Mile 2018

 Če greste iz Nanninga do Kunminga z gaotie oziroma ekspresnim vlakom, se mestece Mile nahaja eno postajo pred Kunmingom. Vozite se dobrih 200 km na uro, vožnja traja manj kot štiri ure, cena vozovnice je dobrih 200 RMB (okoli 30 evrov).

 Prvič sva se v Mile znašla leta 2014, drugič lani, tretjič letos, 2018. Za naju so prvotne atrakcije čisti zrak, bližina čudovitih toplic, bližina narodnostnih manjšin (Hui so zelo prisotni v mestecu, v planinah pa živijo Yi; njihova posebnost je izredno gibčen, strasten ples).

 Tole sem leta 2014, pred gaotie, pisal o Mile za revijo Sodobnost. V besedilo sem zdaj dodal nekaj novih podatkov.   

Prvi dan.

 Dekle na vlaku v Kunming je pustila službo, da lahko potuje. Piše popotniški blog in pravi: »Potovanje je proces.«  

 Ni edina. Na Kitajskem se ponavadi dela šest dni na teden, počitnice pa vedno pridejo na iste dni za vse Kitajce. Zato je kitajsko novo leto masovna migracija. Nekateri mladi, če si želijo daljšega potovanja brez izjemnih množic, pustijo službo, in potujejo, dokler si ne najdejo nove. Toda res redki so takole samostojni: da bi potovali sami in brez načrta.

 Dekle pravi, da bi rada pisala bolje. Pametujem: «Poskusi si predstavljati, komu pišeš. Ta ciljna oseba bo osredotočila način pripovedovanja – in ga oblikovala.« (Isto stvar poveš drugače glede na to, komu pripoveduješ.) Tu na Kitajskem sem skoraj preveč navajen na razbite pogovore, kjer mešetarimo z besedami, ki zaradi pomanjkanja prevajalskih spretnosti in osredotočenosti in še česa premorejo le zelo približno podobne pomene, toda zdi se, da dekle razume. A ko kasneje razmišljam o svojem nasvetu, se zavem, da je reči res enostavneje kot storiti – mislim, da jaz pišem samemu sebi. Moja pisanja so razlage. Pisanje je dejanje iskanja reda v kaosu okoli mene.

   Vlak je mikrozmos tega kaosa. Več ležišč, kot si jih kot zahodnjak smeš predstavljati (nepregledne množice ljudi). Pojmi tega, kaj spada pod notranje (ali intimno), in kaj pod zunanje, preobrnjeni (privatnost ne obstaja). Hrana povsod – Kitajska je tako zelo obsedena s hrano, da niti nekaj urna pot ne more miniti brez dveh treh vrečk okrepčil na osebo. Pojmi o higieni pomešani – smeti po tleh (pospraviti mora nekdo drug). Ob pogovorih se ljudje smehljajo, a to ne pove, kaj mislijo. Če bi ostal še nadaljnjih pet let in govoril petkrat boljšo kitajščino, bi izjemno močan občutek, da ne vem, kaj se bo zgodilo, ostajal kot nekaj opredeljujočega. Nič čudnega, da prebivalci Kitajske kot izjemno pomembno vrednoto vidijo stabilnost (denar pa kot način doseganja te stabilnosti).

 Vlak pride v Kunming, ki kaže svoj megleni obraz. Kip ogromnega rumenega bika, ki še vedno boči svoj zaščitniški hrbet nad širno površino postajnega trga, kot da je kastriran s strani novih pregrad in policajev, prisotnih povsod. Po nočnem napadu z noži nekaj let nazaj je ta del province Yunnan izjemno zastražen. Z Liu Ying morava najprej na zahodno postajo; in od tam na avtobus za Mile, končni cilj. Od tistega dekleta na vlaku naju kar nenadoma loči množica, in ne poslovimo se. Na Kitajskem sem navajen, da ljudje pridejo in ljudje gredo. Tako to gre.

 V Mile odhajava zaradi treh vzrokov: 1), da bi poskusila videti novo leto narodnostne manjšine Hani. 2.), da bi vzpostavila stik s šolo, ki bi lahko postala moje naslednje delovno mesto. 3.), da bi videla, kako nama je mesto všeč, in ga raziskala.

 Toda, kot sem rekel prej: na Kitajskem nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.

 Drugi dan. 

 Prihod v Mile je, ne morem reči bolje, meh. Ozko, majhno, staro, toda ne tradicionalno staro, malce razpadajoče; kot moj Nanning (glavno mesto avtonomne regije Guangxi, kjer živim) pred desetimi ali dvajsetimi leti. Navsezadnje je logično: mala mesta vedno stežka stopicljajo za napredkom velikih. Kar me »moti« tukaj, je predvsem to, da sem v Yunnanu navajen na razlike mikro lokacij. Tu jih vsaj na prvi pogled ni.

 Toda kmalu odkrijeva nekaj podrobnosti. Do tistih pravih vasi narodnostne manjšine Hani je še nadaljnjih nekaj ur vožnje– predaleč za naju. Namesto tega je tale kraj center več podskupin narodnostne manjšine Yi, ki jih poznam iz drugih pokrajin iste province. Kmalu sva odločena, da jih bova odšla obiskat v planine, v vasi.

 Nadalje, Mile je skorajda tako natančno kot rez na torti ločen na dva dela. Na tisti ozki stari del, in na novi, ki je povsem preurejen. To ni neobičajna delitev. Kar je neobičajno, je nadvse izjemna čistost, lepota in skorajda bohemskost tega novega dela; vmesna faza izgrajevanja in prahu pa skorajda kot da ne obstaja.

Razlog za ta natančen prerez je Hongta Tobačna industrija.

 Naj obrnem pripoved na stranski tir; naj podam zgodbo v zgodbi. Starec, ki je pomagal povzročiti “tobačni čudež”, je bil pred kratkim izpuščen iz zapora in zdaj na stara leta goji ter prodaja pomaranče preko interneta.      

 Chu Shijian se je nekoč bojeval na strani Mao Zedonga in kasneje postal član Komunistične partije. V času Velikega skoka naprej (po angleško Great Leap Forward) je bil sicer izpostavljen kot nasprotnik komunizma, a se je kasneje vrnil v vodstvene kroge in pomagal vzpostaviti Hongta Tobačno industrijo kot eno najmočnejših v regiji; leta 1994 je dobil nagrado v Pekingu kot eden petih največjih reformatorjev. Pet let kasneje je bil obtožen poneverjanja 174 milijonov dolarjev iz družbe, katero je pomagal preroditi – in poslali so ga v zapor. Iz zapora je prišel pred kratkim. Čeprav je zdaj star 88 let, ob izpustitvi ne more mirovati; kupil je nasade pomaranč blizu nekdanje družbe, v bližini Ailiao planin, in registriral svoje izdelke kot Chujeve pomaranče, ki so takoj postale hit. (Ne sprašujte, odkod je dobil denar za vzpostavitev posla). Poleg ponovitve prvega pravila, na Kitajskem nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, dobiš torej še slednjega: na Kitajskem nisi nikoli preveč star, da bi postal podjetnik (ali pričel z novim življenjem).

Tovarna uspeva tudi brez gospoda Chuja. Najboljše površine mesteca – hoteli ob ogromnem »ekološkem« umetnem jezeru, hoteli s toplicami, katerih čista voda prihaja iz planin, površine z novogradnjami – so v lasti Tobačne industrije. Kasneje sva odkrila, da je šola, ki sem jo iskal, prav tako v lasti Tobačne industrije. Zgrajena pred nekaj leti, najdražja in najlepša šola v mestu.

 Lahko bi rekel, da Mile skorajda pripada Tobačni industriji. 

 In morda tale hiper kapitalizem ni naključen: v neposredni bližini kraja Mile se nahajajo mesteca, ki so zibelka “kapitalizma na Kitajskem”. V uro oddaljenem Hongxiju - najboljši tobak na Kitajskem! - je ena od mestnih vrat zgradil Wang Zhi, ki je oklican za “Kralja denarja”; ki je menda veljal za enega najbogatejših ljudi na svetu svojega časa. Wang Zhi je živel od 1836 do 1906, o njemu je leta 1900 pisal Times, njegova grobnica je bila uničena tekom Kulturne revolucije (Cultural Revolution), toda njegovo truplo so vaščani ukradli, da bi ga očuvali - in nihče ne ve, kje je pokopan.    

 Ko sem že pri mestnih vratih - v centru Mileja stojijo vrata starega obzidja, ki nakazujejo, kako veliko je bilo originalno mestece. (V naslednjih letih bo okoli teh vrat zgrajeno novo naselje in center za nakupovanje). Gre le za nekaj kvadratnih kilometrov. Edina mošeja mesteca Mile stoji v ozki ulici sredi predela, ki ga ljudje, kot v napadu neupogljive nostalgije, kličejo »dong men« ali »vzhodna vrata«. (Pa čeprav v Mile zahodna in vzhodna kitajska »vrata« sploh ne stojijo več.) Stavba, vsaj gledano z ulice, nima tipične oblike mošeje. Če na sprehodu dvakrat po vrsti pomežiknete, jo boste zgrešili. Najprej bodo na vaši levi strani le vrata neke hiše in »ne povsem kitajski« napisi in hodnik, ki vodi v sumljivo dvorišče. Vstopili boste skozi obok v to sumljivo dvorišče, se obrnili dvakrat levo, nazadnje stran od glinaste stavbe, ki jo skriva pipa drevo – videti je neresnično, kot skica mehko oranžno sadežev na glineno rjavo podlago stene, z gostimi reliefi zelenih listov med obojim – in pred vami bo stala mala stavba, kjer lahko moli morda petdeset vernikov. Mnogokrat jih menda pride le slabih dvajset. Glede na besede prijaznega oskrbnika (duhovnika oziroma imama?) si predstavljam skupino starejših sosedov, ki sem pridejo prav toliko na molitev kot na klepet po molitvi. Ne vem, kje molijo preostali Huiji. Morda vse tole pomeni, da so tukaj muslimani sorazmerno revnejši. Res je, da jim je denar za tole mošejo bil dan od muslimanov iz predela Tonghai (ista provinca). Toda ogled njihovih pogostih restavracij ne daje nujno revnega vtisa.

 Kljub morebitnemu vtisu teh stavkov nisem neke vrste lovec na mošeje in nimam namere opisovati muslimanov iz predela Mile. Toda »mošeja vzhodnih vrat« je prav tako dobra točka pisanja kakor katerakoli druga, in morda celo boljša. Tudi tale predel bo kakšnih pet let kasneje najverjetneje na vrsti za rušenje. Mošeja bo, skupaj z ulico, izginila v izdihu bralcev zapisov, kot je tale, in kupčkih pozabljenih fotografij.

 Sicer pa, glede iste tematike: v neposredni bližini mesteca Mile stoji vasica, kjer so večinski del prebivalstva Hui, takoimenovana Xiao Zhai. Iz Mile se z lokalnim prevozom pelješ kakšno uro. Pretežen del poti vidiš prah, gume, tovarne, dimnike, dim. In desetine vasic, ki so podobne v popularnih medijih predstavljenim slikam atomov. Gruče stavb, povezane s štrenami slabih cestišč, se širijo v večje gruče. Xiao Zhai je morda lažje prepoznavna kot dejansko muslimanska vas. Iz enega dela vasi štrli kupola z zelenimi lisami.

 Tole vidiš, ko te avtobus pusti na cesti: polja in travniki so kakor vata med cesto in vasjo. Zeleno je kričeče, vpije v nebo, tako modro, da bi ga lahko oblekel, in oblake, tako bele ter dolge, da bi jih nosil kakor šale, in zemlja je vinsko rdeča – ali pa kostanjevo rdeča. To so, z vzdihom, zdrave barve, v katerih rasejo bohotne zelenjave, dvakrat do trikrat večje od slovenskih. (Provinca Yunnan je med drugim vir najboljše zelenjave na Kitajskem). Vas se stika z gorami, naslanja se nanje; in na enem delu so proti vrhu hribovja zgrajene grobnice – tam, kjer bi mi zasadili vinske trte. Grobnice nazadnje, višje, postanejo nerazločljive od sivih skal.

 Vasica ni labirint; za to je premajhna. Je simfonija stopinj med rjavimi zemeljskimi barvami, pomešanimi z oker, belo; zemeljske barve se tu nagibajo proti kostanjevo rdeči; nekatere hiše so zgrajene iz blata ali pa morda tudi kravjekov. Stari leseni tramovi so posiveli kakor starci; in sivo rjave vitice rastlinja včasih rasejo na teh strehah kakor okostnjaški prsti ali prsti, ki bodo kmalu razpadli v prah. (Vsaka od teh vasi nekje hrani vsaj nekaj dvesto let starih hiš; to je ponavadi najdlje, kar lahko posežeš v vidno preteklost v teh krajih). Ko si enkrat med ulicami, ni tako enostavno reči, če stavbe pripadajo katerikoli drugačni narodnosti ali kulturi. Občasno se na stenah nahaja napis z stavkom ali dvema iz korana – ponavadi o vrlinah ali vrednotah; in občasno jih bodo pospremile risbe, skoraj grafiti, na katerih skupine ljudi ne premorejo kitajskih oči, temveč oči, ki bi jih videli v Arabiji. Ljudje, ki jih srečate, bodo govorili, kot da so utelešenja napisanih vrlin. Vabili bodo na jed; pomagali bodo. Toda po drugi strani so notranjosti vsaj nekaterih hiš povsem tradicionalno han kitajska: z udrtim dvoriščem, z težkimi mlinskimi kamni poleg vaz z rožami. Podoben efekt dvojnosti, če ne trojnosti, sproži sama mošeja. Res, muslimanska kupola je tam. Kakor videna iz daljave. A bližina doda nenavadna podrobnosti. Strehe so tipično vijugavo kitajske – z zmaji. Vrata so večkratna, »zložljiva«; spet tradicionalno kitajska. In kot da bi nekdo želel, da stvari postanejo še bolj kompleksne, se od vhoda do prvega templja vijejo budistične zastavice. (Zakaj pa ne.)

Pravzaprav je lokacija na zunaj videti prav kakor kitajski tempelj – šele notranjost razkrije preproge, na katerih klečiš, in arabščina se zvija na stenah. Tempelj je velik, sestavljen iz dveh molilnih prostorov. Moji podatki so negotovi. Stara mošeja je bila menda obnovljena leta 1888, po vstaji – verjetno gre za Panthay vstajo, ki je trajala do leta 1873, in je zajemala Hui ljudi te in sosednjih provinc proti vladarjem Qing dinastije. Ljudje so zidake za novo mošejo nosili od daleč. Prvi arabski napis na stenah nove mošeje se je zavijugal leta 1891. Med kulturno revolucijo je KP oziroma komunistična partija zasegla mošejo in jo spremenila v šolo. Vsi znaki korana so tedaj bili tako ali drugače prekriti. Leta 1978 je šola bila izseljena in vlada ji je povrnila staro funkcijo mošeje; in koran je ponovno ugledal luč modrega neba. Ta mošeja je nekajkrat preživela potres – nova je bila zgrajena leta 1981; stara je bila zavarovana kot kulturna dediščina leta 1988; leta 2000 so prebivalci pridobili 60.000 RMB za prenovo. (Zdaj to zveni kot nič, toda tedaj je bilo kar nekaj denarja).

 Pomemben del stoji zadaj oziroma na strani za mošejo; grobnica z evropskimi stebri pripada lokalni družini Jin (kar pomeni zlato). Pripadnik družine Jin je bil eden vodij upora. Hui ljudje iz vse Kitajske prihajajo enkrat na leto, da ob tej grobnici molijo.  

 »Gneča je ogromna, moram priznati, da nikoli nisem videla same grobnice. Ženske molimo v ozadju – moški stojijo spredaj,« nama pove gostiteljica v eni redkih »jedilnic« vasi. (Vas ne premore restavracij). Par, ki nama kuha in streže, je mlad; prijazna sta in čedna. Ženska ne nosi rute. (»Mi mladi jih ne maramo, če delamo, niso praktične.«)

 Zgodba se nadaljuje.«Nekega dne je med romarji bil tudi Hui bogataš iz Xinjianga. Videl je naše toplice in bile so mu všeč. Sta bila v naših toplicah?«

 Prikimava, čeprav to ni povsem res. Le sprehodila sva se skoznje. Ob robu hriba so vaščani postavili dolgo stavbo z ločenimi tuši – dva dolga hodnika, ločena na morda trideset »kabin«, zgledata kakor skromen in osnoven tuš iz kaznilnice. Sem se vaščani prihajajo tuširati. Na strani je topla voda speljana v kanale: ljudje perejo oblačila.

 »Bogataš se je odločil, da tule postavi turistični center. S toplicami kot ponudbo.«

 Čeprav je moja misel načeloma »več turistov, več idiotov«, skušam najti dobro stran okoliščin. (Sebe seveda, uh, ne štejem za turista). »Tudi on je Hui, kot vi. Razume vas. Poskrbel bo, da se kultura in vaš način življenja ohrani.«

 »Morda,« najina sogovornika nista videti prepričana. »Sta videla polja pred vasjo? Tisto bo vse razorano – postavili bodo turistični kompleks. Mi bomo plačani…«

 … in mislim si, oh, morda vam do konca življenja ne bo potrebno delati…   

»…na leto 1.500 RMB za en mu zemlje. V povprečju ima vsaka družina v vasi en mu zemlje.«  

 Predvidevam, da se mi je povesila čeljust.

 Liu Ying ugovarja:« Polja so tako lepa!«

 Jaz sem po moško racionalen: »Lepa ali ne, polja vam dajejo najboljšo prehrano.« Pravkar sva jedla v tej hiši vzgojeno govedino in njihovo zelenjavo. Ni boljše.

 Zdaj se vsaj do neke mere razburi tudi najin gostitelj:« Polja dajejo plodove skozi vse leto. Tu ni zime. In še nekaj. Jaz sem bil na dagongu – na migrantskem delu. V Shenzhenu. Vrnil sem se, ko sem imel dovolj denarja; in ker sem videl, kako je v mestu. Nočem, da tukaj živimo kakor tam. Nočem, da »Shenzhen« dobimo sem.«

 Uhhh… Računam. V tem trenutku se družina verjetno predvsem preživlja z delom na polju, pa morda s prodajo krav. Večino hrane verjetno preprosto pridelajo sami. Delček zaslužka pridobijo s kuhanjem za druge. V primeru turizma bodo lahko restavracijo razširili. Toda morali bodo kupovati zelenjavo in ostalo od drugod. Tistih 1.500 RMB na leto ne pomeni ničesar. Več bodo morali delati in prekupčevati za bolj osnovno preživetje.  

 »Približno 60 do 70% vaščanov je proti ideji. Toda pomagati si ne moremo. Vodja vasi je za.« Neizrečeno ostane: verjetno je podkupljen. »In prepričal je vse, da so podpisali pogodbe. Prepozno je.»

 Iz Xiao Zhai prideva rahlo omamljena, in fotografirava polja pred vasjo, kot da so od njih poslavljava za vedno.   

 Tretji dan.

  Poleg svojstvenih praznikov tudi v okoliških vaseh Mile obstajajo »tržnični dnevi«, ki potujejo iz kraja v kraj. Tokrat je tržnični dan v Vasi 11. Tržnični dan je prednik trgovskih centrov. Nekateri trgovci z od povsod nabrano kramo potujejo od enega do drugega, a seveda tudi vaščani preprodajajo (ali kupujejo) svoje izdelke ali zelenjavo ali sadje in podobno. Tržnični dnevi so vedno zagotovilo pretoka deročih rek ljudi. Če v kraju obstajajo tradicionalna etnična oblačila, vidni dokaz starih kultur, bodo nezgrešljiva tedaj. In zdaj, tukaj, začenjam vzljubljati Mile. Najprej, za pot v podeželje potrebuješ le pol ure z mestnim avtobusom. Pol ure, in že si med strmimi gorami. Zemlja tukaj je rdečkasta, plodna, toda na žalost kmetovalcev povsem preprežena s skalami. To niso ravnomerne skale, tipajoč občutke vznemirljivosti z enakomernim ponavljanjem – ne, to so razigrane, nebrzdane površine, ki oponašajo oblike in razpršenosti osamelega, neobljudenega planinskega gozda. Njihova sivina je skoraj bela, pomazana z občasno črno ploskvijo, črto; te skale obstajajo v dveh barvah, črnobela filmska paša za oči z milim ozadjem čiste zelenine in še bolj čiste modrine. Geografski vzroki in pomanjkanje tovarn premoga preprečujejo Yunnanu, da bi pobelil oči in pljuča s Pekinškim smogom; tu je nebo modro, in oblaki vedno močno prisotni, skorajda živi v svoji silovitosti, bližini. Ogledniku, ki mu ni potrebno delati, je pokrajina prelepa (ne tako zelo daleč stran bi plačal vstopnino za ogled Parka kamnitega gozda – ista stvar, le večja, bolj urejena).

 In potem, v Vasi 11, gneča. Mladina s kavbojkami in visokimi petkami, starci s kapami iz komunističnih časov, možakarji srednjih let z košaricami za dojenčke na hrbtih, ženice z naglavnimi pokrivali, prepreženimi s trakovi različnih barv in oblik. (To je vsakodnevna različica tukajšnjih narodnih noš.) Vonjave: konji, tobak, sveža zelenjava, prah, čisti zrak. Sadje, zelenjava, živali, starine, testenine, jedi na žaru (vseprisotni krompir), medicina – od stare kitajske do stare »kdovekatere«. (Kot vedno na podeželju bo obstajala stojnica s prepariranimi kačami in krokodili, in naključna posebnost tovrstne stojnice v Vasi 11 je bil niz kober, razporejenih tako, da hipnotizirajoče strmijo v potencialne kupce. Efekt je skorajda srhljiv: če izvzameš kontekst iz slike, se zdijo kot neke vrste fanatiki, pripravljeni, da jih v nebesa popelje ugriz Velike kače.)

 Vse to so znaki lokalne barvitosti, kar je krasno, toda od začetka sva vedela, da bova želela videti tudi nekaj povsem specifičnega. Najin vir v Mile, urad za ohranjanje lokalne kulture, je omenjal vasico Rdeče 10.000. Poizvedujeva, kako priti tja. Morava do »bencinske postaje«, khm, »tam naprej«, in čakati, ali »štopati«, do Rdeče 10.000. Dvigovanje roke in mahanje zadostuje; navsezadnje nama ustavi »dobrodušni starec«, ki na omembo plačila le trdno odkimuje. Skobacava se v njegov trikolesnik in starka – žena? – nama odstopi pručke ob vrveh, napeljanih na strani. Jaz najprej protestiram, saj je vsaj dvajset let starejša od mene, toda takoj ob zagonu se izkaže, da je mnogo bolj izkušena v tovrstni vožnji; medtem ko jaz komajda ohranjam ravnotežje v najbolj mirnem kotičku vozila, ona stoično, kot kak kapitan Cook, in navidez nedotakljivo v neurjih tresenja, stoji na najbolj izpostavljenem delu vozila. Mislila sva, da bova v Rdeče 10.000 v nekaj minutah, in nazadnje se izkaže, da so smisli za čas in razdalje tukaj prav tako eklektični kakor oblačila. (Če sploh smem reči, da so oblačila eklektična; stvar je v tem, da tisto, kar bi mi opredelili kot eklektično, tukaj velja za normalno, in obratno). Pot traja najmanj 40 minut.

 Vas dejansko je rdečkasta – vaščani so očitno predelovali prst v zidove. Stene hiš so porisane z dejanji in osebami iz legend.

 Tole sem zapisoval v beležko: Axi kralj. --- Ljubimca. --- Cesar z dvema magičnima močema: letečim konjem in mečem, ki se lahko spremeni v vodo. --- Koruza v urejenih vrstah se suši povsod. --- Tobak dela denar --- Stara gospa izginja v senco, utrinek sonca na uhanu ji sledi, sijoča solza pražečih žarkov v rdečini zidov. ---   

 Yi so načeloma potomci Qiang ljudstva, ki se je pred tisoče leti selilo iz severovzhoda Kitajske. Qiang so »krivci« za mnoge druge skupine narodnostnih manjšin, med drugim matrilinearne Mosuoje, pa Hani ljudi, ki so narodnosti Yi »kot bratje« (in sestre). Stara legenda gre, da so v davnini oboji premogli pisavo, a ker so Hani bili preleni, so knjigo, v kateri je ta bila opredeljena, izgubili. Yi so knjigo obdržali, zatorej je njihova zgodovina zabeležena. Obstaja mnogo podvrst Yi – jaz poznam Črne Loloje, kot jih je poimenoval amaterski antropolog – in – še – kaj – Joseph Rock; ljudstva, izolirana v planinah okoli Lu gu jezera, poljedelska in živinorejska, predvsem opazna po širokokrajnih, črnih dežnikastih klobukih tamkajšnjih žensk. Tale predel okoli Mile naj bi služil kot baza osmim podskupinam Yi. (Rad uporabljam besedice kot naj bi: vsa resnica Kitajskega poimenovanja narodnostnih manjšin je skrita v naglici, slabih virih in političnem pritisku komunistične partije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko so vsaj nekatere odločitve tedanjih antropologov bile, recimo, smiselne, je nemogoče ubežati dejstvu, da so marsikdaj povsem različne skupine ljudi stlačene v isto poimenovanje narodnostne manjšine.)      

 Axi, pripadniki tega ljudstva tukaj, so najbolj množična med »osmimi podskupinami« lokalnih Yi ljudi. So »slavni«. Tukajšnja praznovanja ognjenega festivala so kot ogromna maškarada, ki privabi izjemne množice turistov; poseben ples in petje sta zaščitena kot nevidna kulturna zapuščina. V resnici je ves predel, vsa vas, pod kupolo oznake »muzejske vrednosti«, in ne sme biti spremenjena.

 Na ta dan je Rdeče 10.000 skoraj prazna. Ni festivala, ni ljudi.  

 Nekaj časa je na Kitajskem bila popularna oznaka »živi muzej«. Kriv sem: tudi sam sem jo uporabljal, ne da bi razmišljal o tem, kako smo živi muzeji pravzaprav vsi mi. Prostori, ki sem jih ponavadi spoznaval, so bili »živi muzeji« zaradi naključij. Izolacija in počasen razvoj so jih prisilili v stanje, ki ga lahko kličete muzejskost. Toda za Rdeče 10.000 so se odgovorni zavestno odločili, da bo postala živi muzej. Verjetno so prav oni sprožili barvanje teh zidov, zgradili novo areno, namenjeno plesu (in žrtvovanjem ob festivalih), zgradili cesto (ki je zdaj v srednje slabem stanju).

 Kolikor poznam tovrstne okoliščine, lahko lokalni prebivalci s pridelovanjem in potem ob tistih festivalih zaslužijo precejšnje količine denarja. Res pa je, da ne morejo zaslužiti za luksuz, in še več, luksuza si tukaj ne morejo privoščiti. (Nove lepe hiše si tukaj, v tej vasici, niti zgraditi »ne smeš«.) Menda »tobačna tovarna ne mara jemati na delo ljudi iz planin, in njihovim otrokom je skorajda nemogoče oditi v boljšo šolo.« Toda otrok v tem trenutku v vasi skorajda ni, in gotovo se nahajajo v neke vrste šolah – ki jih 50 let nazaj niti videli ne bi. Pogovori o željenih standardih so dvorezni, vedno odvisni od pričakovanj, ki jih lahko zbudi karkoli: starci s svojimi težkimi izkušnjami bi dejali, da je življenje odlično, tisti srednjih let, ki so začutili blagoslov premoženja, bi bili vsaj rahlo nezadovoljni, in mladi, z očmi polnimi Pekinga in Šanghaja, bi bili obupani. Vsakdo ima prav na svoj način.

 Tole slišiva med sprehajanjem po kraju in pogovori z ljudmi, strnjeno:« Lokalni urad za razvoj tradicionalnih kultur je tukaj postavil in prenovil nekaj malenkosti, preostanek denarja, namenjenega nam, pa so pobasali v svoje žepe. Zdaj smo prisiljeni hoditi ven, če želimo zaslužiti nekaj več.» Podobne misli sva slišala tudi drugje.

 Pozno popoldne nama eden domačinov ponudi pot na motorju nazaj do Vasi 11. Nazadnje trije sedimo na rahlo anemičnem jeklenem konjičku: nič novega. Ljudje v planinah ponavadi nimajo avtomobilov: motorji so mnogo bolj praktičen in verjetno tudi cenejši način prevoza.  

 Tole sem zapisoval v beležko: motor rjuje, modro nebo, južno od oblakov --- to je prevod imena province, Yunnan --- skale kot kipi --- spodaj v dolini vroče vode, tukaj pomanjkanje vode --- tole je pisanje starih začetkov in nobenih koncev --- želja, ovita v ignoranco, jata ptic brez cilja, izstreljena kot tisoč črnih puščic v sončni zahod --- pomembna legenda Yi ljudi je tista o vojščaku, ki je ukradel ogenj bogovom, uporabljajoč lok in puščico --- in potem nenadoma vse to pihneš v internet.  

 Četrti dan.

 Mile je pravzaprav znan po kipu Bude. Mile pomeni kitajsko verzijo imena Maitreya Budha. Toda v resnici je kraj poimenovan po starodavnem vojščaku z istim imenom, istimi pismenkami; zdaj ime kraja vsakdo povezuje z Budo, in le malokdo ve, da ime izvira povsem drugje.  

  Šola Qinglai stoji tik ob hribu z budističnim templjem in pagodo. Gre za čudovit kompleks s povsem modernimi idejami o tem, kako bi morale biti videti šolske stavbe, z vilami kot stanovanji, umetnim jezerom ob poti med učilnicami. Gre za eno tistih šol, ki združujejo javno in privatno na nenavadne načine. Vzpostavljena je s strani Tobačne tovarne, torej vsekakor z močnim sodelovanjem lokalne vlade, in deluje kot javna šola… ki pa omogoča tudi dodatne pouke, med drugim trening za opravljanje izpita IELTS, ki omogoča odhod v tujino. (In za vse skupaj je potrebno plačati drago šolnino.) Spet mešani občutki: v resnici tovrstna šola pomeni možnost odskoka lokalnim učencem, možnost, ki je sicer ne bi imeli – torej v resnici šola daje nekaj dobrega okolju. Ni pa nobenega dvoma, da je vzpostavljena z namenom služenja denarja, in da odgovorni dobro služijo z njo.

 Oseba, odgovorna za ravnanje s tujim kadrom, se me veseli: sem izkušen, in všeč ji je, da sem brez velikih besed o sestankih kar samoiniciativno prišel sem na pogovor. Eden pomembnih faktorjev, da te najamejo – zapisan je tudi v pogodbah – je ljubezen do Yunnana in Kitajske, spoštovanje do lokalnih navad in običajev, ljudi.

 Službo bi lahko dobil v tistem trenutku.

 A kakor podobne šole iz majhnih krajev, ki so brez osebnih izkušenj z delom s tujci, tudi tukaj iz pogodbe žari nezaupanje do nas: šola se izrazito zavaruje na vse možne načine, medtem ko je naš položaj lahko – tako se da brati – povsem na razpolago muham odgovornega posameznika. Službe so tukaj včasih kakor zapori: težijo k temu, da te časovno in z denarjem privežejo nase (ne znajo pa se boriti za in pridobiti tvojo lojalnost).

Spomnim se tistega dekleta iz vlaka do Kunminga: pustila sem službo, da bi potovala, pot je proces.     

 V resnici je vse proces. Tudi spoznavanje teh delov Kitajske z navadami tujcev.

 Ostali bomo v stiku, rečem kadru na šoli. Še imamo čas, odločili se bomo kasneje.

  Peti dan.

  Ko se navsezgodaj zjutraj peljeva iz Mile, sva na avtocesti spet obkrožena z meglo. Včasih se ne vidi deset metrov naprej. Tole ni onesnaženi smog. In šele ko začneva spremljati obnašanje prvih žarkov sonca, načina, kako sijejo skozi odprtine, sija barv in njihovih odtenkov, dojameva: peljemo se skozi oblake! Odprtine se širijo,  koščki gora prepičijo žive gmote oblakov. Jutro zasije. »Veš, kaj je Mile?,« šepne Liu Ying. Odkimam. »Kraj, kjer so se oblaki zaljubili v ljudi, in zdaj za vedno ostajajo nizko, da se lahko ljubijo z njimi.«

  V Kunmingu sonce polno žari. Srebrni bik kot da je prevzel vlogo sonca. Vkrcava se na vlak, iz Južno od oblakov nazaj do Južnega miru – kar je možen prevod imena mesta Nanning.

 Zadnje pravilo: včasih je pripovedovati o Kitajski kot poezija.