Internetne stvari

Ker glede svojega prebivališča na Kitajskem zaradi lagodnosti malce (nepotrebno) goljufam, me je morala tašča, ko sem se od koderkoli vrnil na Kitajsko, posaditi na električni motor, da sva se odpeljala do lokalne pisarne za registracijo - tam sva se jim potem zlagala, da je naslov mojega prebivališča njen naslov. Za to početje potrebujeva njen ID, kopijo dokumentov lastništva stanovanja, kopijo prve strani mojega pasoša, vize, in jasno zaštempljanega pečata zadnjega vhoda na Kitajsko. Vse skupaj znaša še kar znosen delež birokracije (ponavadi končajo s samo registracijo v približno desetih minutah). Toda letos septembra so naju presenetili: “Prosim, poskenirajta tole kodo - vsi podatki se odslej lahko vnašajo odkoderkoli, preko pametnega telefona. Mi ne potrebujemo nobenih papirjev ... ne več.”  

Za katerikoli opravek potrebuješ pametni telefon.

Plačevanje preko pametnega telefona? Pomembni platfomi sta Wechat ali Alipay. Primerjava: plačevanje preko Wechata je nekako primerljivo s plačevanjem preko Facebooka ali Whatsupa. In preko Wechata lahko ne le plačaš v trgovini ali restavraciji (Wechat ti bo tudi pomagal najti restavracije in popuste). Lahko tudi napolniš telefonsko kartico; plačaš elektriko ali vodo; preko povezav kupiš karto za vlak, hrano na dom, kino vstopnico, najameš sobo v hotelu, “kolesa v javni uporabi”, in še kaj. In seveda je potrebno poudariti: preko Wechata se lahko prav vse tudi prodaja ali kupuje. Lagodnost nad vsem. In ne le to: na Wechatu imaš aploudano svojo identifikacijo, hukou ali pasoš, ki je seveda povezan s tvojo telefonsko številko, ki je seveda povezana s tvojim bančnim računom.

 In ne le to: kakor rečeno, se celo za uradno registracijo prebivališča (predvidevam, da le ponekod) lahko pobrigaš le preko pametnega telefona. Drugače povedano: to pomeni, da vlada subtilno sili vsakogar, da si kupi pametni telefon, da premore socialno omrežje, in da deluje (naj napišem: živi?) le preko tega.

Vlada narekuje, da brez pametnega telefona ne moreš preživeti.

Za zdaj je tem narekom še možno nekako uiti; najverjetneje ne bo možno uhajati predolgo.  

Že plačevanje vsakodnevnih stvari preko telefona je postalo skorajda nujnost. Mnoge trgovine - ali posamezni štanti na tržnicah - preprosto ne vzamejo več gotovine. To ne pomeni, da absolutno ne moreš plačati z gotovino; le otežkočeno je, in včasih tudi nemogoče.

Tu niti ne nameravam posebej pisati o socialnih točkah, ki jih (menda) pridobivaš ali izgubljaš z objavljanjem “pozitivnih” ali “negativnih” stvari na internetu; če imaš preveč negativnih točk, si kaznovan in težje pridobiš kredit ali vizo za potovanje v tujino.  

Ponavadi je naslednje slovensko - evropsko - vprašanje, hej, ali na Kitajskem nihče ne misli na varnost, še bolj pa na 1984 in Velikega brata?

Odgovor: seveda ne. Tu na Kitajskem je praktično vso zgodovino Veliki Brat bil samoumeven. Država mora avtoritarno skrbeti za vse posameznike v njenem naročju, oni pa naj se ukvarjajo s čim drugim (v tem trenutku predvsem s služenjem denarja in nakupovanjem; in seveda nadaljevanjem družine). Poenostavljam, a vendar.

Formula za modernega Velikega Brata Kitajske je vlada + socialno omrežje.

Njihov odgovor bi se torej lako glasil: če je delovalo tisoče let, zakaj ne bi še sedaj, in ali se vam ne zdi, zahodnjaki, da pretiravate glede zasebnosti?

Glede zasebnosti morda res pretiravamo. Glede zgodovine pa: zdaj nismo preteklost, in v vašo ... v nobeno in nikogaršnjo ... se ne bi rad vrnil.

Jasno: “zasebnost” na Kitajskem ne pomeni istega kot na “zahodu”. To ne pomeni, da tukaj zasebnosti ni, toda vsekakor so si (bile) družine (oziroma najbližji) bližje tako v smislu pomanjkanja zapiranja vrat kakor v smislu vmešavanja v individualna vprašanja; zato se recimo tukaj ljudje na vlakih obnašajo kakor doma - ne, ker so nevljudni, temveč zato, ker je pri njih doma morda kot na vlaku. V resnici je tudi ideja “individualnosti” tukaj “drugačna”; in kakorkoli, če “zasebnosti ni” oziroma je drugačna, potem če na Kitajskem rečeš, da “prodajaš zasebnost ”, to pomeni isto kot reči, da “prodajaš zrak.”

Toda če določena ideja ni prodrla - ne še - to ne pomeni, da jo je potrebno ignorirati ali zanemariti boljše definicije.

Kaj pa vprašanje varnosti? Zares ne vem. Prijatelji mi pravijo, da je Jack Ma porabil leta, da je prepričal javnost v varnost svojih uslug. In da se hackanje njegovih uslug sicer dogaja, a ne zares pogosto. To očitno zadostuje.

Rekel bi predvsem, da občutek lagodnosti preprosto prevlada nad vsakim ugovorom.

Zasebna ugotovitev: mene je strah plačevati preko Wechata. Morda niti ne toliko zaradi vprašanja varnosti - čeprav si nikoli ne bi drznil tako nonšalantno skenirati karkoli; moja prva asociacija je lizanje tal - temveč bolj zaradi vprašanja kontrole denarja. Zdi se mi, da lahko tako “mimogrede” zapravljajo le bogataši. Seveda se motim; telefon ti lahko preračunava stroške. Toda moja težava ni v tem, kaj lahko počne telefon. Moja težava je v tem, kaj naj potem sploh še počnem jaz? Optimisti bodo dejali, naj prepustim telefonu vse, kar pač telefon zmore, in se posvetim čemu drugemu. Moj - pesimistični - odgovor je: čemu? Biti zabavan?

Ste brali psihologa Daniela Kahnemana (Thinking, Fast and Slow) o tem, kako se odločamo? Če popolnoma poenostavim nekatere njegove ugotovitve, potem takole: “možgani” so ločeni na Sistem 1 in Sistem 2. Sistem ena je odgovoren za hitre vtise, čustvene reakcije, takoimenovane “instinkte” in “inspiracije”, skakanje k zaključkom, poenostavljanja, in mimogrede tudi mnoge napake v zaključkih. Sistem 2 predstavlja “logiko”, “racionalnost”, seštevanje, kalkuliranje nasploh, osredotočanje, “težavno možgansko delo”, a obenem tudi lenobo glede vsega tega. (Ponavljam: gre za poenostavljanje že tako poenostavljenih ugotovitev. A tem zapisom bodo poenostavljanja služila dovolj dobro.) Kar se dogaja pri telefonih, je torej tole: mi se utapljamo v Sistemu 1, Sistem 2 pa je prepuščen telefonom. Ni čudno, da sredi globalnih prerij človeštva trenutno vsaj na videz prevladujejo prvinski nagoni: strah, pohlep, neumnost, plemensko tj čredno razmišljanje, sovraštvo do drugih, nasilje, občutek glede dejstev pomembnejši kakor dejstva sama, ipd.

Telefoni mnogim pomenijo vračanje k zanašanju na Sistem 1.

Ko v Evropi vidim mlade kjerkoli tipkati na telefone, si mislim, “Glej, kako pridno in povsem zastonj polnijo žepe Zuckerbergu in obenem pomagajo tvoriti AI!” Ko to vidim na Kitajskem - in zalepljenih za telefone je tukaj več - si mislim, “Glej, kako pridno pomagajo služiti denar državi oziroma tistima “dvema” velikima podjetjema, in obenem pomagajo državi, da jih kontrolira, medtem ko v kot potiskajo Sistem 2.”   

Modrejše glave kot je moja trdijo, da nas vse - celoten svet - tekmovanje Azije (Indije in predvsem Kitajske) ter Amerike v tehnologizaciji neustavljivo sili v nadgrajevanje taiste tehnologije. Noben od igralcev si ne more privoščiti, da se ne bi šel igre in tako dovoliti, da tisti drugi prevlada; edina pot je naprej. S Trumpom ali brez njega. Oziroma: tudi zame je Trump predvsem simptom vsega, kar sem že pisal ... igre med Sistemom 1 in Sistemom 2; hej, njegovi rallyji so prostor, kjer si ljudje lahko dajo duška in se končno obnašajo tako kot na internetu ... Trump je simptom razočaranosti nad moderno zahodnjaško kapitalistično zgodbo, povezano s strahom pred tehnološko globalizacijo, vsred katere se bodo razblinjale meje, države, narodi in kulture; in vsred katere ne bo več prostora za katerekoli rasne ali geografske privilegije. Vse, kar Trump in ti strahovi predstavljajo, sicer lahko razbije napredek - in nas vse skupaj potegne nekaj sto let v preteklost - toda v resnici se bo kljub vsem uporom, tudi v Evropi, to zgodilo precej težko.

Kje je torej v tej zgodbi Evropa?  

GDPR, recimo. Čeprav je GDPR neroden, ni slab - nisem edini, ki ga vidi kot “začetek pogovora o nujnostih.” Pomemben faktor je, da GDPR stvari regulira univerzalno (četudi krši pravila nekdo, ki ni stacioniran v Evropi, je evropejcem prav tako odgovoren). Seveda je vprašanje, kako bo Evropa uveljavljala kazni zaradi kršitev - v resnici takšne moči nima (ne nujno). A vseeno: počne nekaj za varovanje podatkov posameznikov ... Trudi se, da ne bi bila internetna kolonija Amerike; trudi se, da bi vzpostavila sistem, ki ne bi bil tako potrošniško centriran in ki bi bil do posameznikov bolj odgovoren; morda vsaj skuša upoštevati besede iznajditelja interneta, Tim Berners Leeja o nujnosti decentraliziranja podatkov na internetu. (Če želite brati druge pametne glave o isti temi, berite recimo Noah Yuval Hararija, Helen Dixon, Nicolasa Berggruena in Kai Fu Leeja).

Evropa bi lahko bila oaza drugačnega pristopanja težavam.

In če “grem s pisanjem domov”. Pri vseh pogovorih, ki jih imam v Sloveniji, je pogovorov o tem, kaj tehnologija pomeni za našo prihodnost, mnogo premalo. In to je zares nenavadno. Seveda tehnologija ni edina pereča tematika Evrope in sveta. Morda niti ni najbolj pereča (dogodki v zvezi z naravo dobro konkurirajo). Je pa vsekakor med prvimi tremi najbolj perečemi tematikami sveta točno v tem trenutku, kajti, ta - da!, naše življenje se bo v naslednjih največ dvajset letih zaradi tehnologije popolnoma spremenilo. Poglejte, kako se je spremenilo v zadnjih dvajsetih letih. In ja, seveda, navadili smo se. Toda tehnologija se nadgrajuje eksponentno. Za zdaj še vsaj načeloma zmoremo dohajanje tehnološkemu napredku. Kaj bo, ko bo to dohajanje zmogla le še tehnologija sama? Kje bomo mi?

Bomo pristali na bivanje prežvekovalk krav, posvečenih Sistemu 1 in z ugasnjenim Sistemom 2, ki bodo tipkale, da polnijo žepe milijonarjem, uporabne le za molzenje statističnih podatkov?

Predvsem se mi zdi vredno nadaljevati evropske pogovore v smer, nasprotno Kitajski. Ne polagati vsa jajca v eno košaro. Ne polagati vse informacije - najbolj dragoceno blago sedanjosti - v eno mrežo. Kako to storiti in vendarle ohraniti prednosti, če že ne lagodnosti tehnologije? 

(iz pisanja v nastajanju)