. So določene vrste hrane, ki sem jih poskusil, pa bi jih ne več, kot je recimo kokošja krempeljca ali prašičji penis.

Verjetno ni bila hrana najhujša stvar, na katero ste se morali navaditi?

Hrana ni bil problem. Vsak zahodnjak na Kitajskem bomo imeli nekaj časa težave z želodcem, ker je toliko drugačnih svari, a si dovolj dolgo tam, se navadiš. Nikoli nisem večjih težav, tudi pri uporabi stranišča na počep. 

Sama Kitajsko povezujem s politiko enega otroka. Te politike ni več, a ti otroci so zdaj odrasli razvajeni cesarji, vsaj tako jih poimenujejo. Se strinjate s to oznako?

To je eden izrazov za tiste bogate otroke, ki so jih zeli ujčkali in ti mali cesarji so zelo zelo razvajeni, ker mislijo, da jim je svet dolžan vse. A morate vedeti, da so tudi bile tudi pri politiki enega otroka izjeme. Različne narodnostne manjšine so imele dovoljenje za več otrok, tudi  tisti, ki so živeli visoko v hribih, so si dovolili imeti več otrok, ker nihče tega ni tam daleč stran od civilizacije preverjal. Kdaj so tudi kakšnega uradnika podkupili, da jim je dovolil imeti več otrok. Moja prijateljica svoje življenje dolguje temu, da je njen oče podaril uradniku psa za »v lonec«, da so njo zavedli v dokumente.

BARBARA GRADIČ OSET

Foto: GrupA in osebni arhiv

07. 07. 2017

Počitnice so tukaj. V Slovenijo odhajam 12.7. in ostajam doma do 12.8. (Potem, upam, sledi en čudoviti izlet do Sechuana). 

 V Osrednji knjižnici Celje bo v četrtek, 20.7., ob 17.30., pogovor z mano pod naslovom Kako potovati in živeti na Kitajskem. Obljubljam niz (sfiltriranih) fotografij iz vseh sedmih let bivanja tukaj, pogostitev, stekleničko kitajskega žganja (če bo vse po sreči), rad pa bi goste naučil igre  shi wu shi wu er shi, ker je enostavna in fajn. -:)   

17. 06. 2017

Tale tekst je nastal v času potovanja po nekaterih malih krajih province Junan; Gasa, Malu, Xinping, Kunming. Ni urejen ali predelan - zdajle bi ga napisal drugače, kaj popravil ali dodal. A je dovolj informativen, da ga dodajam sem. 

 

Ljudje pridejo iz planin. Morda so prišli pred leti, ali pa le za danes. Morda živijo tukaj, v tej dolini, od rojstva, in morda so iz planin prišli njihovi starši: ti vsekakor nosijo živeče planine v mislih, pa v žuljastih rokah. Planine so vsekakor odskočna deska. Zibelka.

 Zberejo se na trgu sredi mesta. Vodi jih možakar, ki igra na juečin, kar si drznem prosto prevesti kot »lunino kitaro«. Glasbilo je sicer bolj podobno bendžu kot kitari; telo je okroglo, ima tri strune, in vedno je pobarvano v pisane barve, prevladuje rdeča. Ko možakar začne igrati in plesati, se mu v koloni pridružijo drugi. Stopajo v krogu, nadvse različna družba, a vsi starejši od trideset let. Tu je gospa v čipau in visokih petkah; in starec, ki se komajda premika, zmore le drseti za ostalimi; in dve ali tri gospe v po domače prirejenih verzijah narodnostnih oblačil; in gospod z otrokom v naročju, in zraven njega ležerni gospod s cigareto v ustih; in nekdo, ki ga v mislih okličem za ključavničarja; kajti za pasom nosi šop žvenketajočih ključev, kakor antagonist v Spielbergovem E-T.ju. Ta pleše najbolj naravno. Sklanja se, niha, njegovi koraki so elastični, gibki, kakor da bi ga nosila voda – kakor da bi posegal v nevidne tokove okoli sebe, ki ga valovijo naprej. Včasih zapre oči, medtem ko pleše. Ne potrebuje jih.

 Melodija je sicer preprosta, toda plesni koraki niso. Stopicljanje, prestop z levo nogo nazaj, pa naprej, pa korak naprej, pa stopicljanje, pa obrat na desno, in nato obrat na levo – in dva koraka naprej. In tako dalje. Seveda to ni natančen opis plesa – ne znam ga niti plesati niti opisati. Tole so besede, ki lahko pomagajo, da se izriše slika.

 Vse tole se odvija pod luno. Nedaleč stran se odvija paradni ples narodnostne skupine Huangyao Dai. Tista dekleta so seksi. Tam se nahaja več ljudi. Toda ples je neprimerljiv s temlem. Tale je vztrajen in silovit v svoji tišini, strasten, ne da bi kričal pozornost nase. Tole so Ji ljudje. (Ne nameravam reči, da so Ji ljudje nasploh ravno v teh značilnostih drugačni od Dai. Je pa res, da si jih drznem oklicati za vztrajne. Živijo v nekaterih od najbolj grobih razmer Kitajske, in nekateri strogo odklanjajo civilizacijo.) 

 V nekem trenutku se koloni pridružijo pevki. Na ustih nosita premične mikrofone – tole torej počnejo stalno! – toda tudi njuna pesem je komajda slišna, le malce glasnejša od brenkanja, premikanja stopal. (Snemam. Še dva posnetka med mojimi naključnimi zbirkami narodnostnih pesmi.)

 Glasbenik preneha brenkati, kolona se ustavi, hihitanje. Utvarjam si, da si pravijo:« Kdo se je zmotil? Ti? Jaz? Vsi smo se zmotili! Ni pomembno. Gremo naprej,« in ples se nadaljuje.

 Takole plešejo ure. Ko jih vidiš dve uri kasneje, jih je nekaj manj; toda še vedno tvorijo krog. Nenehno postopanje, nenehen krog. Včasih jih nesojeni opazovalci spremljajo, oponašajo korake, se jim celo pridružijo. Toda ti ponavadi ne vztrajajo.  

 

 Ljudje pridejo iz planin, in en primer planin je tale vas, Malu. Pot od prejšnjega večjega kraja se začne skozi nasade banan, toda višje ko greš, več je koruze. Koruzno kraljestvo. Tule se je še krompir, divje gobe. Malu živi od organiziranih in urejenih nasadov gob. (Čeprav verjetno ne le od tega.) Visoko smo, čeprav ne znam reči, koliko – 2.000 metrov? Zrak je oster kot bič, sonce rije po kožah kakor bik po njivah.

 Ji vedno živijo v planinah. Seveda izjeme obstajajo – toda še sedaj ponavadi odhajajo na dagong, delo drugam, vsaj za tako dolgo, da zaslužijo dovolj (karkoli dovolj je.)

 Moderna revolucija izničuje staro frazo, da narodnostne manjšine živijo v planinah – moderna revolucija jih privablja iz planin.

 

 Ji so predniki nekdanjih Čjang (Qiang) ljudi – kakor tudi Haniji, Tibetanci, in menda Mosuoji in še mnogi drugi. (Poenostavljam. Seveda je stvarnost bolj kompleksna – te trditve so s strani nekaterih tudi negirane. Informacije o Čjangih so sicer stare preko tri tisoč let.) Selitve so preko Sečuana potekale dolgo tega, okoli 400 do 100 p.n.š.. Zdaj nasledniki te selitve živijo predvsem v Junanu, Sečuanu, nekaj malega v Guizhou, Guangšiju. Ji so ena od tistih etničnih skupnosti, ki so ohranili svojo pisavo. Nekje okoli 80 p.n.š., v času skrivnostnega izginotja Dian kraljestva – in da, Dian kraljestvo je skrivnostno, kajti ne ve se veliko o njih, in menda se ne ve, zakaj so propadli – so Ji posegli po precejšnji moči; imeli so kaste in delili so se na sužnjelastnike in sužnje. Bili so (menda) precej nasilni in ponosni. Kasneje, v času Nanzhao in Dali kraljestev, ki so skupno trajale okoli petsto let, so imeli manj moči; in še kasneje, ko so Han Kitajci pridobivali na moči, so se verjetno še bolj umikali v planine.  

 Njihove nekdanje hiše – vsaj v tem predelu – so bile sestavljene iz glinastih opek. Cesta do Malu je bila vzpostavljena nekje v sedemdesetih. Tedaj so se stvari pričele spreminjati.

 Ji v Malu ne živijo sami; blizu obstajajo vasi Han Kitajcev. Nisem mogel izvedeti, koliko so stare. Ne drznem si ugibati.        

 Vas Malu je, verjetno nekje v osemdesetih, vodila ideja vzpostavljanja hiš »okoli hriba, do koder gre«. (Hodiš, in hiše, kakor v ZF filmu, baziranem na uživanju substanc in poceni efektov, pop!- ajo v obstoj. Še ena! Še ena! Ni še konec! Uuu, vaaaav! Daj mi še enega, kolega...) Zdaj imajo na zidu ob vhoda na veliko napisan slogan:« Naredimo vse, da se izkopljemo iz revščine.« In to ljudje tudi počnejo. Verjetno malce samosvoje, in počasi, toda počnejo.

 V glinastih hišah skorajda nihče več ne živi. Tudi starke, ki tradicionalno napeljejo petmetrske črne šale okoli glav, kakor turbane, le poredko.

 Nove hiše so večnadstropne. (Postavitev nove hiše stane okoli 200. 000 RMB.) Toda pazite na podrobnosti: tale hiša ima, recimo, dva vhoda. Velik je glavni vhod. Mali je vhod v (zunanje) stranišče. Kanalizacije ni – stranišče je vzpostavljeno na star način, luknja v tleh.  --- In: v drugem nadstropju se nahaja veličasten, za celo petmetrsko steno dolg glasbeni center. Bel. Sijoč. Malce »poceni«, mi bi morda rekli hohštaplerski. In na vrhu stavbe se nahajajo solarne celice, sonce greje vodo. --- Toda: znotraj hiše kuhinje ni. Kuhinja se nahaja pred glavnim vhodom, zunaj. In je sestavljena le iz nekaj rjastih vokov in orodij, ki visijo na improvizirani leseni strehi, in prostora za ogenj. Kako je mogoče?, jih vprašam,pa saj je tukaj pozimi mrzlo, tu pade sneg? Zakaj niste postavili kuhinje znotraj? In odgovor je skomig z rameni: saj ni tako mrzlo. Navajeni smo.      

 Seveda obstaja možnost, da domačini želijo prikriti, koliko so si lahko nakupili – da želijo prikriti »bogastvo«, in »prikazati« revščino, recimo tole kuhinjo zunaj. Toda prav tako možno je nekaj drugega. Da ti ljudje ne vedo, čemu moderna hiša služi. Ti ljudje ne posegajo po ugodju na naš način. Nihče jim ni povedal. Niso izbirčni. Niso pohlepni. Želijo le »priti skozi«, ravnajoč se po starih navadah. Tole hišo in podobne so si gradili sami, brez nareka in načrtov vlade. Ker sicer bi bila drugačna.

 Kdo je vlada v tem kraju? Tole vprašanje kasneje postavim Lju Jing, in postavim ga z zahodnjaško mislijo: če se v vladi nahajajo pripadniki narodnostnih manjšin, potem ima ta manjšina glas, in možnost uveljavljanja svojih idej. Ali ne?

 Lju Jing pravi: »Ampak za »sedeže« v vladi itak obstajajo kvote. Toliko in toliko procentovmora biti pripadnikov narodnostnih manjšin. To navsezadnje sploh ni pomembno. Tisti, ki hoče v »vlado«, gre skozi proces »pranja možganov«. Nazadnje ne bo imel drugačnih idej kakor njegovi predstojniki v Pekingu. Poslušal bo njih

 In potem se spomnim in dodajam po svojem znanju: večina tistih, ki se borijo za sedež v vladi, tega ne počnejo zato, da bi se borili za pravice »svojih ljudi«. Tja gredo predvsem zato, da bi imeli stabilno službo. Stabilno službo kot sidro vsem spremenljivostim Kitajske. 

 Ampak izjeme gotovo obstajajo. Nekateri kraji so urejeni… »drugače«?Bolj… »pazljivo«?     

 Lju Jing pravi:« Da. Ampak pazi: četudi nekdo hoče uveljaviti nekaj svojega, tega ne more brez odločilodajalcev, in brez profesionalcev z arhitekturalnimi načrti. Ponudba bo šla ven. Ponudniki bodo taktirizirali in podkupovali. Rezultat bo uravnoteženje med vsem tem. Včasih bolj, včasih manj srečno.«

 Mislim si: Xi da da, kot Kitajci ljubkovalno kličejo sedanjega predsednika Kitajske, se sicer bori proti podkupovanjem. Vem, da se posledice njegovih dejanj čutijo povsod. Toda gotovo je proces počasen in boleč (in morda celo pristranski?)

 Lju Jing pravi, kot zaključek vsem najinim besedam:« Mi nismo kot vi. Mi uporabljamo možgane, da bi nam bilo udobno, in da bi pridobili denar – in stabilnost. Mi se ne bomo šli raziskovanja. Kulture. Mi ne bomo metali denarja znanstvenikom in delali dolgoročne načrte. Mi se nočemo premikati nikamor. Mi nočemo novega. Mi nočemo naprej

 In jaz, pred sabo, v mislih, vidim sliko lune in trga in plesa v krogu. Korak naprej, korak nazaj, in vselej v krogu.