22. 09. 2018

Ko gledam tale blog, se mi včasih zdi, da časa ni. En zapis je tik pred odhodom v Evropo; naslednji je spet na Kitajskem, mesec dni kasneje. Dva dni nazaj sva se vrnila v Nanning. Vmes je minil mesec predstavljanja knjige Kitajska, dežela razdalj, in jaz.

Knjiga je izšla skorajda za petdeseti rostni dan, ki ga praznujem v naslednjih dneh.   

Med najboljšimi ugotovitvami meseca je to, kako zelo mladi potrebujejo in hočejo tovrstne pogovore - pogovore o drugih deželah, kulturah, o dejanskem stanju tam. Da zanimanje obstaja, da je sprejem izreden. Bil sem z učenci na OŠ Polzela;  predaval sem dijakom srednje šole za gostinstvo in turizem v Celju (in nam dve uri nista bili dovolj). Imel sem pogovor pred projekcijo filma za Šolski center Celje (v enem mojih starih domov, kinu Metropol). Nekaj ur po tem pogovoru sta na ulici pristopila dva dijaka in se zahvalila, in to z očitnim trudom, da bi zvenela iskreno. 

Če česarkoli, si takšnih predavanj želim več.  

Morda v prihodnosti.

Zdaj nekaj dni počitka - praznujemo Mid Autumn Festival - potem pa spet delo. 

17. 08. 2018

To je to. Več kot osem let prilagajanja ... brezglavega dirjanja po avtonomni pokrajini Guangxi (in precej po Yunnanu in Guizhou) ... opazovanja, primerjanja ... fotografiranja ... in še česa ...

V eni knjigi.

Moja Kitajska, dežela razdalj in jaz bo izšla avgusta letos pri založbi Antika iz Celja.

“Največja vrednost knjige se kaže prav v Zupančevem človeškem pristopu k pisanju potopisa, ki je več kot nizanje vtisov, primerjav in čudenj, ki je hkrati reportaža in avtobiografija. Napisana je iz žabje perspektive empatičnega zahodnega človeka, od spodaj, iz dna in sredine, kjer v navideznem kaosu bralec prepoznava red, hotenje in smisel današnje Kitajske.” Iz spremne besede Marijana Pušavca.

Premierna predstavitev bo v ponedeljek, 27.8., v Celju. 

V četrtek, 30.8., me bo možno videti v knjižnici Žalec.

V sredo, 5.9., bom predstavljal knjigo v Mariboru.

Celjska knjižnica me bo gostila v sredo, 12.9. 

 

30. 07. 2018

 Prvi trije najbolj globoki spomini iz Laosa? Hranjenje slonice Noy, kopanje v slapovih Kuang Si, in ... vasice. Prvo dvoje je preveč osebno in predvsem neavanturistično, da bi spadalo v javne zapise. Torej bom začel od zadaj in se premaknil do mest. Navsezadnje je ta način pripovedovanja tudi najbolj zgodovinski.   

 S partnerko Liu Ying se torej peljeva v malem tovornjaku, kupljenem v Liuzhou – mestecu v južnokitajski avtonomni pokrajini Guangxi, odkoder prihajava. Tukaj v Laosu prikolice teh tovornjakov opremijo s klopmi in nadvse raznobarvnimi ograjami, katerih se med vožnjo oprijemaš. Vozilom nazadnje nadenejo ime tuk tuki, in so mnogokrat zamenjava za taksije; so tudi najcenejši možni prevozi. Če se seveda znaš pogajati.

 Februarsko jutro je oblačno. Temperatura trideset stopinj se ponavadi v vsem svojem sončnem razkošju pokaže šele po poldnevu.

 Na obrazih nosiva maske. V trenutku, ko se izmuznemo iz objema centra Luang Prabanga, je cesta namreč obsojena na slapove motoristov in avtov, preoblečena v rjavi zemeljski prah. Kasneje vidiva strehe ali kaktuse ali čudovite laoške rože, pokrite s centimetri rjavega prahu. Brez maske ne bi drznil dihati.

 Peljeva se približno dve uri in pol. Najin cilj so vasi. Tole je opis ene od njih.

 Vas Kiu Ta Laung pripada etnični skupini Hmong, in kot v mnogih drugih vaseh so hiše iz bambusa, strehe pa posušena slama. Tla znotraj hiš so pregnetena zemlja. Stena hiš je le kot papirus ozka pregrada med zunaj in znotraj, tam bolj zaradi forme ohranjanja najbolj nujne intime. Družine imajo mnogokrat šest do dvanajst otrok. Otroke je popularno obleči v slabo proizvedene ter skopirane majice superjunakov in oviti ogrinjala okoli njihovih vratov. Slika Supermana je recimo pospremljena z napisom Spiderman. Tega dne sva podobna oblačila videla morda trikrat. Petletni superspidermani nosijo čebre vode iz doline v vasi, v hiše. V naselju ni tekoče vode (pogost pojav). Obstajajo pa satelitske antene (vedno). Obstaja tudi šola, a vsaj določen delež otrok je menda ne bo obiskoval. Predaleč je, ali pa predraga. Ali pa »nesmiselna«. Zaradi takšnih okoliščin je recimo nastal projekt Big Brother Mouse; ameriški založnik je s pomočjo domačinov uvidel, da ljudje v Laosu razen učbenikov ne berejo ... ne berejo! ... ter pričel ne le objavljati knjige, temveč tudi učiti pisanja pa prirejati knjižna srečanja v vaseh, da otroci dojamejo, da je branje lahko radost. V resnici je en ciljev tudi sprožiti laoško literaturo samo po sebi. (Središče projekta je v Luang Prabangu in tam ste vedno dobrodošli.)   

 Iz podobnih vasi otroci niso nujno poslani v templje, siceršnja laoška zastonjska središča šolanja. V teh vaseh verjamejo v duhove, šamanizem, ne pa v siceršnjo poglavitno vero Laosa, nekaj stoletij prisoten budizem (natančneje rečeno je budizem sem prispel v osmem stoletju).   

 Ženske pletejo tekstil po naročilu. Pletejo v standardiziranem laoškem stilu, toda ne nosijo svojih etničnih oblačil, razen za festivale.

 Tik pred odhodom vidiva moškega s puško na ramenih. Menda bo vsaka vas imela dve ali tri doma narejene puške – za lov na živali.

 Poleg tekstila in lova se preživljajo tudi z delom na poljih – ki se včasih nahajajo ure stran.

 Standardna plača v Laosu je okoli 120 dolarjev na mesec, kar je okoli 800 000 kipov. Toda seveda tukaj ne zaslužijo toliko. In ... tipično za Laos ... vidiš postelje pred hišo, ljudje tam spijo sredi dneva. Sledeč do neke verjetnim stereotipom jim menda ni toliko do nenehne delovnosti. (Komu pa je?)

 Vojaško izurjeni Hmongi so pomagali Američanom tekom Skrite vojne in so še vedno, morda, ožigosani s tem preteklim početjem. Laos je bil med Skrivno vojno med Ameriko in »komunizmom« menda najbolj bombardirana država na svetu. Žrtve doslej neeksplodiranih bomb so menda na podeželju še sedaj pogoste. Američani so Hmonge množično selili – preselitev je bila huronsko in kaotično delo, tisoče ljudi se je gnetlo na kopico malih avionov in letelo najprej na Tajsko in kasneje naprej. Vsaj ena ženska je rodila na letalu. (Prvoosebni opisi prič so zbrani v knjigi avtorice Gayle L. Morrison, The Sky is Falling). Nekateri so bili kasneje preseljeni v Ameriko. V čudoviti knjigi The Spirit Catches You and You Fall Down Anne Fadiman je opisan kulturni prepad med videnjem sveta na način Hmong ter videnjem sveta na način ameriških zdravnikov. Ameriški zdravniki so bili, poenostavljeno napisano, izrazito nepripravljeni dojeti nezajezljivo moč kulture in njenih posledic na telesno zdravje posameznika.

 

 In: Hmongi so le ena od okoli 240 različnih »človeških skupin« Laosa, ki jih država poenostavi v 49 etničnih skupnosti, ki jih nadalje poenostavi v štiri poglavitne etno lingvistične skupine. Te druge narodnostne manjšine včasih skorajda brez upoštevanja meja živijo v teh planinah med Kitajsko, Vietnamom in Laosom.

 Zmedeno, kajne? Pripoved o identitetah Laosa je nujno tudi pripoved o v sence zavitih velikih številkah jezikov in narodnosti, izmenično izoliranih in prepletajočih se, slabo prevedenih ali preimenovanih imen Azije. Prisiljen si upreproščati, ker če ne, te zlata nit pelje v labirint neskončnih korenin. A če preveč upreproščaš, se greš naravnost terorističnega stereotipiziranja. Težko je najti meje med tem dvojim. Mitskost zgodb o starih kraljestvih okrepijo izjemne risbe na vseprisotnih templjih – s koničastimi ušesi kraljev in občasno njihovimi modrimi skafandrskimi mehurji okoli glav. Staro ime Laosa je bilo: »Dežela milijon slonov« ali Lan Xang. Zdaj je slonov, odvisno od vira, okoli 1000 do 2000.

 Uradno je v Laosu mestnega oziroma urbanega prebivalstva manj kot 35 %. Toda ... kje je tukaj meja med urbanim in podeželjem – ali meja sploh obstaja? Naju še vedno predvsem bega in naju bo begalo: puške na ramenih in nekje drugje, požgana polja. Kultura pred dobo agrikulture, kultura seče in požiganja.  

 Prazgodovina tu obstaja deset minut stran od glavne ceste Laosa.

 

 Kot država se je Laos uradno začel leta 1353 prav v Luang Prabangu.V Luang Prabangu prebivajo povečini budistična večina, ljudje Lao (vsaj delno bivši južnokitajski Zhuangi?); vedno naseljeni v dolinah. Mestece je sicer kot polozaveščena predstava Azije belcem. Pivo ali vino v klimatizirani restavraciji, in svež skandinavski rogljiček ter kavica so na razpolago lažje kakor recimo v velikih mestih Kitajske. Luang Prabang: mesto prelepo urejenih miniaturnih kolonialnih vil, zlatih špičastih templjev, menihov v oranžnem ali rdečem, tuk tukov, ki bi vam zaračunali 200 000 kipov za vožnjo kamorkoli, smaragdnih večstopenjskih slapov v bližini, masaže, in ščepec eksotike v pijači ali hrani. In potem nazaj na pomfrit in seveda sendvič. Bagetke povsod. Tujcem je na razpolago vse, dovoljeno vse. Kljub mainstream zapovedi Laosa, da naj bi se ne kazalo gole kože in pretirano popivalo, (predvsem mlajšim) turistom ni mar. Najbolj razpoloženi verjetno niti ne ločujejo med Laosom, Tajsko, Kambodžo, Vietnamom; po jutranjem mačku je vse poševnooko enako. Pa kaj. Kasneje lahko podarijo 100.000 kipov več kar nekomu ali pa se ne pogajajo za tuk tuk, pa bo morebiten premik slabe vesti prisiljen v molk. (Seveda zaradi takšnega početja cene narastejo. V zadnjih šestih letih so se recimo cene sob v Luang Prabangu dvignile iz okoli 6 dolarjev na okoli 30 dolarjev ali več. Odvisno od sezone. Prebivalci tega mesta niso – nujno – revni.)              

 

 Moja prva misel ob pogledu na te in druge okoliščine je bila: tole je država, kjer se vse krpa. Drugi primeri krpanja? V glavno mesto Vientiane sva se vračala nekaj dni kasneje z nočnim avtobusom. Dvonadstropne postelje so dolge 160 cm. Pred leti si bil na tej postelji menda združen z neznancem istega spola, zdaj pari različnih spolov lahko ležijo skupaj. Eno uro po začetku vožnje je na spalnikih za nama iz erkondišna začela odtekati voda. V nekaj minutah so bile štiri postelje poplavljene. Bela tujca sta debatirala in bila odposlana, da sedita nekje na sredi avtobusa, dve korejki sta se dramatično stiskali v kotu postelje in stokali kot dobro vzgojeni barbiki, japonca sta stoično komentirala in ne storila ničesar; čisti zen. (Zanimivo, kako so tile predstavniki različnih kultur reagirali povsem v skladu s stereotipom svoje kulture.) Trije »mehaniki« so popravljali erkondišn, ga zamašili z vzglavniki, na hitro posušili z odejami, vrgli na trdo vzmet nove stare odeje od koderkoli, in »ukazali« potnikom, ki se niso strinjali, a jih nihče ni razumel, da naj se vrnejo. Vidite: krpanje njim nepripadajočih naprav in načinov razmišljanja.

 Potniki so pač morali preživeti mokroto. Kdove, se bodo izkušnji mesec ali leto dni kasneje smejali, jo varovali kot posebnost, ali pa bodo le dejali, nikoli več v Laos? A Laos ni »kriv«. Vse tole ni »kritika«. (Pravzaprav je pravilno razpoloženemu zahodnjaku prej avantura.)

 Vientiane, glavno mesto Laosa, je v resnici prav tako majhen. Šalila sva se, da je videti kakor kitajsko podeželje pred nekaj desetletji – vasica, a s kozmopolitanskimi restavracijami (in seveda ponudbo seksa). In francosko prirejen slavolok na stičišču glavnih ulic.

 Laos je država, ki je zdaj že dolgo žrtev grabljenj. Leta 1893 je postal francoski »protektorat«. Še Eisenhower ji je rekel zamašek (on je sicer imel v mislih zamašek komunizmu.) Na določene načine je žrtev tudi danes. Mora se »razviti«. Na srečo vsaj ne skozi vojno. Kitajska sicer ni tako arhitekturalno očitno prisotna kakor recimo v Maleziji, toda velike firme in velike gradnje predvsem pripadajo njim. (Saj ste prebrali o trendu: še tuk tuki so v resnici njihovi). Mnogi mladi rečejo, da se učijo ali se bodo učili kitajščine, ki kot da nadomešča angleščino kot pomembni jezik. Evropska Unija bolj poudarja kulturni pristop. V Luang Prabangu najdete njihov slogan: »Ravnajte pazljivo, z nežnostjo.« (Handle With Care). To so nadvse pomembni stavki za deželo – in verjetno nemogoči. Ta evropska razsvetljenska ideja vodenja v izobrazbo v vseh mogočih načinih – recimo preko cenjenja ročnega dela – trči in bo še bolj trčila v kitajsko pragmatičnost. (Postavi jez in izseli ljudi, ali pa kupi zemljo in postavi supermarket za naše delavce.) Le upaš lahko, da bosta ideji zaživeli v neke vrste izobraženem sožitju. Seveda, kot napisano, kitajci niso edini, ki pravila »kršijo«. Besede »ravnajte pazljivo« so vsekakor pustile svoj pečat skromnosti na meni: ne vem, kdaj sem se nazadnje tako natančno zavedal, da katerakoli država na svetu ni tukaj zato, da bi meni bila všeč ali ne.

 Pa čeprav je možno reči, paradoksno, da je vsaj tale »urbani« Laos skrpan prav v pripravljenosti za nas. Hrana, za nas. (In kaj je sploh Laoška hrana? Inspirirana je z vietnamskim in tajskim vplivom.) Vile, za nas. Dragi tuk tuki, za nas. Parki in rezervati, za nas. Še za ceste nisem povsem gotov, če bi jih hoteli ali mislili, da jih potrebujejo, brez nas. Kje je Laos, kdo je Laos? Medtem ko se »mi« igramo z lego kocko Laosa, se nekje na drugi strani nevidnih kulturnostnih blokad, v drugi senčni ekonomiji, oni gredo dom superspidermanov, ki bodo morali najti katerekoli supermoči, da dvignejo težave države na svojih ramenih in jih odvržejo stran. (Ali pa je simbolni pomen tistih majic brati drugače: »Želimo biti močni kakor vi, karkoli to pomeni.«) Kdaj se bo to zgodilo in katera imena bodo nosili potlej?

 V resnici si bom Laos verjetno najbolj zapomnil prav po tej igri imen, identitete. Želel bi si, da bi se tovrstne dežele imele čas razvijati po svoje. Zavedam se, da je to skoraj nemogoče. Upam, da bodo preskoki blagi in psihološko ne preveč ubijajoči. In želim si nekaj drugega – imeti čas in priložnost odhoda v resnične džungle države, zares stran od že tlakovanih poti. Laos je ena od tistih držav, ki ponuja okno v določeno Azijo / pred / najmanj / stoletji; teh povsem določenih okoliščin ne morete videti nikjer drugje. 

(Besedilo je bilo objavljeno v reviji Svet & ljudje - seveda s fotografijami).    

02. 07. 2018

 Pravkar sem dojel, da tale blog pišem že točno toliko časa: šest let in petnajst tednov. Pravzaprav dolgo ... Preverjal sem zgodovino te strani in se spomnil, da prvo seme sodelovanja izhaja iz leta 2009. 3. decembra 2009 smo namreč skupaj z društvom organizirali dobrodelno akcijo za otroke Yunnana z razstavo mojih amaterskih fotografij. Veliko se je zgodilo odtlej. Leto dni kasneje, leta 2010, sem poskusno odšel za leto dni živet v Nanning, Guangxi, Južna Kitajska. "Poskusno odseljevanje" se nikoli ni zares nehalo. 2011 - učenje kitajščine v univerzi Guangxi. 2012 - poučevanje. 2013 - objava knjige Obešanje zmajeve glave ... 

 Včasih ga, očtino, izkoristim za najave. Letošnja najava: avgusta 2018, če bo le vse po sreči, izide moja najnovejša knjiga Kitajska, dežela razdalj, in jaz. (Dve knjigi v šestih letih? Hm, tudi tako je možno prilagoditi matematiko). Bolj osebna kot prejšnja - če je to v primeru načina mojega pisanja sploh možno reči - in bolj podrobna glede vsakodnevosti na Kitajskem; obenem pa bolj povezana (ne gre za naključne potopisne zapise iz različnih krajev, ki naj bi tvorili vtis kaosa, ki ga lahko dobi zahodnjak, ko potuje po tem delu Kitajske). Založnik je Antika iz Celja. 

 Od konca avgusta 2018 do 19. septembra se bom tudi nahajal v Sloveniji in knjigo na različmih lokacijah predstavljal.      

  

04. 06. 2018

Povsem nenamerno sem tekom časa postal priča zgodovine pekarnic v Nanningu. Predvsem zaradi zajtrkov. »Zahodnjaški» zajtrk je bil namreč edina razvada, kateri se nikoli nisem hotel odreči. Doma sem lahko čepel nad straniščem na počep in jedel le kitajsko hrano, toda angleški črni čaj in kruh in marmelada ali rogljiček mi pomenijo »stabilen vstop v dan«; če sem si lahko privoščil to, potem se je lahko preostanek dneva odvijal dobesedno kakorkoli. Moj dodaten problem je, da vstajam zgodaj, ko trgovine še niso odprte, torej moram vedno kupovati vnaprej. Ta razvada gre tako daleč, da celo na potovanje s sabo jemljem svojo lastno skodelico, svoje lastne vrečke črnega čaja, sladkor v kockah in malo žlico. Vedno imam zajtrk v postelji! ... In to ne glede na to, kako preprosta je postelja. In čeprav nakup zajtrka v kakšnem izoliranem podeželju lahko pomeni celodnevno borbo iskanja kruholikih napisov in izložb; in čeprav je še leta 2010 skorajda podobno borbo pomenil celo v Nanningu.

 Pravzaprav sem si leta 2010 za »zahodnjaški zajtrk« predvsem lahko nakupoval le neke vrste »krušnate« nadomestke. Recimo kakšne s čudno čokolado oblite kolačke neznanega porekla iz pol korejskega supermarketa. Nakup je lahko pomenil tveganje; včasih se je zgodilo, da kupljenega zjutraj nisem mogel jesti. Ali ne več. Popularne pekarnice so predvsem izdelovale »krušne stvari« v starem kitajskem stilu – neke vrste kolače z dodatki, recimo, naribanega suhega mesa, ali pa polne naključnih barv, ki naj bi pričale o »mavričnosti in posledično okusnosti« izdelkov, a so predvsem sprožale asociacije na slabe kemične laboratorije, ki jih obiskujejo zelo lačne miši. Nisem ljubil slavnega man tou ali sparjenih cmočkov, baozejev, ki se prodajajo, recimo, v veliki rumeni stiropornati škatli, blizu ceste in postaj, v improviziranih prikolicah. (S sojinim mlekom v plastičnih skodelicah s slamicami.) In nisem maral v zlepljeni riž dodane klobasice na polnih tržnicah. Njihovi »žepki« iz glutenastega riža z vloženimi drobljenimi arašidi ali sezamom so super, a bolj primerni za desert kot za zajtrk. Morda mi je bil bolj všeč ma la gao oziroma po angleško, menda, cantonese sponge cake; torej neke vrste kolač, ki pa je po okusu zelo podoben kruhu. Ma la gao so veliki ploski hlebci rjave barve, ki so malce spužvasti na dotik; prodajajo se v velikih okroglih košarah iz bambusa. Za posebno barvo tega kolača / kruha je menda odgovoren predvsem rjavi sladkor. Zveni logično: sladkorni trs je tukaj doma, in rjavega sladkorja, tudi doma pridobljenega, je obilo.

 Včasih je težko potegniti mejo med kruhom in kolačem. Kje se začne eno in konča drugo? Kdaj kruh s sladkimi dodatki postane sladica in kdaj se kolač spremeni v krof? Ko dobi luknjo? Na Kitajskem še luknja ni nujna, kaj šele vsebina, ki naglo postane naključna mešanica smetane, fižola in posušene svinjine. (Tu je fižol mišljen kakor »sladek dodatek«, in lučke iz fižola vseh vrst so stalnica.)

 Tisto, kar se na Kitajskem prevede kot kruh, in tisto, kar se pri nas prevede kot kruh, premore nekaj podobnih surovin in nekaj podobnih načinov izdelave, a rezultat bi se prav zlahka prevajal tudi s kakšno drugo besedo.

 In na teh podrobnostih so zrasle prve luksuzne prodajalne, eee, kruha. V Nanningu so se pričele pojavljati malce pred mojim prihodom, nekje od leta 2000 naprej. Ena od prvih franšiz je bila Fan Ji; to je lokalna franšiza, iz Nanninga, in njihove prodajalne so razširjene povsod po mestu. Odlikujejo jih prepoznavna "uniforma prodajalcev" in nasploh čistoča. Toda njihovi izdeki imajo povečini vsaj nekaj tega »starega kitajskega krušnatega okusa«. Njihova prva konkurenca so verjetno Mei dian – »lepa prodajalna«, ali po angleško My Cookie. Manjše prodajalnice se bohotijo z eklektičnimi imeni. Recimo Saint Annie Cake Shop, torej kruharnico Svete Ane. (Cake shop zanalašč prevajam kot kruharnico, kajti čeprav lahko v trgovini kupite tudi torte, je ponavadi – čeprav ne nujno – poudarek na izdelkih, ki bi jih mi povezovali s kruhom). Ali pa Delisuesi, ki je kitajska izpeljanka iz angleškega delicious, okusno (in ki zdaj prodajajo zelo okusne čokoladne krofe). Ali pa Mr. Chou (ki je specializiran za odlične krofe z nadevi po izbiri). Ali pa 9 degrees Devet stopinj.

 Novejši sta Good Life, »Dobro življenje«, in City Sweets, Mestne slaščice. Obe zadnji sta šele v zadnjih dveh letih pričele izdelovati svoje verzije rogljičkov. Mestne slaščice izdelujejo tudi francoske bagetke, ki jih lahko najdeš še v Walmartu ali kakšnem drugem supermarketu (RT Mart). Ti trije izdelki (plus krofi) so najbližje slovenski misli na krušnate izdelke.

 »Polbelega hlebca« še vedno ni. Polnjenega rogljička ni (vsaj ne z marmelado, ki je tu načeloma ne poznajo).

 Glejte tole: do najbližje bagetke moram s podzemno.

 Toda obenem poglejte napredek: leta 2010 nisem imel ne bagetke ne podzemne.

 Ni naključje, da večina teh prodajaln nosi »tuje ime«. Tudi urejene so, kolikor je le možno, na »zahodnjaški način«. Medtem ko bodo na tržnicah kupovali suhljati starejši (z vnučki na ramenih) in tisti srednjih let, se bodo v teh »kruharnicah« znašli mlajši, dobro oblečeni, zelo verjetno vsaj malce odebelušeni Kitajci. (Prav zanimivo je opazovati starejše ljudi, ki včasih pridejo v te kruharnice strmet v pladnje, s konfucijansko sklenjenima rokama za hrbtom). Kupovati v tovrstni prodajalni je do neke mere stvar prestiža. Enačba gre: trendovsko je enako zahodnjaškemu je enako bogastvu. Cena za rogljiček v Dobrem življenju je 8 RMB, dober euro; to v domačih razmerah Nanninga pomeni povsem dovolj denarja za normalno solidno kosilo. Če si reven ali se pravkar boriš, da bi postal pripadnik srednjega razreda, si to težko privoščiš.  Čemur mi rečemo »kruh naš vsakdanji«, je na Kitajskem kruh za »bogatejše« ali vsaj tiste, ki bi se radi kot bogatejši prikazali.

 Če nimate drugih pokazateljev, lahko ekonomski napredek kitajskih mest lahko zlahka merite preko prisotnosti moderniziranih pekarnic. Kjerkoli najdete le male »kitajske pekarnice«, pomeni, da se razvoj še ni pričel, ne zares. Polnjeni rogljiček pa dejansko pomeni Šanghaj ali Peking. Ni čudno, da na potovanjih, ob prihodu v nov kraj, predvsem opazujem, kje so pekarnice in kakšne so; tako takoj vem troje. Kako modernizirano in bogato je mestece (ali vas), koliko stare kulture bo enostavno videti (ali pa bo potrebno kopati, da dosežem znanje o tej kulturi) ... in nenazadnje, kaj bom lahko jedel za zajtrk.

Ma la gao

02. 05. 2018

 Od februarja leta 2018 naprej živiva v novem stanovanju v predelu mesta, imenovanem QingChuang. Toda reči »novo stanovanje« je varljivo. Tole je najstarejše stanovanje, v katerem sem kdajkoli živel – tu v Nanningu. Logika notranje ureditve je temu primerna: »tradicionalna južnokitajska«. Stanovanje je polno kljuk, kljukic, obešalnikov, malih žebljev, spletenih žic, ki se jih da kam obesiti, ali na katere se da kaj obesiti, vrvic, ki jih lahko potegneš in sprožiš določeno napravo, vrvic, navezenih na druge vrvice, bambusovih palic blizu stropa, in drugih palic, s pomočjo kateri posežeš visoko in nekaj obesiš. Kvintesenčno staro Guangxi stanovanje. Podobne sem videl na podeželju – prostore v kakšnih lesenih hišah, kjer kuhinjsko orodje visi na stenah tik ob metlah in vedrih, in se la rou ali posoljene prašičje krače, recimo, da so krače, sušijo ter dimijo nad kamini v tleh, medtem ko na drugi strani stene, sestavljene iz vreč riža, počiva motor. Tole obešanje je južnokitajska navada, preseljena v urbano stanovanje. Ključne besede so vedno, da se, najprej, prostori kategorizirajo drugače (oziroma včasih ni kategorizacij: vse spada kamorkoli in vse se lahko dogaja kadarkoli), in drugič, da se vse da nekam obesiti.

 Recimo. V, eee, kuhinji se nahaja mali ventilatorček namesto nape. V zunanjo steno je zbita štirikotna luknja / okno in vanjo je vstavljen ta ventilatorček. Nekdo je v nekem trenutku ugotovil, da krila ventilatorčka, ko ta ne deluje, dopuščajo vhod ščurkom (in verjetno še čemu). Zato je med zunaj in znotraj vsajena, eee, »roleta«. Ker pa se rolete ne da odpreti »mimo« ventilatorčka, je iz rolet mimo ventilatorčka do prostora nad plinsko pečico spletena debela žica. Ob plinski pečici ležita dve mali uteži, spleteni skupaj s drugo žico, ki je oblikovana v kljuko. Kljuko obesiš na prvo žico ... tisto, ki prihaja iz okenčka ... in teža vpliva na vzvod, ki odpre roleto in nato prižgeš ventilator. Voila.

 Stranišče je na počep (kotlička za izpiranje školjke ni). Še en ventilator s stikalom iz treh vrvic pomaga, da se med plinskim ogrevanjem vode ne zadušiš. Stene so tanke in ne prepuščajo zimskega mraza, še več, stanovanje pozimi ohranijo bolj mrzlo, kakor je temperatura zunaj. Kuhaš v bundi.

 Morda me najbolj fascinira dejstvo, da vse te »rešitve«, ki tako očitno sprožijo nove probleme (in omogočajo več različnih kvarjenj, torej tudi več različnih popravljanj, torej več »zapravljanja časa« s stanovanjem), v resnici ne omogočajo »sproščenosti«. Tole ni stanovanje, ki bi nudilo udobnost, oziroma stanovanje, v katerem bi ne razmišljal, v katerem bi zlahka tacal kamorkoli kakršnekoli in se kar kam zleknil. Tole je stanovanje, ki zahteva nenehno opreznost, opazovanje in prilagajanje. Zavedam se, da te besede najverjetneje veljajo predvsem zame, ki se na Kitajskem itak moram prilagajati – toda ne verjamem, da veljajole zame. V stanovanju preprosto ne vidim individualističnega razširjanja; občutka, da je tole nekogaršnje kraljestvo, in da čeprav ti nisi kraljestva vzpostavil, lahko uživaš drobtinice idej sprostitve, ležernosti prejšnjih lastnikov. Vtis, ki ga dobivam, je, da gre za kamrico, za stanovanje ljudi, ki so nenehno iskali rešitve, kako nekako stisniti svoj obstoj znotraj neke nespremenljive gmote. Predvsem na svojo škodo. Gre za vtis, da si par ni olajševal življenja, temveč si ga je le nekako podaljševal s stiskanjem v vedno temnejšo in nerazumljivo izumljano kamrico. (Še žarnice v večini sob so bile mnogo pretemne, kot bi bilo potrebno). In da drugega niti nista želela. Ali vedela, da lahko želita.

 Lako si predstavljam, kako je opremljanje potekalo. Recimo, da se je tole stanovanje opremljalo pred dobrimi 30 leti, kar je za Nanning zelo »staro« ... Okoli trideset let nazaj pomeni, recimo, pozna osemdeseta, dobo odpiranja vrat Deng Xiaopinga. Avtonomna pokrajina Guangxi je vrata kapitalu odpirala zelo počasi. in recimo, da so tedaj različne naprave zelo počasi kapljale do prebivalcev, ki niso nujno imeli dovolj denarja. Zelo možno, da je par, ki je živel v tem stanovanju, kupil, kar je mogel – a stvari pač niso prihajale ali mogle biti kupljene v vrstnem redu, ki bi omogočil enostavno upravljanje z novotarijami. Zato je par uporabil načine, ki sta jih poznala. Stare načine. Ta obešanja torej niso bila improvizacija. To je bilo vračanje k spominom, obujanje znanega.  

 Prav tako se zavedam, da na tale splošni vtis vplivajo drugi splošni vtisi o življenju na Kitajskem. Eno od poglavitnih pravil moderne Kitajske (morda ne le moderne) se mi zdi: mi ne organiziramo države in življenja zato, da bi drug drugemu bivanje olajšali, temveč zato, da bi si ga otežkočali. To logiko – »zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo« – vidim skorajda povsod. Recimo v firmah, ki vodijo dvojne davčne knjige, ene za državo, ene zase; in nakupujejo sfejkane račune, da bi opravičili senčne nakupe, ki so jih opravili za varanje najeti uslužbenci, ki nimajo izobrazbe in (tudi zato) ne vedo, kako kategorizirati karkoli, vključno s časom, in zato vedno zamujajo, in na novosti vedno le reagirajo, nikoli pa jih ne pričakujejo ali celo načrtujejo. Ampak po primere verjetno ne potrebujem odhajati tako daleč, v firme, ki bodo določene aktivnosti vselej skrivale pred tujcem, in ki imajo navsezadnje svoje morda v redu vzroke za skrivanje pred državo (ki otežkoča življenje državljanom iz svojih računic). Lahko odidem le na obisk v katero od modernih stanovanj, ki premore kvazi evropske pokvarjene lestence, nadvse široke prostore s straniščem na počep in tušem takoj zraven, da so tla v kopalnici vedno mokra, kvazi viktorijansko ali kvazi tradicionalno kitajsko drago leseno pohištvo, ki zgleda čudovito, a je smrt ne le za zadnjico, temveč tudi telo. Ali pa odidem še bližje, in opazujem še enostavneje: na sprehodu v podzemno, kjer ljudje, ki čakajo, kljub opozorilom in nadzornikom nikoli ne bodo dali prednosti potnikom, ki se vsujejo iz podzemne, temveč hitijo noter istočasno, tako da se nazadnje obe skupini zaletavata in imata, seveda, težave. »Zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo?«  Navsezadnje je skoraj smešno. Razen ko se ti mudi.

 Ne pišem vseh teh stvari, da bi kritiziral. Le opisujem. Slovensko izogibanje razsvetljenstvu me jezi bolj; blizu smo bili, in vse informacije so nam zlahka na razpolago, mi pa včasih še vedno nočemo ne racionalnosti, jasnih vzrokov, ne enakopravnosti, čeprav, malce poenostavljam, vsa naša udobnost raste predvsem iz teh idej (ergo: če ti ni do razsvetljenstva, se odreci udobnosti). Kitajska vlada še vedno ovira dostop do informacij. Da, seveda obstaja VPN. Toda neizobraženim podeželanom nihče ni vcepil ne možnosti ne radovednosti do teh podzemnih početij; in seveda, google je v angleščini. Znati dovolj angleško je izziv, če ne misija nemogoče. Zelo zanimivo je tudi opazovati razlike med rezultati iskanj na baidu in recimo googleubaidu je kitajski strežnik. Tudi baidu kot da ne pozna kategorij in velikokrat na dobra iskalna vprašanja ponuja nepovezane oslarije. Iskanje razsvetljenstva na Kitajskem, sploh v logikah vsakodnevnih početij, je kot iskati zvezdo na oblačnem nebu. (To ne pomeni, da ne obstajajo posamične razdrobljene modrosti ... in druge prednosti.)

 In v resnici je stanovanje simpatično. Nova so mnogokrat izrazito nevabljiva, hromeče prazna, skoraj črnoluknjasto vakuumska. Ne le, da imaš občutek, da nihče ni živel tukaj, temveč imaš tudi občutek, da te bo, ne glede na to, kako dolgo boš tam živel, brezosebnost jedla in nazadnje pogoltnila. Postal boš barbikina lutka na steni, konzumiran. Tole stanovanje, z vsemi napakami, ki jih premore, vendar diha z občutkom, da je nekdo v njemu živel in ga zdrsal. Napake so nekako ljubke. In nikakor ni odveč, da je tole morda ena najboljših lokacij v mestu, vsaj za nekoga, ki kljub življenju v načeloma urbani Kitajski hoče nekaj ... naravnega v bližini. (Načeloma urbani zato, ker je Nanning tako na repu modernizirane in napredka polne Kitajske). Najin Qingchuang je verjetno edina malce starinska lokacija v Nanningu, ki se nahaja blizu podzemne postaje; je lokacija, ki pripada laboratoriju agronomije, torej premore polja (predvsem sladkornega trsa) in parke. Tale lokacije je tako zelo zelena, da naju zjutraj prebuja petje ptičev, ki se preganjajo na palmah. To pa je vredno več kot zahodna straniščna školjka.               

04. 04. 2018

 Terasasta polja Longji so kraj, kjer barve povedo čas.

 Zgodaj pomladi je Longji kakor zbledela barvna fotografija. Prevladuje zemeljsko rjava s krpicami zelene; v nekaterih platformah gojijo rumene rože; krošnje treh dreves na skrajnem vrhu predela, imenovanega Luna in sedem zvezd, cveti belo. Trava na poljih se ponekod sežiga, tako da vsem tem barvam dodajte črno. In seveda blede plamene, dim in meglice.

 Mesec dni kasneje, ko se voda prelije po platformah, bo vsaka od njih spremenjena v zrcalo neba. Poleti bo vse živo zeleno. Jeseni živo rjavo (z dodatki). Pozimi, če pade sneg, povsem belo. 

 

 Mokre sanje fotografom.

 

 Če odhajate tja, boste sprva potopljeni v bazen imen. Longsheng je ime celotnega območja, do katerega vodi avtocesta iz nekdanje prestolnice avtonomne pokrajine Guangxi, Guilina. Heping je kraj, odkoder se vkrcaš na avtobus, ki te pelje v gore. Na izbiro sta dve lokaciji, avtobusa peljeta v Dazhai ali Pingan. Xiaozhai je »na novo turistom odprta vas«, do katere lahko prideš le z lastnim prevozom ali preko turistične agencije z njihovim prevozom.

 

 Ne vem, če ste kdajkoli videli terasasta polja, tista na Kitajskem ali drugje (recimo v Latinski Ameriki). Turistična in ne le turistična literatura se ponavadi zadovoljuje opisovati jih z besedami kot »umetniško delo v naravi«, ali »stopnice do nebes«. Manj uradno gre za neke vrste WTF z bolj izbranimi poetičnimi besedami. Planine so izoblikovane v stopnice. Kako noro je to? Ta stavek bi lahko ponavljal v nedogled: planine postanejo stopnice (neke vrste velikanom). Ko hodiš ali ko se pelješ mimo, vsak spremenjeni kot gledanja pomeni nov kot igre videnih oblik. Vreme, torej sonce ali dež, sence oblakov ali jasnina, višina gledanja, sezona, vse lahko spremeni videno v neko novo oblino, doda novo barvo, porodi nove asociacije. Terasasta polja so kot knjiga z listi, katerih vsebina se spreminja, medtem ko bereš.

 Terasasta polja se ločujejo na več različnih, ločujejo jih glede na funkcijo, način konstrukcije, velikost in glede na obliko. Longji terasasta polja so načeloma deževnico zadržujoča polja, s posameznimi platformami, širokimi od 6 do 12 metrov, malce bolj vertikalna, kot je to za široka terasasta polja značilno; tako dolgim in počasi upadajočim platformam pravijo tudi Mangun terase, ki imajo kanale ob straneh.

 

 Tole je neke vrste splošen recept zanje.

 

 Najprej, logično, potrebuješ planine. Terasasta polja so v biti način »zadrževanja deževnice«. Tudi Longji se napaja z dežjem, čprav ne gre ravno za terasasta polja z največ deževja. Tu menda dežuje dva dni na teden razen pozno poleti in rano jeseni, torej tekom sušnega obdobja. Obstaja razlog: celotna veriga gorovij je menda neke vrste zid med južnim ter severnim vetrom, predstavljam si »zmaja iz južnega kitajskega morja« in »političnega zmaja iz Pekinga«, ki tukaj trčita in tvorita deževje. Prst je mehka, rada vpija, in ko se strne z drevesnimi koreninami, je skorajda nepremično postlana v kamniti postelji (menda prst ponavadi sega okoli pet metrov globoko, toda ne premorem meritev za celotno območje).

 Sistem deluje le v točno določenem ravnotežju; male spremembe ga lahko porušijo.

 Ljudje tukaj pretežno pripadajo narodnostnima manjšinama Zhuang in Yao. (Drugje polja obdelujejo Miao ali najslavnejši, Hani, obdelovalci polj v Yunnanu). Zhuangi so menda prišli do teh goratih območij okoli 700 let nazaj. Po nekaterih drugih virih so bili prvi Yao. Kakorkoli že, 700 bo oprijemljiva številka.

 Do so terase pridobile sedanje oblike, so jih gradili okoli 300 let.

 Prav verjetno se celotni kompleks terasastih polj ni rodil iz neke izjemne vizije dolgotrajne in tako razsežne stabilnosti; prej se je šlo za mala razkopavanja, katerim je sledila ideja – ali celo naključje – povezanosti. Težko verjamem, da je šlo za enega genija, ki je načrtoval celoten projekt. Toda ne glede na začetek, ljudje so dejansko kopali v gorah. Avtomatizacije ne le da ni bilo in četudi bi bila, je ne bi mogli uporabljati. Previsoko so bili. Torej: gole roke in lesena orodja za ugriz v gore. Za izoblikovanje platform.  Nekatera pobočja so naravno poležana tako, da so morda idejo terasastih polj celo motivirala, ali vsaj olajšala; a pri mnogih drugih je bilo potrebno prenašati skale in debla vso pot navzdol.

 Včasih se mora, tekom časa, zaradi različnih dejavnikov, položaj platform spremeniti. Položaj kanalov, ki bodo prinašali in odvajali vodo, mora biti prav tako preračunan. Kanali morajo ves čas biti nadzorovani – ne smejo se zamašiti. (Vsaj pri narodnostni manjšini Hani so ljudje, odgovorni za to početje, v vasi zelo pomembni). Terasasta polja so v resnici kontrola vode in kontrola odnašanja zemljišča. Vendar le v primeru, če so polja dobro skonstruirana in predvsem, če so vzdrževana. Ta polja te ne spustijo iz svojih zemeljskih rok. Če jim uideš, se dobesedno tresejo gore. Toda vzdrževanje je drago, predvsem zato, ker cena ter čas, potrebna za vzdrževanje celotnih zemljišč ne ustrezajo več potrebam prebivalcev. »Izziv je razvijanje vzdrževalnih praks, ki bodo produktivne«. En možen način je turizem.  

 Seveda tudi v tej moderni dobi avtomatizacija ni možna; skoraj vse delo poteka na roke. Ob terasastih poljih so speljane stezice, ki služijo hoji – ponavadi so ozke in spolzke. Včasih iz platforme na platformo skačeš. Vse, kar se nositi mora, se nosi po teh stezicah. Ker se polja načeloma nahajajo visoko, se pesticidi vsaj načeloma ne uporabljajo (ni potrebe, kajti premrzlo je za škodljivce). V samih platformah ponekod gojijo ribe: to je dodatna hrana.

 

 Kratek zelo splošen opis procesa dela: pomladi nasadiš sadike. Za zdaj lahko uporabiš le malo količino polj, ker ko riž raste, ne potrebuje prostora. Nekako proti poletju sadike izruješ in jih porazdeliš preko vseh polj. Potem bolj ali manj preverjaš, če je vse v redu, in čakaš. Jeseni se prične glavna delovna sezona. Riž je potrebno izpuliti (ali »pokositi«). Preko polj se nosita dve verziji »aparata« za ločevanje zrnja. En je lesen in deluje tako, da s stebli tolčeš po robu lesene »škatle«, v katero se zrna stekajo. Drug je železen, z motorčkom in zobmi, ki stebla strgajo. Oba se lahko nosita po poljih na bambusovih kolih, na ramenih. V obeh primerih nazadnje zrna zvrneš v vreče,  ki so težke po, recimo, 25 kg. Težko je reči, koliko riža natančno pridobijo – številke so seveda različne – a skorajda vsakdo reče, da »niso lačni in da je riža preveč.« Prodajajo ga menda zelo malo: dejansko nisem nikjer v mestnih trgovinah videl nalepke »riž iz terasastih polj«, čeprav (meni) zveni logično, da bi ravno tak riž bil vreden nakupa.  

 Menda je težkega oziroma težjega dela za okoli šest mesecev na leto. Otroci čakajo pod sončniki na robovih ceste, medtem ko se ljudje sklanjajo na polju; veliko je starcev in žensk, a nekateri moški ali mlajši se vrnejo iz šol ali dagonga, migrantskega dela, da bi pomagali vsaj pri najtežjih opravilih. (Nekateri.)

 

 Terasasta polja so vtetoviranost človeka v naravo in obratno. So pripoved o tem, kako neizogibno si povezan s tekom časa, maratonom sezon. So hvalnica vztrajnosti, veri v prihodnost in koncentraciji: in ah, so eden največjih arhitekturalnih dosežkov stare Kitajske, in obenem delo, ki je zagotovo ohranilo riž kot hrano Kitajske. Toda vse to se spreminja.

 

 Kljub lepoti krajev pretežni del turistov na te lokacije sicer pride največ za en dan, in potem odidejo. Čeprav tudi sam nisem imel posebnih presežnih informacij, so se mi terasasta polja zdela preveč osupljiva za tako kratek obisk; zdelo se mi je, da so kot zaklad, ki čaka, da ga odpreš ... a to stori le malokdo. Spraševal sem se, kaj se nahaja »pod to lepoto« oziroma bolje rečeno, kako se vzdržuje. Kak je proces dela. Kaj terasasta polja pomenijo prebivalcem in kako se je pomen spreminjal (ter zakaj)? Kako se je s tem pomenom spreminjalo vrednotenje polj – in s tem identiteta prebivalcev?  

 To so vprašanja za nekoč drugič.

01. 03. 2018

Ni bil najin namen preživeti kitajsko novo leto (psa) v Vientianu, glavnem mestu Laosa. Kakor ponavadi itak nisva imela načrta početi kaj posebnega za tole kitajsko novo leto. Po nekaj dneh izkušenj v Luang Prabangu se nama je predvsem zdelo, da bo Laos, kakor tudi mnoge druge lokacije južne Azije, poln kitajskih turistov – v Laos se pripeljejo z avti preko Kunminga. Predvidevala sva, da bodo kuhali in jedli po svoje, v krogih svojih družin, in upala, da bo vsaj malo manj petard in ognjemetov. Vientiane, glavno mesto Laosa, je pravzaprav izrazito majhno; videti je kakor kitajsko podeželje z dodanimi templji, menihi in mednarodnimi restavracijami. Za razliko od recimo Malezije tu ne obstaja »Chinatown« – seveda, saj skorajda ne obstaja noben »town«. Kitajci so se, jasno, selili v ta področja (zdajle ne bom preveč omenjal južnokitajska plemena Bai Yue, ki naj bi itak bili pomembni predniki prebivalcev Laosa.) Toda posebnih arhitekturalnih vplivov ni. Ko si tukaj nekaj dni, se zavedaš, da je predvsem prisotna moderna Kitajska – kot trgovska in ekonomska sila. Velike firme so kitajske, in te pripeljejo kitajske delavce, ki postavijo ne le cest ali hitrih železnic, temveč tudi supermarkete in restavracije, ki laoških napisov sploh ne potrebujejo.

 A to navsezadnje ni vse.

 Zgodilo se nama je tole: dokaj kmalu zvečer sva odhajala domov oziroma v hotel, ker sva hotela izkoristiti ugodje našega malega bazena. Izgubila sva se v uličicah blizu hotela. Ugotovljala sva, da poulični ostanki zakurjenih posvečenih papirjev nekaj pomenijo. In potem sva slišala bobnanje. Prostori pred mnogimi hišami so bili osvetljeni in dogajale so se skupinske večerje. Ljudje, ki absolutno niso bili podobni kitajcem – bili so pretemne kože za to – so bili oblečeni v rdeče majice ali hlače in spremljali precej nerodne trojke mladeničev s kačastimi tkanimi kožami zmajev na hrbtih in preprostimi maskami opičjih kraljev na obrazih.

 Blagoslavljanje zmajev za novo leto. Od hiše do hiše. Seveda ne gredo v vsako hišo – kje pa kje katero preskočijo.

 Točno lahko vidiš, kdo ima kitajske prednike.

 Na Kitajskem – sploh pa v Nanningu – podobnih blagoslavljanj ne vidiš več, predvsem pa ne samoiniciativnih; streniranih in apliciranih le zato, ker ljudje ohranjajo tradicijo. Podobno blagoslavljanje sem videl v Chetianu, na podeželju. V velikih mestih jih morda prirejajo kot turistične atrakcije.

 Tile fantje v Vientianu so bili nerodni, toda to ni niti najmanj pomembno. (Kasneje sva videla mnogo bolj profesionalno ekipo, ki je obiskovala mnogo večje hiše. Seveda: več denarja, več glasbe. In seveda: mnoge kitajske hiše so med najboljšimi v mestu). Pomembno je: kakor ponavadi so spet tisti kitajci, ki se ne nahajajo doma na kitajskem, tisti, ki praznujejo mnogo bolj tradicionalno kakor tisti, ki na Kitajskem ostajajo. V Nanningu je čas kitajskega novega leta vedno čas odhajanja domov – drugam. Ven iz Nanninga. Ker večina mesta sestavljajo priseljenci, se mesto izrazito izprazne. Je mesto zaprtih restavracij, praznih ulic in petard, ki kot da jih prižigajo duhovi. Tisti, ki ostajajo, jedo praznične večerje s sorodniki, gledajo ter kritizirajo novoletni gala šov (kakor Evrovizija je poanta gala šova, da je čimbolj kritiziran), in se naslednji dan odpravijo h katerim drugim sorodnikom ali prijateljem, morda tudi nakupovat. In to je to. Te in podobne skupnosti kakor v Vientianu so navsezadnje mnogo bolj povezane in »tradicionalne«. Gala šova ni, nakupovat nimaš kje. In tako kot zabava ostane blagoslavljanje s plesom zmaja, ki se nato še več dni »skriva« po manjših ulicah mesta.

 Ničesar velikega se ni zgodilo. Spremljala sva plesalce kakšno hišo ali dve, jih fotografirala, jih zapustila. Za naju je praznovanje bilo kopanje. Toda v veselje nama je bilo, da sva še naslednjih nekaj dni zmogla, videzu navkljub, prepoznati kitajsko kri. »Ljudje v rdečem.«  

02. 02. 2018

Lani sva kitajsko novo leto preživela v Maleziji. Letos sva v pomanjkanju časa v zadnjem trenutku sklenila, da se odpraviva v Laos. Pot bo trajala le deset dni, ampak del tega mora biti na slonu. Dobrodošlico letu psa bova torej najverjetneje zaželela v Vientianu. 

Gouninan Jixiang, gonxi facai!

 

23. 01. 2018

Na univerzo Minzu oziroma Univerzo za narodnosti sem prišel dve leti nazaj, in to povsem po naključju. Bella je hotela preveriti, če se je možno tukaj vpisati na študij etnologije, pa sva dejala: »No, pojdiva mimogrede vprašat, če rabijo učitelja.« Ponudbo za službo sem dobil zelo naglo. Na začetku sem skušal uporabljati metode učenja iz prejšnjega dela; nisem vedel, kako se lotiti tovrstnih razredov – okoli petindvajset študentov, s knjigo v roki. Knjigo sem mnogokrat odvrgel. Učil sem jih angleščine s pomočjo, recimo, detektivskih primerov. Ali pa prizorov iz filmov. Predbožični pouk sem začel na lahkoten pop način z Last Christmas, in ko so dekleta omenila, da je George Michael, khm khm, »morda čeden«, smo nadaljevali s tematiko homoseksualnosti in o tem, kako grozljivo je, če moraš skrivati, kaj ali kdo ti je všeč. Ali pa sem učil preko igre likov iz spremenjenih enostavnih pravljic. »Rdeča kapica poroči volka, kaj bo naredila babica, ki je vegeterijanka.« Očitno je delovalo. Vsaj povečini. Tile zadnji poslovilni dnevi so bili izredno čustveni, polni nenehno izrekanih želja po dobri prihodnosti; objemi; solze; darila ... steklenica domačega vina, škatla pomaranč, pozlačeni USB z napisom Dragi Peter, okoli dvesto kartic s podpisi, naparfumirani šal, ki ga je Bella pet minut držala v rokah in se kremžila: »Tole je darilo, ki ga daš ljubimcu,« jaz pa sem le prikimal,« Jep, dvesto ljubimk in petnajst ljubimcev« ...

 Kaj se torej zgodilo zdaj, dve leti kasneje? Legalno na Kitajskem na javni šoli ne moreš več učiti angleščine, če nisi naravno rojeni govorec. Vsaj načeloma (do neke mere je odvisno od lokacije in še česa). To pomeni, da zdaj lahko vsak, uh, idiot iz Teksasa pride in porine svoj debeli palec na zemljevid in dobi službo; univerze pa se morajo znebiti preverjenih učiteljev (boljših od mene). Seveda pretiravam. Ampak ne tako zelo.

 Univerza je poskušala najti način in obstajala je možnost, da odnekod dobim neke vrste administrativno diplomo in bi me zaposlili, na papirju, kot administrativca, delal pa bi kot učitelj. Ampak tudi za to nimam ravno pravih dokumentov. Torej ...

 Viza, stalna srbečica tujcev na Kitajskem, letos ni problem. Zdaj sem tu z družinsko vizo in ta traja dve leti. Delal bom ... saj veste. Malo tu malo tam. Še vedno ni dejanski problem delati in služiti denar. Po toliko letih v Nanningu še vedno ponavadi pridobim, na teden, vsaj dve ponudbi za delo. Problem je, ker to ne bo na univerzi, jaz pa dojemam, da mi tale način pouka odgovarja; da uživam, ko se tvorijo te različne razredne dinamike, ko moram dojeti, kako stvoriti kontakt v gneči, z različnimi osebnostmi. Včasih gre preko šale, včasih preko Pigmalionovega efekta, včasih preko rahle prisile (letos sem na prvih tri klesih imel dekle, ki se je vedno usedlo v zadnjo klop in zmrdovalo – očitno se je odločila, da ne sodeluje. Prisilil sem jo, da je sedla v prvo klop ... Stežka je pristala. Potem sem nadaljeval pogovor z njo preko wechata. Napisala je, da sovraži učenje. In potem sem jo nenadoma spustil – napisal, no, pa prav. Samo pazi, da boš vedela dovolj, da boš zmogla ustni izpit, sicer pa počni, kar hočeš. Od naslednjega pouka naprej je bila najbolj kooperativna in na izpitu je bila med najboljšimi. Njena zgodba je sicer daljša, a v principu: tako to gre).

 (Mimogrede, ti »otroci« so tako izredno nenavajeni, da jih kdorkoli pusti pri miru – in hvali. Univerzitetni učenci so se mi zjokali, ker sem jih hvalil pred vsemi.)

 Nekaj organskega je v tem, v tej skupni poti do istega cilja; in naravnost čudovito je opazovati proces, ko nekdo raste v ... sebe.

 Zdaj se torej obeta neke vrste ponovno spremenjena pot, in to v času, ko se najbolj zavedam, kakšno pot pravzaprav hočem. Ah. Nič. Način razmišljanja je: če ti niso všeč pravila igre ... spremeni igro. Ne vem, kaj se bo zgodilo, in ne bo se zgodilo naglo. A vsekakor bo zanimivo.

 Toda tole, te študente, bom vsekakor pomnil: in ja, saj pomnim mnogo prelepih let, a tile dve sta in bosta ostali med najlepšimi.