02. 07. 2018

 Pravkar sem dojel, da tale blog pišem že točno toliko časa: šest let in petnajst tednov. Pravzaprav dolgo ... Preverjal sem zgodovino te strani in se spomnil, da prvo seme sodelovanja izhaja iz leta 2009. 3. decembra 2009 smo namreč skupaj z društvom organizirali dobrodelno akcijo za otroke Yunnana z razstavo mojih amaterskih fotografij. Veliko se je zgodilo odtlej. Leto dni kasneje, leta 2010, sem poskusno odšel za leto dni živet v Nanning, Guangxi, Južna Kitajska. "Poskusno odseljevanje" se nikoli ni zares nehalo. 2011 - učenje kitajščine v univerzi Guangxi. 2012 - poučevanje. 2013 - objava knjige Obešanje zmajeve glave ... 

 Včasih ga, očtino, izkoristim za najave. Letošnja najava: avgusta 2018, če bo le vse po sreči, izide moja najnovejša knjiga Kitajska, dežela razdalj, in jaz. (Dve knjigi v šestih letih? Hm, tudi tako je možno prilagoditi matematiko). Bolj osebna kot prejšnja - če je to v primeru načina mojega pisanja sploh možno reči - in bolj podrobna glede vsakodnevosti na Kitajskem; obenem pa bolj povezana (ne gre za naključne potopisne zapise iz različnih krajev, ki naj bi tvorili vtis kaosa, ki ga lahko dobi zahodnjak, ko potuje po tem delu Kitajske). Založnik je Antika iz Celja. 

 Od konca avgusta 2018 do 19. septembra se bom tudi nahajal v Sloveniji in knjigo na različmih lokacijah predstavljal.      

  

04. 06. 2018

Povsem nenamerno sem tekom časa postal priča zgodovine pekarnic v Nanningu. Predvsem zaradi zajtrkov. »Zahodnjaški» zajtrk je bil namreč edina razvada, kateri se nikoli nisem hotel odreči. Doma sem lahko čepel nad straniščem na počep in jedel le kitajsko hrano, toda angleški črni čaj in kruh in marmelada ali rogljiček mi pomenijo »stabilen vstop v dan«; če sem si lahko privoščil to, potem se je lahko preostanek dneva odvijal dobesedno kakorkoli. Moj dodaten problem je, da vstajam zgodaj, ko trgovine še niso odprte, torej moram vedno kupovati vnaprej. Ta razvada gre tako daleč, da celo na potovanje s sabo jemljem svojo lastno skodelico, svoje lastne vrečke črnega čaja, sladkor v kockah in malo žlico. Vedno imam zajtrk v postelji! ... In to ne glede na to, kako preprosta je postelja. In čeprav nakup zajtrka v kakšnem izoliranem podeželju lahko pomeni celodnevno borbo iskanja kruholikih napisov in izložb; in čeprav je še leta 2010 skorajda podobno borbo pomenil celo v Nanningu.

 Pravzaprav sem si leta 2010 za »zahodnjaški zajtrk« predvsem lahko nakupoval le neke vrste »krušnate« nadomestke. Recimo kakšne s čudno čokolado oblite kolačke neznanega porekla iz pol korejskega supermarketa. Nakup je lahko pomenil tveganje; včasih se je zgodilo, da kupljenega zjutraj nisem mogel jesti. Ali ne več. Popularne pekarnice so predvsem izdelovale »krušne stvari« v starem kitajskem stilu – neke vrste kolače z dodatki, recimo, naribanega suhega mesa, ali pa polne naključnih barv, ki naj bi pričale o »mavričnosti in posledično okusnosti« izdelkov, a so predvsem sprožale asociacije na slabe kemične laboratorije, ki jih obiskujejo zelo lačne miši. Nisem ljubil slavnega man tou ali sparjenih cmočkov, baozejev, ki se prodajajo, recimo, v veliki rumeni stiropornati škatli, blizu ceste in postaj, v improviziranih prikolicah. (S sojinim mlekom v plastičnih skodelicah s slamicami.) In nisem maral v zlepljeni riž dodane klobasice na polnih tržnicah. Njihovi »žepki« iz glutenastega riža z vloženimi drobljenimi arašidi ali sezamom so super, a bolj primerni za desert kot za zajtrk. Morda mi je bil bolj všeč ma la gao oziroma po angleško, menda, cantonese sponge cake; torej neke vrste kolač, ki pa je po okusu zelo podoben kruhu. Ma la gao so veliki ploski hlebci rjave barve, ki so malce spužvasti na dotik; prodajajo se v velikih okroglih košarah iz bambusa. Za posebno barvo tega kolača / kruha je menda odgovoren predvsem rjavi sladkor. Zveni logično: sladkorni trs je tukaj doma, in rjavega sladkorja, tudi doma pridobljenega, je obilo.

 Včasih je težko potegniti mejo med kruhom in kolačem. Kje se začne eno in konča drugo? Kdaj kruh s sladkimi dodatki postane sladica in kdaj se kolač spremeni v krof? Ko dobi luknjo? Na Kitajskem še luknja ni nujna, kaj šele vsebina, ki naglo postane naključna mešanica smetane, fižola in posušene svinjine. (Tu je fižol mišljen kakor »sladek dodatek«, in lučke iz fižola vseh vrst so stalnica.)

 Tisto, kar se na Kitajskem prevede kot kruh, in tisto, kar se pri nas prevede kot kruh, premore nekaj podobnih surovin in nekaj podobnih načinov izdelave, a rezultat bi se prav zlahka prevajal tudi s kakšno drugo besedo.

 In na teh podrobnostih so zrasle prve luksuzne prodajalne, eee, kruha. V Nanningu so se pričele pojavljati malce pred mojim prihodom, nekje od leta 2000 naprej. Ena od prvih franšiz je bila Fan Ji; to je lokalna franšiza, iz Nanninga, in njihove prodajalne so razširjene povsod po mestu. Odlikujejo jih prepoznavna "uniforma prodajalcev" in nasploh čistoča. Toda njihovi izdeki imajo povečini vsaj nekaj tega »starega kitajskega krušnatega okusa«. Njihova prva konkurenca so verjetno Mei dian – »lepa prodajalna«, ali po angleško My Cookie. Manjše prodajalnice se bohotijo z eklektičnimi imeni. Recimo Saint Annie Cake Shop, torej kruharnico Svete Ane. (Cake shop zanalašč prevajam kot kruharnico, kajti čeprav lahko v trgovini kupite tudi torte, je ponavadi – čeprav ne nujno – poudarek na izdelkih, ki bi jih mi povezovali s kruhom). Ali pa Delisuesi, ki je kitajska izpeljanka iz angleškega delicious, okusno (in ki zdaj prodajajo zelo okusne čokoladne krofe). Ali pa Mr. Chou (ki je specializiran za odlične krofe z nadevi po izbiri). Ali pa 9 degrees Devet stopinj.

 Novejši sta Good Life, »Dobro življenje«, in City Sweets, Mestne slaščice. Obe zadnji sta šele v zadnjih dveh letih pričele izdelovati svoje verzije rogljičkov. Mestne slaščice izdelujejo tudi francoske bagetke, ki jih lahko najdeš še v Walmartu ali kakšnem drugem supermarketu (RT Mart). Ti trije izdelki (plus krofi) so najbližje slovenski misli na krušnate izdelke.

 »Polbelega hlebca« še vedno ni. Polnjenega rogljička ni (vsaj ne z marmelado, ki je tu načeloma ne poznajo).

 Glejte tole: do najbližje bagetke moram s podzemno.

 Toda obenem poglejte napredek: leta 2010 nisem imel ne bagetke ne podzemne.

 Ni naključje, da večina teh prodajaln nosi »tuje ime«. Tudi urejene so, kolikor je le možno, na »zahodnjaški način«. Medtem ko bodo na tržnicah kupovali suhljati starejši (z vnučki na ramenih) in tisti srednjih let, se bodo v teh »kruharnicah« znašli mlajši, dobro oblečeni, zelo verjetno vsaj malce odebelušeni Kitajci. (Prav zanimivo je opazovati starejše ljudi, ki včasih pridejo v te kruharnice strmet v pladnje, s konfucijansko sklenjenima rokama za hrbtom). Kupovati v tovrstni prodajalni je do neke mere stvar prestiža. Enačba gre: trendovsko je enako zahodnjaškemu je enako bogastvu. Cena za rogljiček v Dobrem življenju je 8 RMB, dober euro; to v domačih razmerah Nanninga pomeni povsem dovolj denarja za normalno solidno kosilo. Če si reven ali se pravkar boriš, da bi postal pripadnik srednjega razreda, si to težko privoščiš.  Čemur mi rečemo »kruh naš vsakdanji«, je na Kitajskem kruh za »bogatejše« ali vsaj tiste, ki bi se radi kot bogatejši prikazali.

 Če nimate drugih pokazateljev, lahko ekonomski napredek kitajskih mest lahko zlahka merite preko prisotnosti moderniziranih pekarnic. Kjerkoli najdete le male »kitajske pekarnice«, pomeni, da se razvoj še ni pričel, ne zares. Polnjeni rogljiček pa dejansko pomeni Šanghaj ali Peking. Ni čudno, da na potovanjih, ob prihodu v nov kraj, predvsem opazujem, kje so pekarnice in kakšne so; tako takoj vem troje. Kako modernizirano in bogato je mestece (ali vas), koliko stare kulture bo enostavno videti (ali pa bo potrebno kopati, da dosežem znanje o tej kulturi) ... in nenazadnje, kaj bom lahko jedel za zajtrk.

Ma la gao

02. 05. 2018

 Od februarja leta 2018 naprej živiva v novem stanovanju v predelu mesta, imenovanem QingChuang. Toda reči »novo stanovanje« je varljivo. Tole je najstarejše stanovanje, v katerem sem kdajkoli živel – tu v Nanningu. Logika notranje ureditve je temu primerna: »tradicionalna južnokitajska«. Stanovanje je polno kljuk, kljukic, obešalnikov, malih žebljev, spletenih žic, ki se jih da kam obesiti, ali na katere se da kaj obesiti, vrvic, ki jih lahko potegneš in sprožiš določeno napravo, vrvic, navezenih na druge vrvice, bambusovih palic blizu stropa, in drugih palic, s pomočjo kateri posežeš visoko in nekaj obesiš. Kvintesenčno staro Guangxi stanovanje. Podobne sem videl na podeželju – prostore v kakšnih lesenih hišah, kjer kuhinjsko orodje visi na stenah tik ob metlah in vedrih, in se la rou ali posoljene prašičje krače, recimo, da so krače, sušijo ter dimijo nad kamini v tleh, medtem ko na drugi strani stene, sestavljene iz vreč riža, počiva motor. Tole obešanje je južnokitajska navada, preseljena v urbano stanovanje. Ključne besede so vedno, da se, najprej, prostori kategorizirajo drugače (oziroma včasih ni kategorizacij: vse spada kamorkoli in vse se lahko dogaja kadarkoli), in drugič, da se vse da nekam obesiti.

 Recimo. V, eee, kuhinji se nahaja mali ventilatorček namesto nape. V zunanjo steno je zbita štirikotna luknja / okno in vanjo je vstavljen ta ventilatorček. Nekdo je v nekem trenutku ugotovil, da krila ventilatorčka, ko ta ne deluje, dopuščajo vhod ščurkom (in verjetno še čemu). Zato je med zunaj in znotraj vsajena, eee, »roleta«. Ker pa se rolete ne da odpreti »mimo« ventilatorčka, je iz rolet mimo ventilatorčka do prostora nad plinsko pečico spletena debela žica. Ob plinski pečici ležita dve mali uteži, spleteni skupaj s drugo žico, ki je oblikovana v kljuko. Kljuko obesiš na prvo žico ... tisto, ki prihaja iz okenčka ... in teža vpliva na vzvod, ki odpre roleto in nato prižgeš ventilator. Voila.

 Stranišče je na počep (kotlička za izpiranje školjke ni). Še en ventilator s stikalom iz treh vrvic pomaga, da se med plinskim ogrevanjem vode ne zadušiš. Stene so tanke in ne prepuščajo zimskega mraza, še več, stanovanje pozimi ohranijo bolj mrzlo, kakor je temperatura zunaj. Kuhaš v bundi.

 Morda me najbolj fascinira dejstvo, da vse te »rešitve«, ki tako očitno sprožijo nove probleme (in omogočajo več različnih kvarjenj, torej tudi več različnih popravljanj, torej več »zapravljanja časa« s stanovanjem), v resnici ne omogočajo »sproščenosti«. Tole ni stanovanje, ki bi nudilo udobnost, oziroma stanovanje, v katerem bi ne razmišljal, v katerem bi zlahka tacal kamorkoli kakršnekoli in se kar kam zleknil. Tole je stanovanje, ki zahteva nenehno opreznost, opazovanje in prilagajanje. Zavedam se, da te besede najverjetneje veljajo predvsem zame, ki se na Kitajskem itak moram prilagajati – toda ne verjamem, da veljajole zame. V stanovanju preprosto ne vidim individualističnega razširjanja; občutka, da je tole nekogaršnje kraljestvo, in da čeprav ti nisi kraljestva vzpostavil, lahko uživaš drobtinice idej sprostitve, ležernosti prejšnjih lastnikov. Vtis, ki ga dobivam, je, da gre za kamrico, za stanovanje ljudi, ki so nenehno iskali rešitve, kako nekako stisniti svoj obstoj znotraj neke nespremenljive gmote. Predvsem na svojo škodo. Gre za vtis, da si par ni olajševal življenja, temveč si ga je le nekako podaljševal s stiskanjem v vedno temnejšo in nerazumljivo izumljano kamrico. (Še žarnice v večini sob so bile mnogo pretemne, kot bi bilo potrebno). In da drugega niti nista želela. Ali vedela, da lahko želita.

 Lako si predstavljam, kako je opremljanje potekalo. Recimo, da se je tole stanovanje opremljalo pred dobrimi 30 leti, kar je za Nanning zelo »staro« ... Okoli trideset let nazaj pomeni, recimo, pozna osemdeseta, dobo odpiranja vrat Deng Xiaopinga. Avtonomna pokrajina Guangxi je vrata kapitalu odpirala zelo počasi. in recimo, da so tedaj različne naprave zelo počasi kapljale do prebivalcev, ki niso nujno imeli dovolj denarja. Zelo možno, da je par, ki je živel v tem stanovanju, kupil, kar je mogel – a stvari pač niso prihajale ali mogle biti kupljene v vrstnem redu, ki bi omogočil enostavno upravljanje z novotarijami. Zato je par uporabil načine, ki sta jih poznala. Stare načine. Ta obešanja torej niso bila improvizacija. To je bilo vračanje k spominom, obujanje znanega.  

 Prav tako se zavedam, da na tale splošni vtis vplivajo drugi splošni vtisi o življenju na Kitajskem. Eno od poglavitnih pravil moderne Kitajske (morda ne le moderne) se mi zdi: mi ne organiziramo države in življenja zato, da bi drug drugemu bivanje olajšali, temveč zato, da bi si ga otežkočali. To logiko – »zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo« – vidim skorajda povsod. Recimo v firmah, ki vodijo dvojne davčne knjige, ene za državo, ene zase; in nakupujejo sfejkane račune, da bi opravičili senčne nakupe, ki so jih opravili za varanje najeti uslužbenci, ki nimajo izobrazbe in (tudi zato) ne vedo, kako kategorizirati karkoli, vključno s časom, in zato vedno zamujajo, in na novosti vedno le reagirajo, nikoli pa jih ne pričakujejo ali celo načrtujejo. Ampak po primere verjetno ne potrebujem odhajati tako daleč, v firme, ki bodo določene aktivnosti vselej skrivale pred tujcem, in ki imajo navsezadnje svoje morda v redu vzroke za skrivanje pred državo (ki otežkoča življenje državljanom iz svojih računic). Lahko odidem le na obisk v katero od modernih stanovanj, ki premore kvazi evropske pokvarjene lestence, nadvse široke prostore s straniščem na počep in tušem takoj zraven, da so tla v kopalnici vedno mokra, kvazi viktorijansko ali kvazi tradicionalno kitajsko drago leseno pohištvo, ki zgleda čudovito, a je smrt ne le za zadnjico, temveč tudi telo. Ali pa odidem še bližje, in opazujem še enostavneje: na sprehodu v podzemno, kjer ljudje, ki čakajo, kljub opozorilom in nadzornikom nikoli ne bodo dali prednosti potnikom, ki se vsujejo iz podzemne, temveč hitijo noter istočasno, tako da se nazadnje obe skupini zaletavata in imata, seveda, težave. »Zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo?«  Navsezadnje je skoraj smešno. Razen ko se ti mudi.

 Ne pišem vseh teh stvari, da bi kritiziral. Le opisujem. Slovensko izogibanje razsvetljenstvu me jezi bolj; blizu smo bili, in vse informacije so nam zlahka na razpolago, mi pa včasih še vedno nočemo ne racionalnosti, jasnih vzrokov, ne enakopravnosti, čeprav, malce poenostavljam, vsa naša udobnost raste predvsem iz teh idej (ergo: če ti ni do razsvetljenstva, se odreci udobnosti). Kitajska vlada še vedno ovira dostop do informacij. Da, seveda obstaja VPN. Toda neizobraženim podeželanom nihče ni vcepil ne možnosti ne radovednosti do teh podzemnih početij; in seveda, google je v angleščini. Znati dovolj angleško je izziv, če ne misija nemogoče. Zelo zanimivo je tudi opazovati razlike med rezultati iskanj na baidu in recimo googleubaidu je kitajski strežnik. Tudi baidu kot da ne pozna kategorij in velikokrat na dobra iskalna vprašanja ponuja nepovezane oslarije. Iskanje razsvetljenstva na Kitajskem, sploh v logikah vsakodnevnih početij, je kot iskati zvezdo na oblačnem nebu. (To ne pomeni, da ne obstajajo posamične razdrobljene modrosti ... in druge prednosti.)

 In v resnici je stanovanje simpatično. Nova so mnogokrat izrazito nevabljiva, hromeče prazna, skoraj črnoluknjasto vakuumska. Ne le, da imaš občutek, da nihče ni živel tukaj, temveč imaš tudi občutek, da te bo, ne glede na to, kako dolgo boš tam živel, brezosebnost jedla in nazadnje pogoltnila. Postal boš barbikina lutka na steni, konzumiran. Tole stanovanje, z vsemi napakami, ki jih premore, vendar diha z občutkom, da je nekdo v njemu živel in ga zdrsal. Napake so nekako ljubke. In nikakor ni odveč, da je tole morda ena najboljših lokacij v mestu, vsaj za nekoga, ki kljub življenju v načeloma urbani Kitajski hoče nekaj ... naravnega v bližini. (Načeloma urbani zato, ker je Nanning tako na repu modernizirane in napredka polne Kitajske). Najin Qingchuang je verjetno edina malce starinska lokacija v Nanningu, ki se nahaja blizu podzemne postaje; je lokacija, ki pripada laboratoriju agronomije, torej premore polja (predvsem sladkornega trsa) in parke. Tale lokacije je tako zelo zelena, da naju zjutraj prebuja petje ptičev, ki se preganjajo na palmah. To pa je vredno več kot zahodna straniščna školjka.               

04. 04. 2018

 Terasasta polja Longji so kraj, kjer barve povedo čas.

 Zgodaj pomladi je Longji kakor zbledela barvna fotografija. Prevladuje zemeljsko rjava s krpicami zelene; v nekaterih platformah gojijo rumene rože; krošnje treh dreves na skrajnem vrhu predela, imenovanega Luna in sedem zvezd, cveti belo. Trava na poljih se ponekod sežiga, tako da vsem tem barvam dodajte črno. In seveda blede plamene, dim in meglice.

 Mesec dni kasneje, ko se voda prelije po platformah, bo vsaka od njih spremenjena v zrcalo neba. Poleti bo vse živo zeleno. Jeseni živo rjavo (z dodatki). Pozimi, če pade sneg, povsem belo. 

 

 Mokre sanje fotografom.

 

 Če odhajate tja, boste sprva potopljeni v bazen imen. Longsheng je ime celotnega območja, do katerega vodi avtocesta iz nekdanje prestolnice avtonomne pokrajine Guangxi, Guilina. Heping je kraj, odkoder se vkrcaš na avtobus, ki te pelje v gore. Na izbiro sta dve lokaciji, avtobusa peljeta v Dazhai ali Pingan. Xiaozhai je »na novo turistom odprta vas«, do katere lahko prideš le z lastnim prevozom ali preko turistične agencije z njihovim prevozom.

 

 Ne vem, če ste kdajkoli videli terasasta polja, tista na Kitajskem ali drugje (recimo v Latinski Ameriki). Turistična in ne le turistična literatura se ponavadi zadovoljuje opisovati jih z besedami kot »umetniško delo v naravi«, ali »stopnice do nebes«. Manj uradno gre za neke vrste WTF z bolj izbranimi poetičnimi besedami. Planine so izoblikovane v stopnice. Kako noro je to? Ta stavek bi lahko ponavljal v nedogled: planine postanejo stopnice (neke vrste velikanom). Ko hodiš ali ko se pelješ mimo, vsak spremenjeni kot gledanja pomeni nov kot igre videnih oblik. Vreme, torej sonce ali dež, sence oblakov ali jasnina, višina gledanja, sezona, vse lahko spremeni videno v neko novo oblino, doda novo barvo, porodi nove asociacije. Terasasta polja so kot knjiga z listi, katerih vsebina se spreminja, medtem ko bereš.

 Terasasta polja se ločujejo na več različnih, ločujejo jih glede na funkcijo, način konstrukcije, velikost in glede na obliko. Longji terasasta polja so načeloma deževnico zadržujoča polja, s posameznimi platformami, širokimi od 6 do 12 metrov, malce bolj vertikalna, kot je to za široka terasasta polja značilno; tako dolgim in počasi upadajočim platformam pravijo tudi Mangun terase, ki imajo kanale ob straneh.

 

 Tole je neke vrste splošen recept zanje.

 

 Najprej, logično, potrebuješ planine. Terasasta polja so v biti način »zadrževanja deževnice«. Tudi Longji se napaja z dežjem, čprav ne gre ravno za terasasta polja z največ deževja. Tu menda dežuje dva dni na teden razen pozno poleti in rano jeseni, torej tekom sušnega obdobja. Obstaja razlog: celotna veriga gorovij je menda neke vrste zid med južnim ter severnim vetrom, predstavljam si »zmaja iz južnega kitajskega morja« in »političnega zmaja iz Pekinga«, ki tukaj trčita in tvorita deževje. Prst je mehka, rada vpija, in ko se strne z drevesnimi koreninami, je skorajda nepremično postlana v kamniti postelji (menda prst ponavadi sega okoli pet metrov globoko, toda ne premorem meritev za celotno območje).

 Sistem deluje le v točno določenem ravnotežju; male spremembe ga lahko porušijo.

 Ljudje tukaj pretežno pripadajo narodnostnima manjšinama Zhuang in Yao. (Drugje polja obdelujejo Miao ali najslavnejši, Hani, obdelovalci polj v Yunnanu). Zhuangi so menda prišli do teh goratih območij okoli 700 let nazaj. Po nekaterih drugih virih so bili prvi Yao. Kakorkoli že, 700 bo oprijemljiva številka.

 Do so terase pridobile sedanje oblike, so jih gradili okoli 300 let.

 Prav verjetno se celotni kompleks terasastih polj ni rodil iz neke izjemne vizije dolgotrajne in tako razsežne stabilnosti; prej se je šlo za mala razkopavanja, katerim je sledila ideja – ali celo naključje – povezanosti. Težko verjamem, da je šlo za enega genija, ki je načrtoval celoten projekt. Toda ne glede na začetek, ljudje so dejansko kopali v gorah. Avtomatizacije ne le da ni bilo in četudi bi bila, je ne bi mogli uporabljati. Previsoko so bili. Torej: gole roke in lesena orodja za ugriz v gore. Za izoblikovanje platform.  Nekatera pobočja so naravno poležana tako, da so morda idejo terasastih polj celo motivirala, ali vsaj olajšala; a pri mnogih drugih je bilo potrebno prenašati skale in debla vso pot navzdol.

 Včasih se mora, tekom časa, zaradi različnih dejavnikov, položaj platform spremeniti. Položaj kanalov, ki bodo prinašali in odvajali vodo, mora biti prav tako preračunan. Kanali morajo ves čas biti nadzorovani – ne smejo se zamašiti. (Vsaj pri narodnostni manjšini Hani so ljudje, odgovorni za to početje, v vasi zelo pomembni). Terasasta polja so v resnici kontrola vode in kontrola odnašanja zemljišča. Vendar le v primeru, če so polja dobro skonstruirana in predvsem, če so vzdrževana. Ta polja te ne spustijo iz svojih zemeljskih rok. Če jim uideš, se dobesedno tresejo gore. Toda vzdrževanje je drago, predvsem zato, ker cena ter čas, potrebna za vzdrževanje celotnih zemljišč ne ustrezajo več potrebam prebivalcev. »Izziv je razvijanje vzdrževalnih praks, ki bodo produktivne«. En možen način je turizem.  

 Seveda tudi v tej moderni dobi avtomatizacija ni možna; skoraj vse delo poteka na roke. Ob terasastih poljih so speljane stezice, ki služijo hoji – ponavadi so ozke in spolzke. Včasih iz platforme na platformo skačeš. Vse, kar se nositi mora, se nosi po teh stezicah. Ker se polja načeloma nahajajo visoko, se pesticidi vsaj načeloma ne uporabljajo (ni potrebe, kajti premrzlo je za škodljivce). V samih platformah ponekod gojijo ribe: to je dodatna hrana.

 

 Kratek zelo splošen opis procesa dela: pomladi nasadiš sadike. Za zdaj lahko uporabiš le malo količino polj, ker ko riž raste, ne potrebuje prostora. Nekako proti poletju sadike izruješ in jih porazdeliš preko vseh polj. Potem bolj ali manj preverjaš, če je vse v redu, in čakaš. Jeseni se prične glavna delovna sezona. Riž je potrebno izpuliti (ali »pokositi«). Preko polj se nosita dve verziji »aparata« za ločevanje zrnja. En je lesen in deluje tako, da s stebli tolčeš po robu lesene »škatle«, v katero se zrna stekajo. Drug je železen, z motorčkom in zobmi, ki stebla strgajo. Oba se lahko nosita po poljih na bambusovih kolih, na ramenih. V obeh primerih nazadnje zrna zvrneš v vreče,  ki so težke po, recimo, 25 kg. Težko je reči, koliko riža natančno pridobijo – številke so seveda različne – a skorajda vsakdo reče, da »niso lačni in da je riža preveč.« Prodajajo ga menda zelo malo: dejansko nisem nikjer v mestnih trgovinah videl nalepke »riž iz terasastih polj«, čeprav (meni) zveni logično, da bi ravno tak riž bil vreden nakupa.  

 Menda je težkega oziroma težjega dela za okoli šest mesecev na leto. Otroci čakajo pod sončniki na robovih ceste, medtem ko se ljudje sklanjajo na polju; veliko je starcev in žensk, a nekateri moški ali mlajši se vrnejo iz šol ali dagonga, migrantskega dela, da bi pomagali vsaj pri najtežjih opravilih. (Nekateri.)

 

 Terasasta polja so vtetoviranost človeka v naravo in obratno. So pripoved o tem, kako neizogibno si povezan s tekom časa, maratonom sezon. So hvalnica vztrajnosti, veri v prihodnost in koncentraciji: in ah, so eden največjih arhitekturalnih dosežkov stare Kitajske, in obenem delo, ki je zagotovo ohranilo riž kot hrano Kitajske. Toda vse to se spreminja.

 

 Kljub lepoti krajev pretežni del turistov na te lokacije sicer pride največ za en dan, in potem odidejo. Čeprav tudi sam nisem imel posebnih presežnih informacij, so se mi terasasta polja zdela preveč osupljiva za tako kratek obisk; zdelo se mi je, da so kot zaklad, ki čaka, da ga odpreš ... a to stori le malokdo. Spraševal sem se, kaj se nahaja »pod to lepoto« oziroma bolje rečeno, kako se vzdržuje. Kak je proces dela. Kaj terasasta polja pomenijo prebivalcem in kako se je pomen spreminjal (ter zakaj)? Kako se je s tem pomenom spreminjalo vrednotenje polj – in s tem identiteta prebivalcev?  

 To so vprašanja za nekoč drugič.

01. 03. 2018

Ni bil najin namen preživeti kitajsko novo leto (psa) v Vientianu, glavnem mestu Laosa. Kakor ponavadi itak nisva imela načrta početi kaj posebnega za tole kitajsko novo leto. Po nekaj dneh izkušenj v Luang Prabangu se nama je predvsem zdelo, da bo Laos, kakor tudi mnoge druge lokacije južne Azije, poln kitajskih turistov – v Laos se pripeljejo z avti preko Kunminga. Predvidevala sva, da bodo kuhali in jedli po svoje, v krogih svojih družin, in upala, da bo vsaj malo manj petard in ognjemetov. Vientiane, glavno mesto Laosa, je pravzaprav izrazito majhno; videti je kakor kitajsko podeželje z dodanimi templji, menihi in mednarodnimi restavracijami. Za razliko od recimo Malezije tu ne obstaja »Chinatown« – seveda, saj skorajda ne obstaja noben »town«. Kitajci so se, jasno, selili v ta področja (zdajle ne bom preveč omenjal južnokitajska plemena Bai Yue, ki naj bi itak bili pomembni predniki prebivalcev Laosa.) Toda posebnih arhitekturalnih vplivov ni. Ko si tukaj nekaj dni, se zavedaš, da je predvsem prisotna moderna Kitajska – kot trgovska in ekonomska sila. Velike firme so kitajske, in te pripeljejo kitajske delavce, ki postavijo ne le cest ali hitrih železnic, temveč tudi supermarkete in restavracije, ki laoških napisov sploh ne potrebujejo.

 A to navsezadnje ni vse.

 Zgodilo se nama je tole: dokaj kmalu zvečer sva odhajala domov oziroma v hotel, ker sva hotela izkoristiti ugodje našega malega bazena. Izgubila sva se v uličicah blizu hotela. Ugotovljala sva, da poulični ostanki zakurjenih posvečenih papirjev nekaj pomenijo. In potem sva slišala bobnanje. Prostori pred mnogimi hišami so bili osvetljeni in dogajale so se skupinske večerje. Ljudje, ki absolutno niso bili podobni kitajcem – bili so pretemne kože za to – so bili oblečeni v rdeče majice ali hlače in spremljali precej nerodne trojke mladeničev s kačastimi tkanimi kožami zmajev na hrbtih in preprostimi maskami opičjih kraljev na obrazih.

 Blagoslavljanje zmajev za novo leto. Od hiše do hiše. Seveda ne gredo v vsako hišo – kje pa kje katero preskočijo.

 Točno lahko vidiš, kdo ima kitajske prednike.

 Na Kitajskem – sploh pa v Nanningu – podobnih blagoslavljanj ne vidiš več, predvsem pa ne samoiniciativnih; streniranih in apliciranih le zato, ker ljudje ohranjajo tradicijo. Podobno blagoslavljanje sem videl v Chetianu, na podeželju. V velikih mestih jih morda prirejajo kot turistične atrakcije.

 Tile fantje v Vientianu so bili nerodni, toda to ni niti najmanj pomembno. (Kasneje sva videla mnogo bolj profesionalno ekipo, ki je obiskovala mnogo večje hiše. Seveda: več denarja, več glasbe. In seveda: mnoge kitajske hiše so med najboljšimi v mestu). Pomembno je: kakor ponavadi so spet tisti kitajci, ki se ne nahajajo doma na kitajskem, tisti, ki praznujejo mnogo bolj tradicionalno kakor tisti, ki na Kitajskem ostajajo. V Nanningu je čas kitajskega novega leta vedno čas odhajanja domov – drugam. Ven iz Nanninga. Ker večina mesta sestavljajo priseljenci, se mesto izrazito izprazne. Je mesto zaprtih restavracij, praznih ulic in petard, ki kot da jih prižigajo duhovi. Tisti, ki ostajajo, jedo praznične večerje s sorodniki, gledajo ter kritizirajo novoletni gala šov (kakor Evrovizija je poanta gala šova, da je čimbolj kritiziran), in se naslednji dan odpravijo h katerim drugim sorodnikom ali prijateljem, morda tudi nakupovat. In to je to. Te in podobne skupnosti kakor v Vientianu so navsezadnje mnogo bolj povezane in »tradicionalne«. Gala šova ni, nakupovat nimaš kje. In tako kot zabava ostane blagoslavljanje s plesom zmaja, ki se nato še več dni »skriva« po manjših ulicah mesta.

 Ničesar velikega se ni zgodilo. Spremljala sva plesalce kakšno hišo ali dve, jih fotografirala, jih zapustila. Za naju je praznovanje bilo kopanje. Toda v veselje nama je bilo, da sva še naslednjih nekaj dni zmogla, videzu navkljub, prepoznati kitajsko kri. »Ljudje v rdečem.«  

02. 02. 2018

Lani sva kitajsko novo leto preživela v Maleziji. Letos sva v pomanjkanju časa v zadnjem trenutku sklenila, da se odpraviva v Laos. Pot bo trajala le deset dni, ampak del tega mora biti na slonu. Dobrodošlico letu psa bova torej najverjetneje zaželela v Vientianu. 

Gouninan Jixiang, gonxi facai!

 

23. 01. 2018

Na univerzo Minzu oziroma Univerzo za narodnosti sem prišel dve leti nazaj, in to povsem po naključju. Bella je hotela preveriti, če se je možno tukaj vpisati na študij etnologije, pa sva dejala: »No, pojdiva mimogrede vprašat, če rabijo učitelja.« Ponudbo za službo sem dobil zelo naglo. Na začetku sem skušal uporabljati metode učenja iz prejšnjega dela; nisem vedel, kako se lotiti tovrstnih razredov – okoli petindvajset študentov, s knjigo v roki. Knjigo sem mnogokrat odvrgel. Učil sem jih angleščine s pomočjo, recimo, detektivskih primerov. Ali pa prizorov iz filmov. Predbožični pouk sem začel na lahkoten pop način z Last Christmas, in ko so dekleta omenila, da je George Michael, khm khm, »morda čeden«, smo nadaljevali s tematiko homoseksualnosti in o tem, kako grozljivo je, če moraš skrivati, kaj ali kdo ti je všeč. Ali pa sem učil preko igre likov iz spremenjenih enostavnih pravljic. »Rdeča kapica poroči volka, kaj bo naredila babica, ki je vegeterijanka.« Očitno je delovalo. Vsaj povečini. Tile zadnji poslovilni dnevi so bili izredno čustveni, polni nenehno izrekanih želja po dobri prihodnosti; objemi; solze; darila ... steklenica domačega vina, škatla pomaranč, pozlačeni USB z napisom Dragi Peter, okoli dvesto kartic s podpisi, naparfumirani šal, ki ga je Bella pet minut držala v rokah in se kremžila: »Tole je darilo, ki ga daš ljubimcu,« jaz pa sem le prikimal,« Jep, dvesto ljubimk in petnajst ljubimcev« ...

 Kaj se torej zgodilo zdaj, dve leti kasneje? Legalno na Kitajskem na javni šoli ne moreš več učiti angleščine, če nisi naravno rojeni govorec. Vsaj načeloma (do neke mere je odvisno od lokacije in še česa). To pomeni, da zdaj lahko vsak, uh, idiot iz Teksasa pride in porine svoj debeli palec na zemljevid in dobi službo; univerze pa se morajo znebiti preverjenih učiteljev (boljših od mene). Seveda pretiravam. Ampak ne tako zelo.

 Univerza je poskušala najti način in obstajala je možnost, da odnekod dobim neke vrste administrativno diplomo in bi me zaposlili, na papirju, kot administrativca, delal pa bi kot učitelj. Ampak tudi za to nimam ravno pravih dokumentov. Torej ...

 Viza, stalna srbečica tujcev na Kitajskem, letos ni problem. Zdaj sem tu z družinsko vizo in ta traja dve leti. Delal bom ... saj veste. Malo tu malo tam. Še vedno ni dejanski problem delati in služiti denar. Po toliko letih v Nanningu še vedno ponavadi pridobim, na teden, vsaj dve ponudbi za delo. Problem je, ker to ne bo na univerzi, jaz pa dojemam, da mi tale način pouka odgovarja; da uživam, ko se tvorijo te različne razredne dinamike, ko moram dojeti, kako stvoriti kontakt v gneči, z različnimi osebnostmi. Včasih gre preko šale, včasih preko Pigmalionovega efekta, včasih preko rahle prisile (letos sem na prvih tri klesih imel dekle, ki se je vedno usedlo v zadnjo klop in zmrdovalo – očitno se je odločila, da ne sodeluje. Prisilil sem jo, da je sedla v prvo klop ... Stežka je pristala. Potem sem nadaljeval pogovor z njo preko wechata. Napisala je, da sovraži učenje. In potem sem jo nenadoma spustil – napisal, no, pa prav. Samo pazi, da boš vedela dovolj, da boš zmogla ustni izpit, sicer pa počni, kar hočeš. Od naslednjega pouka naprej je bila najbolj kooperativna in na izpitu je bila med najboljšimi. Njena zgodba je sicer daljša, a v principu: tako to gre).

 (Mimogrede, ti »otroci« so tako izredno nenavajeni, da jih kdorkoli pusti pri miru – in hvali. Univerzitetni učenci so se mi zjokali, ker sem jih hvalil pred vsemi.)

 Nekaj organskega je v tem, v tej skupni poti do istega cilja; in naravnost čudovito je opazovati proces, ko nekdo raste v ... sebe.

 Zdaj se torej obeta neke vrste ponovno spremenjena pot, in to v času, ko se najbolj zavedam, kakšno pot pravzaprav hočem. Ah. Nič. Način razmišljanja je: če ti niso všeč pravila igre ... spremeni igro. Ne vem, kaj se bo zgodilo, in ne bo se zgodilo naglo. A vsekakor bo zanimivo.

 Toda tole, te študente, bom vsekakor pomnil: in ja, saj pomnim mnogo prelepih let, a tile dve sta in bosta ostali med najlepšimi.

23. 12. 2017

 (Svet in ljudje november 2017, avtorica Polona Meglič )

 Peter Zupanc, pisatelj, popotnik, ljubitelj knjig in filmov, svetovljan ter hkrati Slovenec, ki se je leta 2007 prvič odpravil na Kitajsko, kar ga je usodno zaznamovalo. V Nanning Guangxi se je preselil leta 2010, nato je študiral kitajščino na kitajski univerzi Guangxi, kmalu pa se je tam tudi zaposlil (Global IELTS, 2012) – odtlej na Kitajskem dela kot učitelj, piše in potuje. Vse od leta 1997 v slovenskih publikacijah piše o filmih, je tudi avtor ali soavtor več filmskih scenarijev. Med drugim objavlja v slovenskih literarnih revijah (Literatura, Apokalipsa, AirBeletrina, Mentor, Poetikon, Svet & ljudje itd.), napisal in izdal je dve samostojni knjigi: prva je fantazijski roman 'Tri' (Mladinska knjiga, 2001), druga pa govori o Južni Kitajski 'Obešanje zmajeve glave' (Založba Forma 7, 2013). 

 Ste redni sodelavec revije Svet & ljudje, zato že vemo, da se s črkami slikovito izražate, Vaše fotografije pa so zgovorne in primerljive z izdelki profesionalnih fotografov. Kaj Vam predstavljata pisanje in fotografija?

 Pisanje je pomirjanje s svetom in samorefleksija; najdevanje logike, kako misliti svet ali sebe. Fotografija je ... ekhm ... muka. Naj mi bo oproščeno, ampak res fotografiranje ni nekaj, kar bi se mi zgodilo naravno. Včasih pridem kam in potrebujem nekaj dni, da se sprijaznim s tem, da bom fotografiral. Gre za dva načina gledanja na svet: da pišem, moram najprej biti del procesov, da jih potem prebavim. Vsaj za trenutek lahko pozabim na vse. Da fotografiram, pa moram na stvari gledati, kot da so v okvirju – 'dirigiram'. To mi ni lastno, in ob prihodu v določen kraj se ta dva različna načina mišljenja med sabo 'tepeta'. Fotografiranje je vsekakor boljše, če pride pozneje. Ampak včasih nimaš izbire. Če pa se nazadnje oboje poklopi, sem seveda srečen.

Kje najdete navdih? Kaj Vas motivira?

 Ker sem povsem odvisen od knjig, bo prva stvar, ki mi pade na pamet, da navdih pride iz prebranega (še vedno preberem okoli 80 do 90 knjig na leto). Neki stavek ali 'slika' sproži v kombinaciji s tem, kar vidim ali doživljam, reakcijo misli. Toda v resnici sproži navdih karkoli – res karkoli. Pogovori med poukom ali kameleon na porušeni steni sredi kitajske vasice. Motivacija ...? Zdi se mi, da je vse, kar se dogaja na svetu, motivacija za poskus nediskriminatornega, neobsojajočega, 'sem prebivalec univerzuma, ne ene države' načina pisanja. Tudi ko med pisanjem grešim, skušam grešiti goreče iskreno; pisanje ni nujno 'popolno', da je 'dobro'.

 Med drugim redno pišete filmske recenzije, ustvarjate scenarije. Kdaj Vas je začela zanimati filmska industrija in zakaj?

 Pisanje scenarijev je že nekaj časa na 'počivanju'. Morda se k njim vrnem naslednje leto. Uh, angleščine sem se najprej učil preko filmov (in glasbe). Od tam je bil le en korak do branja vsega, povezanega s filmom; in čudno – oboževal sem brati recenzije. Pa ne zaradi odločitve, iti v kino ali ne. Recenzije ne obstajajo zaradi tega. Noro se mi je zdelo, da lahko na drugem koncu sveta gleda isto kot jaz in misli enako ali obratno – in vsak močan stavek uvida glede filma me je navduševal. Razmišljanje o filmu je kopičenje znanja glede tega, kako ljudje gledamo sebe ali hočemo videti sebe.

 Ko smo ravno pri tem, kako se vidimo – kje ste preživeli otroštvo, kaj Vas je posebno veselilo in ali ste si že tedaj predstavljali, kako boste živeli, ko boste odrasli? So bili kje že takrat vidni zametki Vaše afinitete do Kitajske, če lahko tako rečemo?

 Otroštvo sem preživljal na Polzeli. Pa ni bilo posebej zanimivo ... In ne, nisem si predstavljal, kako ali kje bom živel, in ni bilo neke zares posebne afinitete do Kitajske. Bila pa je afiniteta do ... drugačnosti, drugih kultur. Verjetno sem enkrat pozneje začel misliti, da nihče zares ne živi, če ne poskusi zaživeti v kulturno na glavo obrnjenem svetu. Zdaj bi si rekel, da je to malce pretirano. Ampak vseeno: priporočam. In še vedno se dobro spomnim, kako sem ugotavljal, da ni poanta v potovanju – nič proti potovanjem, seveda, ampak potovati je enostavno. Resnični izziv je nekje drugje ostati.

 Preživljate pa se trenutno kot učitelj angleščine na Kitajskem?

 Oh, zdaj peto leto.

 Ali to pomeni, da morate znati govoriti kitajsko?

 Ne, ne zares. Kitajščine sem se malce učil že poprej, v Sloveniji, vendar tisto leto učenja kitajščine na univerzi Guangxi mi je dalo nekaj uspominjenih pismenk in dovolj znanja za vsakdanje pogovore – in če imajo ljudje dovolj potrpežljivosti z mano, za nekaj globine. Hmmm ... težava je v tem: odkar učim, se od mene hoče, da predvsem govorim angleško.

 Zveni smiselno, ja. Čeprav tudi vsakdanji pogovori v kitajščini niso od muh. Kako pa je videti Vaš tipičen delovni teden?

 Wode tian, moj bog. Res hočete vedeti? Ker če začnem govoriti o tem, bo zvenelo, kot da sem deloholik – pa si tega nočem priznati (heh). Vstanem ob štirih ali najpozneje pol šestih zjutraj. Tedaj, v miru, pišem; vsaj uro ali dve. Med tednom je tu pouk. 'Najhujši dan' v tem trenutku je ponedeljek; nagovorili so me, da učim bližnje srednješolce. Osemkrat 40 minut. Domov pridem izžet, ob recimo šestih. Na univerzi učim ob torkih, sredah in četrtkih. Učiti njih je kot maslo. Na strani imam tri VIP-učence, recimo skupno osem ur na teden. Vmes so seveda tudi priprave na pouk. Načeloma so petki do nedelje prosti, toda ... Vmes 'moram' pogledati vsaj dva filma in prebrati vsaj eno knjigo. Moram? Hočem. Seveda je tu pisanje tedenskih recenzij za TV Okno. Spat grem ob 22. uri; sčasoma potrebujem vedno manj spanja. In oh, poskušam potovati vsaj 6- do 7-krat na leto (včasih sem potoval vsak mesec). Vsak izlet traja vsaj teden do mesec dni; in skoraj vsak potegne za sabo neke vrste potopisno pisanje. Sem tudi v fazi dokončevanja dveh knjig; ene o Kitajski, in ene fiktivne, v angleščini. Verjetno sem kaj pozabil. Nisem deloholik, lahko bi več! ... Toda vmes dejansko še malce spim.

 V medijih smo zasledili, da ste že po svojem prvem potovanju na Kitajsko organizirali dobrodelno akcijo zbiranja denarja za pomoč šolanja otrok v revnih predelih te dežele?

 Jep, to je bilo tedaj na začetku in je trajalo tri zaporedna leta; 'prodajal' sem svoje fotografije in prepošiljal denar prijateljem na jezeru Lugu, da so pomagali do študija otrokom revnih družin. Še sedaj z drago dvakrat letno pošljeva nekaj denarja – čeprav ta leta ne na jezero Lugu, temveč bližje, v planine blizu province Guizhou; pri študiju pomagava dvema otrokoma narodnostne manjšine Miao. V resnici v teh predelih ne potrebujejo veliko. Podariva kakšnih 100 evrov na leto.

 Kaj Vam je pri poučevanju najbolj všeč in kaj Vam je najbolj težko, izziv?

 Sem zelo 'tematični' učitelj, potrebujem besede, sporazumevanje, osnovno znanje s strani učenca. Vsak učenec, ki se želi in zmore sporazumevati, je učenec, s katerim bova dobro sodelovala. Uživam v obratnosti od umetnosti pisanja – tam, pri pisanju, moram biti sam s sabo, poučevanje pa me prebudi, prebudi reakcije, dialog. Težko učim male otroke – pri tem je ogromno ponavljanja in slovnice. Tuji učitelji na Kitajskem smo tu po navadi (ni nujno) predvsem zato, da damo učencem priložnost pogovorne prakse – to je tisto, česar jim manjka. Dober sem v ustvarjanju sproščene delovne oziroma pogovorne atmosfere v razredu. Včasih uporabljam igre, ni pa nujno. 

 Kako se počutite, ko živite v kulturno, družbeno in politično tako drugačnem okolju? Ste se za selitev na Kitajsko odločili načrtno ali je do nje prišlo spontano? Zakaj ravno Kitajska?

 Ali lahko tole povem po resnici – ? Vsepovsod se počutim vsaj malce tujega in vsaj malce doma. Vsepovsod so slabe in dobre plati (razlike med tem, katere so slabe in katere dobre, so fascinacija). Včasih me kaj frustrira, gotovo. Ampak – ali mislite, da me v Sloveniji ne bi? Če sem ekstremen ... Ali mislite, da bi se v Sloveniji počutil, kot da imam kaj več moči, spremeniti stvari? V Sloveniji imamo drug politični sistem, toda zakaj potem ne izkoristimo priložnosti in ne zamenjamo nekaterih večnih in nadvse očitno grozljivih politikov? Kako jih 'vzgajamo' in na podlagi česa se jih učimo ocenjevati? Hmm ... Kitajska je bila naključna ... predvidevam, da bi se mi prej ali slej zgodila neka 'kulturno drugačna' država, ali celina. Tudi selitev ni bila ravno načrtovana – najprej sem mislil, da bom ostal eno leto. Pa me poglejte zdaj.

 Se Vam je na Vaših potepanjih po Kitajski kdaj pripetilo kaj hecnega, kar bi delili z nami?

 Cel kup jih. Preveč. Na ulici v provinci Anhui sem skupino moških sredi belega dne trmasto spraševal po ulici, za katero sem bil trdno prepričan, da se imenuje xiao jie. Nisem vedel, da se mi smejijo, ker to ... predvsem na severu ...

pomeni prostitutka. Verjetno so si mislili: kaj ne moreš počakati vsaj do večera?

 Še dobro, da Vas niso usmerili, zadeva bi se lahko šokantno končala, heh. Kaj pa kakšna pustolovska dogodivščina, Vas je bilo že kdaj na smrt strah?

 Zdaj bi najverjetneje moral omeniti vožnjo po tistih kačastih cestah planin do jezera Lugu, kjer tvoje avtobusno okno ure in ure daje intimen pogled na prepad, ali pa v provinci Guizhou, avtobus, ki je obstal v blatu in se je v trenutku, ko smo končno speljali, skorajda prevrnil v neki drug prepad. Ali pa letos, na reki Kinabatangan v Maleziji, kjer je pet metrov stran od nas čakal krokodil, da v reko pade opica – a verjetno ne bi bil izbirčen, če bi pred njegovo čeljust padli mi. Ampak ne – tedaj me ni bilo zares strah. Pride trenutek, ko se zaveš, da si v trenutku, ko si plačal neko vozovnico, dal svoje življenje v žep šoferju. In če tedaj tarnaš, je to tvoj problem. In izguba časa.

 Ne, na smrt me je bilo strah, ko sem prvič stal pred razredom dvanajstletnikov in moral učiti in nisem imel pojma, kaj naj storim. To je bilo leta 2012 na poletnem kampu v provinci Zhejiang. Deset dni sem se prebujal z mislijo, 'danes bom umrl.' Nazadnje so mi dali nagrado najboljšega tujega učitelja na kampu in otroci so jokali krokodilje solze, ko sem odhajal. Najboljši trenutki življenja so, ko te je na smrt strah.

 No, tale stavek lahko izrežemo in si ga nalepimo na steno. Pripoved, ki se je končala z nagrado, bi pa že lahko uvrstili pod naslednje vprašanje: Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?

 Ponosen sem ... na veliko stvari; nekatere sem že omenil. Konec koncev se mi zdi neverjetno, da me na mojem časopisu trpijo že dvajset let. Seveda sem ponosen na mnoge odločitve, vezane na Kitajsko. Že oditi tja in tvegati neznano je nekam neverjetno. Knjige? Smešno, toda tisti dve knjigi se nazadnje zdita neke vrste stranski produkt. Ponosen sem nanju, ja, ampak ne bom počil od ponosa. Dobro je vsekakor tole: uspevam spreminjati svoje življenje in tako rekoč 'menjati kape'. A morda v tem trenutku vidim kot največji dosežek, ko dejansko dodam neko voljo, znanje, motivacijo – mora celo kompleksno srečo – v življenje katerega od svojih učencev ali slušateljev.

 Bi na osnovi Vaših pestrih popotnih izkušenj lahko z nami delili kakšen nauk ali spoznanje, do katerega ste prišli?

 Douglas Adams je imel prav: vedno imejte s sabo brisačo.

 Ko smo ravno pri znanstveni fantastiki: Če bi Vam za eno pot ponudili časovni stroj, kam bi se odpravili?

 V prihodnost, kjer bi bile možnosti, da dobim več poti v preteklost, bolj poceni, če ne zastonj.

 In če bi mlajši različici samega sebe lahko dali nasvet, kakšen bi bil?

 Študiraj, idiot. Če se le da, (tudi) v tujini.

 Hehe. Kaj pa bi sporočili/svetovali tistim, ki bi jih zamikalo iti po Vaših stopinjah?

 Naredite to čim prej – svet se spreminja tako naglo, da ga ne moremo dohajati. In odprite glavo – ne obsojajte ali všečkajte na pamet.

 Se v domovino še vračate? Vas nikoli ne mika, da bi se vrnili za stalno? Lahko imenujete kakšno ključno razliko med življenjem v Sloveniji in življenjem na Kitajskem?

 Enkrat na leto pridem nazaj. To za zdaj zadostuje. Moja partnerka je na Kitajskem – in pravkar se je vrnila v študijske klopi; podiplomski v etnologiji. Kaj bova potem, ko konča, ne veva. Ampak Slovenija se nama zdi rahlo ... dolgočasen izbor. Ključna razlika? Številke. V Sloveniji je vsega premalo. Na Kitajskem je vsega preveč. 

08. 12. 2017

 

1.  Malezija. Želel sem obuditi način dolgih potovanj, kakršna sem si privoščil pred stalnim delom v Nanningu – tole, v Malezijo in nazaj, je trajalo en mesec. Ideja je bila prekrižariti »ključne točke« Malezije. Ampak seveda, ključne točke so odvisne od perspektive. Poenostavila sva in se kategorizirala državo pol geografsko, pol po pomenu lokacij: sever Bornea, jug Bornea (oboje »nerazvito«), spodnji turistični del z otoki, pa prestolnica. Rezultat je bil malce mešane narave; izlet na jug Bornea oziroma Kuching nazadnje ni bil preveč posrečen, tudi zaradi prehlada. Mesec dni je v resnici malo časa, pa četudi se zavedaš, da bo šlo za »impresije«. In čeprav so letalski poleti po Maleziji poceni, so prenočišča in poti globje (sploh v džunglo), draga. Najboljši trije utrinki: a.) orangutani in »divje« križarjenje po reki Kinabatangan v Sarawaku. b.) Georgetown in indijska hrana. c.) Thaipusam v Kualu Lumpurju.

2.  Mile (okoli pet dni). Drugič v tem malem mestecu Yunnan province, ki nama je bilo všeč zaradi narave in toplic, in ki se nama je približalo z otvoritvijo hitre železnice. Včasih sva potrebovala cca 15 ur, da prispeva iz Nanninga – zdaj potrebujeva 4 ure. Meni so podobna mesteca raj; bujna narava, narodnostne manjšine, v tem primeru predvsem Hui in Yi. Šla sva na podeželje do ene lokalnih zibelk etnične skupine Hui, in končno sva videla divji in flirtajoči lokalni ples Yijev.

3.  Slovenija (okoli mesec dni). Nadaljujem navado štetja obiska Slovenije med potovanja. Čeprav je bilo tokrat kratko in birokratsko.

4.  Dunaj (okoli tri dni). Najbolj zanimivo mi je bilo primerjati vplive Avstrije na Slovenijo – če drugega ne, arhitekturalno. Ampak priznam, še vedno sem bolj anglofil kot habsburgfil.

5.  Hainan / Changhua (okoli teden dni). Poletne počitnice so trajale praktično tri mesece in imel sem mnogo preveč časa v rokah. Rešitev: tedenski izlet na otok Hainan, na morje. Nenadoma ugotavljam, da se tele lokacije nenehno ponavljajo: odhajava, če le moreva, v Yunnan in na Hainan. Blizu je, in mnogo neodkritega. V Changhua sva bila poprej, a kilometri skoraj neobljudene in relativno čiste – vsaj za Kitajsko – peščene plaže so vedno mamljivi.

6.  Weishan (okoli teden dni). Spet Yunnan. Tokrat stara prestolnica kraljestva Nanzhao. Gore in spet narodnostna manjšina Yi; a tokrat druge podskupine. Kupila sva knjigo o njihovih etničnih kostumih. Lepo mesto, prelepa pokrajina.

7.   Luchun in Sanmeng (okoli teden dni). In spet Yunnan. Lokacija: planine narodnostne manjšine Hani, ki sem jo poprej že obiskal v Yuanyangu in Jiayinu. Toda Luchun je dom drugih podskupin (spet jih je nešteto), in terasasta polja v Sanmengu so med najmanj turističnimi ... večjimi ... kar sem jih videl. Izlet nazadnje ni bil tisto, kar sem si predstavljal; zgrešil sem njihovo lokalno praznovanje novega leta, in priznam, zdaj sem navajen potovati v dvoje. Biti sam je težje. Toda v smislu nabiranja informacij o Yunannu dobro potovanje; in ja, terasasta polja so vedno znova čudovita.    

12. 11. 2017

 Oktobra sem sprejel dodatno delo na srednji šoli čez cesto in ta srednja šola je bolj ali manj kriva, da se ne javljam veliko. Oh, tam delam le ob ponedeljkih. Toda učim osem razredov - osem krat po 40 minut. V vsakem razredu je več kot 50 učencev. Učim štiri "višje razrede" - stare okoli 16 let, in štiri "mlajše" stare okoli 12 let. Starejši so super. En od mlajših razredov je presenetljivo dober. Tisti trije, ki jih učim popoldne, ne vedo, zakaj so tam. Znanje angleščine je slabo, skoraj neobstoječe, pogovarjajo se, ne poslušajo, skačejo naokoli. Niso takšni zaradi mene (čeprav je dodaten razlog, da verjetno ne vedo, zakaj se truditi pri pouku pogovorne angleščine, pri kateri nazadnje ni testa); vsak učitelj ima te težave z njimi. Ne razumite me narobe - porednost sama po sebi je ok. Toda občutek, da ne vedo, zakaj so v šoli, da jim je povsem vseeno, prevladuje - in me boli. Hej, tole ni vrtec. (In če je njim vseeno, a ni bolje, da tudi jaz ostanem doma in počivam in kaj berem ali pišem?) Nadaljnje razlage: na kitajskih šolah je navada, da vnaprej presodijo, kateri so slabi učenci, in kateri dobri. Slabe dajo skupaj, dobre skupaj. Povsem novim učiteljem dajo učiti slabe razrede. V resnici sistem takoj "odreže" trenutno in navidezno neprilagojene.

 Na šoli so se "pogovarjali" z njimi in jim skušali dopovedati, da naj se učijo - ne pomaga ali pomaga le malo. Seveda gre tematika dlje. Vse se vedno začne pri starših. Ti otroci vidijo starše enkrat na teden - če. Živijo na šoli. Starši so najverjetneje predvsem praktikanti edine vrednote moderne kitajske. Ali so že bogati, ali pa se ženejo za denarjem. (In na nek način se morajo; ni izbire). Če so že bogati, bodo uporabljali denar, da rešujejo otroke. Rezultat bodo male princeske in moški /dojenčki, baby men, kot jm pravijo tukaj. Če še niso bogati, nimajo časa, da se z otroci ukvarjajo. 

 Mislim, da lahko zapolnite luknje v razlagi. 

 Ponavljam, nič ni načeloma narobe s porednostjo; toda razlika je med porednostjo tukaj in v Evropi ali Ameriki, in stopnjami porednosti, in posledicami. Če pridejo s temi učnimi navadami na višjo šolo, bodo lahko odšli le na slabo univerzo - ali pa na sploh ne. Verjetno bodo nazadnje "navadni delavci" ... kar na kitajskem res nočeš biti. Morda mi ne bi smelo biti mar, a mi je. Preveč se zavedam, kako takšne odločitve, za katere sploh ne veš, da jih sprejemaš - ali pa jih sprejemajo starši - narekujejo prihodnost; kako zarišejo ali izbrišejo možnosti.  Seveda, seveda, vedno se lahko pojavi kak povsem nov faktor. Toda tak faktor je stvar sreče. Ta je vedno prisotna (ali ne). Ne moreš ji prepustiti vsega. Ahhhh. 

 Na nek način je tole le "rant" - moral sem si dati duška. Tam bom delal do januarja; preživel bom, in vsekakor bom skušal najti način, kako dopreti do njih. 

 Še vedno ne vem točno, kakšno bo življenje po januarju, po kitajskem novem letu. Zdajle sem še na univerzi; tukaj učim torke, srede, četrtke. (Pomislite: to pomeni, da v teh prvih štirih dneh tedna v razredih skupno srečam okoli 600 ljudi.) (Le ob ponedeljkih prihajam domov brez glasu in s Himalajo na ramenih) ...