Laos: od planinskih vasi do Luang Prabanga

 Prvi trije najbolj globoki spomini iz Laosa? Hranjenje slonice Noy, kopanje v slapovih Kuang Si, in ... vasice. Prvo dvoje je preveč osebno in predvsem neavanturistično, da bi spadalo v javne zapise. Torej bom začel od zadaj in se premaknil do mest. Navsezadnje je ta način pripovedovanja tudi najbolj zgodovinski.   

 S partnerko Liu Ying se torej peljeva v malem tovornjaku, kupljenem v Liuzhou – mestecu v južnokitajski avtonomni pokrajini Guangxi, odkoder prihajava. Tukaj v Laosu prikolice teh tovornjakov opremijo s klopmi in nadvse raznobarvnimi ograjami, katerih se med vožnjo oprijemaš. Vozilom nazadnje nadenejo ime tuk tuki, in so mnogokrat zamenjava za taksije; so tudi najcenejši možni prevozi. Če se seveda znaš pogajati.

 Februarsko jutro je oblačno. Temperatura trideset stopinj se ponavadi v vsem svojem sončnem razkošju pokaže šele po poldnevu.

 Na obrazih nosiva maske. V trenutku, ko se izmuznemo iz objema centra Luang Prabanga, je cesta namreč obsojena na slapove motoristov in avtov, preoblečena v rjavi zemeljski prah. Kasneje vidiva strehe ali kaktuse ali čudovite laoške rože, pokrite s centimetri rjavega prahu. Brez maske ne bi drznil dihati.

 Peljeva se približno dve uri in pol. Najin cilj so vasi. Tole je opis ene od njih.

 Vas Kiu Ta Laung pripada etnični skupini Hmong, in kot v mnogih drugih vaseh so hiše iz bambusa, strehe pa posušena slama. Tla znotraj hiš so pregnetena zemlja. Stena hiš je le kot papirus ozka pregrada med zunaj in znotraj, tam bolj zaradi forme ohranjanja najbolj nujne intime. Družine imajo mnogokrat šest do dvanajst otrok. Otroke je popularno obleči v slabo proizvedene ter skopirane majice superjunakov in oviti ogrinjala okoli njihovih vratov. Slika Supermana je recimo pospremljena z napisom Spiderman. Tega dne sva podobna oblačila videla morda trikrat. Petletni superspidermani nosijo čebre vode iz doline v vasi, v hiše. V naselju ni tekoče vode (pogost pojav). Obstajajo pa satelitske antene (vedno). Obstaja tudi šola, a vsaj določen delež otrok je menda ne bo obiskoval. Predaleč je, ali pa predraga. Ali pa »nesmiselna«. Zaradi takšnih okoliščin je recimo nastal projekt Big Brother Mouse; ameriški založnik je s pomočjo domačinov uvidel, da ljudje v Laosu razen učbenikov ne berejo ... ne berejo! ... ter pričel ne le objavljati knjige, temveč tudi učiti pisanja pa prirejati knjižna srečanja v vaseh, da otroci dojamejo, da je branje lahko radost. V resnici je en ciljev tudi sprožiti laoško literaturo samo po sebi. (Središče projekta je v Luang Prabangu in tam ste vedno dobrodošli.)   

 Iz podobnih vasi otroci niso nujno poslani v templje, siceršnja laoška zastonjska središča šolanja. V teh vaseh verjamejo v duhove, šamanizem, ne pa v siceršnjo poglavitno vero Laosa, nekaj stoletij prisoten budizem (natančneje rečeno je budizem sem prispel v osmem stoletju).   

 Ženske pletejo tekstil po naročilu. Pletejo v standardiziranem laoškem stilu, toda ne nosijo svojih etničnih oblačil, razen za festivale.

 Tik pred odhodom vidiva moškega s puško na ramenih. Menda bo vsaka vas imela dve ali tri doma narejene puške – za lov na živali.

 Poleg tekstila in lova se preživljajo tudi z delom na poljih – ki se včasih nahajajo ure stran.

 Standardna plača v Laosu je okoli 120 dolarjev na mesec, kar je okoli 800 000 kipov. Toda seveda tukaj ne zaslužijo toliko. In ... tipično za Laos ... vidiš postelje pred hišo, ljudje tam spijo sredi dneva. Sledeč do neke verjetnim stereotipom jim menda ni toliko do nenehne delovnosti. (Komu pa je?)

 Vojaško izurjeni Hmongi so pomagali Američanom tekom Skrite vojne in so še vedno, morda, ožigosani s tem preteklim početjem. Laos je bil med Skrivno vojno med Ameriko in »komunizmom« menda najbolj bombardirana država na svetu. Žrtve doslej neeksplodiranih bomb so menda na podeželju še sedaj pogoste. Američani so Hmonge množično selili – preselitev je bila huronsko in kaotično delo, tisoče ljudi se je gnetlo na kopico malih avionov in letelo najprej na Tajsko in kasneje naprej. Vsaj ena ženska je rodila na letalu. (Prvoosebni opisi prič so zbrani v knjigi avtorice Gayle L. Morrison, The Sky is Falling). Nekateri so bili kasneje preseljeni v Ameriko. V čudoviti knjigi The Spirit Catches You and You Fall Down Anne Fadiman je opisan kulturni prepad med videnjem sveta na način Hmong ter videnjem sveta na način ameriških zdravnikov. Ameriški zdravniki so bili, poenostavljeno napisano, izrazito nepripravljeni dojeti nezajezljivo moč kulture in njenih posledic na telesno zdravje posameznika.

 

 In: Hmongi so le ena od okoli 240 različnih »človeških skupin« Laosa, ki jih država poenostavi v 49 etničnih skupnosti, ki jih nadalje poenostavi v štiri poglavitne etno lingvistične skupine. Te druge narodnostne manjšine včasih skorajda brez upoštevanja meja živijo v teh planinah med Kitajsko, Vietnamom in Laosom.

 Zmedeno, kajne? Pripoved o identitetah Laosa je nujno tudi pripoved o v sence zavitih velikih številkah jezikov in narodnosti, izmenično izoliranih in prepletajočih se, slabo prevedenih ali preimenovanih imen Azije. Prisiljen si upreproščati, ker če ne, te zlata nit pelje v labirint neskončnih korenin. A če preveč upreproščaš, se greš naravnost terorističnega stereotipiziranja. Težko je najti meje med tem dvojim. Mitskost zgodb o starih kraljestvih okrepijo izjemne risbe na vseprisotnih templjih – s koničastimi ušesi kraljev in občasno njihovimi modrimi skafandrskimi mehurji okoli glav. Staro ime Laosa je bilo: »Dežela milijon slonov« ali Lan Xang. Zdaj je slonov, odvisno od vira, okoli 1000 do 2000.

 Uradno je v Laosu mestnega oziroma urbanega prebivalstva manj kot 35 %. Toda ... kje je tukaj meja med urbanim in podeželjem – ali meja sploh obstaja? Naju še vedno predvsem bega in naju bo begalo: puške na ramenih in nekje drugje, požgana polja. Kultura pred dobo agrikulture, kultura seče in požiganja.  

 Prazgodovina tu obstaja deset minut stran od glavne ceste Laosa.

 

 Kot država se je Laos uradno začel leta 1353 prav v Luang Prabangu.V Luang Prabangu prebivajo povečini budistična večina, ljudje Lao (vsaj delno bivši južnokitajski Zhuangi?); vedno naseljeni v dolinah. Mestece je sicer kot polozaveščena predstava Azije belcem. Pivo ali vino v klimatizirani restavraciji, in svež skandinavski rogljiček ter kavica so na razpolago lažje kakor recimo v velikih mestih Kitajske. Luang Prabang: mesto prelepo urejenih miniaturnih kolonialnih vil, zlatih špičastih templjev, menihov v oranžnem ali rdečem, tuk tukov, ki bi vam zaračunali 200 000 kipov za vožnjo kamorkoli, smaragdnih večstopenjskih slapov v bližini, masaže, in ščepec eksotike v pijači ali hrani. In potem nazaj na pomfrit in seveda sendvič. Bagetke povsod. Tujcem je na razpolago vse, dovoljeno vse. Kljub mainstream zapovedi Laosa, da naj bi se ne kazalo gole kože in pretirano popivalo, (predvsem mlajšim) turistom ni mar. Najbolj razpoloženi verjetno niti ne ločujejo med Laosom, Tajsko, Kambodžo, Vietnamom; po jutranjem mačku je vse poševnooko enako. Pa kaj. Kasneje lahko podarijo 100.000 kipov več kar nekomu ali pa se ne pogajajo za tuk tuk, pa bo morebiten premik slabe vesti prisiljen v molk. (Seveda zaradi takšnega početja cene narastejo. V zadnjih šestih letih so se recimo cene sob v Luang Prabangu dvignile iz okoli 6 dolarjev na okoli 30 dolarjev ali več. Odvisno od sezone. Prebivalci tega mesta niso – nujno – revni.)              

 

 Moja prva misel ob pogledu na te in druge okoliščine je bila: tole je država, kjer se vse krpa. Drugi primeri krpanja? V glavno mesto Vientiane sva se vračala nekaj dni kasneje z nočnim avtobusom. Dvonadstropne postelje so dolge 160 cm. Pred leti si bil na tej postelji menda združen z neznancem istega spola, zdaj pari različnih spolov lahko ležijo skupaj. Eno uro po začetku vožnje je na spalnikih za nama iz erkondišna začela odtekati voda. V nekaj minutah so bile štiri postelje poplavljene. Bela tujca sta debatirala in bila odposlana, da sedita nekje na sredi avtobusa, dve korejki sta se dramatično stiskali v kotu postelje in stokali kot dobro vzgojeni barbiki, japonca sta stoično komentirala in ne storila ničesar; čisti zen. (Zanimivo, kako so tile predstavniki različnih kultur reagirali povsem v skladu s stereotipom svoje kulture.) Trije »mehaniki« so popravljali erkondišn, ga zamašili z vzglavniki, na hitro posušili z odejami, vrgli na trdo vzmet nove stare odeje od koderkoli, in »ukazali« potnikom, ki se niso strinjali, a jih nihče ni razumel, da naj se vrnejo. Vidite: krpanje njim nepripadajočih naprav in načinov razmišljanja.

 Potniki so pač morali preživeti mokroto. Kdove, se bodo izkušnji mesec ali leto dni kasneje smejali, jo varovali kot posebnost, ali pa bodo le dejali, nikoli več v Laos? A Laos ni »kriv«. Vse tole ni »kritika«. (Pravzaprav je pravilno razpoloženemu zahodnjaku prej avantura.)

 Vientiane, glavno mesto Laosa, je v resnici prav tako majhen. Šalila sva se, da je videti kakor kitajsko podeželje pred nekaj desetletji – vasica, a s kozmopolitanskimi restavracijami (in seveda ponudbo seksa). In francosko prirejen slavolok na stičišču glavnih ulic.

 Laos je država, ki je zdaj že dolgo žrtev grabljenj. Leta 1893 je postal francoski »protektorat«. Še Eisenhower ji je rekel zamašek (on je sicer imel v mislih zamašek komunizmu.) Na določene načine je žrtev tudi danes. Mora se »razviti«. Na srečo vsaj ne skozi vojno. Kitajska sicer ni tako arhitekturalno očitno prisotna kakor recimo v Maleziji, toda velike firme in velike gradnje predvsem pripadajo njim. (Saj ste prebrali o trendu: še tuk tuki so v resnici njihovi). Mnogi mladi rečejo, da se učijo ali se bodo učili kitajščine, ki kot da nadomešča angleščino kot pomembni jezik. Evropska Unija bolj poudarja kulturni pristop. V Luang Prabangu najdete njihov slogan: »Ravnajte pazljivo, z nežnostjo.« (Handle With Care). To so nadvse pomembni stavki za deželo – in verjetno nemogoči. Ta evropska razsvetljenska ideja vodenja v izobrazbo v vseh mogočih načinih – recimo preko cenjenja ročnega dela – trči in bo še bolj trčila v kitajsko pragmatičnost. (Postavi jez in izseli ljudi, ali pa kupi zemljo in postavi supermarket za naše delavce.) Le upaš lahko, da bosta ideji zaživeli v neke vrste izobraženem sožitju. Seveda, kot napisano, kitajci niso edini, ki pravila »kršijo«. Besede »ravnajte pazljivo« so vsekakor pustile svoj pečat skromnosti na meni: ne vem, kdaj sem se nazadnje tako natančno zavedal, da katerakoli država na svetu ni tukaj zato, da bi meni bila všeč ali ne.

 Pa čeprav je možno reči, paradoksno, da je vsaj tale »urbani« Laos skrpan prav v pripravljenosti za nas. Hrana, za nas. (In kaj je sploh Laoška hrana? Inspirirana je z vietnamskim in tajskim vplivom.) Vile, za nas. Dragi tuk tuki, za nas. Parki in rezervati, za nas. Še za ceste nisem povsem gotov, če bi jih hoteli ali mislili, da jih potrebujejo, brez nas. Kje je Laos, kdo je Laos? Medtem ko se »mi« igramo z lego kocko Laosa, se nekje na drugi strani nevidnih kulturnostnih blokad, v drugi senčni ekonomiji, oni gredo dom superspidermanov, ki bodo morali najti katerekoli supermoči, da dvignejo težave države na svojih ramenih in jih odvržejo stran. (Ali pa je simbolni pomen tistih majic brati drugače: »Želimo biti močni kakor vi, karkoli to pomeni.«) Kdaj se bo to zgodilo in katera imena bodo nosili potlej?

 V resnici si bom Laos verjetno najbolj zapomnil prav po tej igri imen, identitete. Želel bi si, da bi se tovrstne dežele imele čas razvijati po svoje. Zavedam se, da je to skoraj nemogoče. Upam, da bodo preskoki blagi in psihološko ne preveč ubijajoči. In želim si nekaj drugega – imeti čas in priložnost odhoda v resnične džungle države, zares stran od že tlakovanih poti. Laos je ena od tistih držav, ki ponuja okno v določeno Azijo / pred / najmanj / stoletji; teh povsem določenih okoliščin ne morete videti nikjer drugje. 

(Besedilo je bilo objavljeno v reviji Svet & ljudje - seveda s fotografijami).