Od pekarne do pekarne

Povsem nenamerno sem tekom časa postal priča zgodovine pekarnic v Nanningu. Predvsem zaradi zajtrkov. »Zahodnjaški» zajtrk je bil namreč edina razvada, kateri se nikoli nisem hotel odreči. Doma sem lahko čepel nad straniščem na počep in jedel le kitajsko hrano, toda angleški črni čaj in kruh in marmelada ali rogljiček mi pomenijo »stabilen vstop v dan«; če sem si lahko privoščil to, potem se je lahko preostanek dneva odvijal dobesedno kakorkoli. Moj dodaten problem je, da vstajam zgodaj, ko trgovine še niso odprte, torej moram vedno kupovati vnaprej. Ta razvada gre tako daleč, da celo na potovanje s sabo jemljem svojo lastno skodelico, svoje lastne vrečke črnega čaja, sladkor v kockah in malo žlico. Vedno imam zajtrk v postelji! ... In to ne glede na to, kako preprosta je postelja. In čeprav nakup zajtrka v kakšnem izoliranem podeželju lahko pomeni celodnevno borbo iskanja kruholikih napisov in izložb; in čeprav je še leta 2010 skorajda podobno borbo pomenil celo v Nanningu.

 Pravzaprav sem si leta 2010 za »zahodnjaški zajtrk« predvsem lahko nakupoval le neke vrste »krušnate« nadomestke. Recimo kakšne s čudno čokolado oblite kolačke neznanega porekla iz pol korejskega supermarketa. Nakup je lahko pomenil tveganje; včasih se je zgodilo, da kupljenega zjutraj nisem mogel jesti. Ali ne več. Popularne pekarnice so predvsem izdelovale »krušne stvari« v starem kitajskem stilu – neke vrste kolače z dodatki, recimo, naribanega suhega mesa, ali pa polne naključnih barv, ki naj bi pričale o »mavričnosti in posledično okusnosti« izdelkov, a so predvsem sprožale asociacije na slabe kemične laboratorije, ki jih obiskujejo zelo lačne miši. Nisem ljubil slavnega man tou ali sparjenih cmočkov, baozejev, ki se prodajajo, recimo, v veliki rumeni stiropornati škatli, blizu ceste in postaj, v improviziranih prikolicah. (S sojinim mlekom v plastičnih skodelicah s slamicami.) In nisem maral v zlepljeni riž dodane klobasice na polnih tržnicah. Njihovi »žepki« iz glutenastega riža z vloženimi drobljenimi arašidi ali sezamom so super, a bolj primerni za desert kot za zajtrk. Morda mi je bil bolj všeč ma la gao oziroma po angleško, menda, cantonese sponge cake; torej neke vrste kolač, ki pa je po okusu zelo podoben kruhu. Ma la gao so veliki ploski hlebci rjave barve, ki so malce spužvasti na dotik; prodajajo se v velikih okroglih košarah iz bambusa. Za posebno barvo tega kolača / kruha je menda odgovoren predvsem rjavi sladkor. Zveni logično: sladkorni trs je tukaj doma, in rjavega sladkorja, tudi doma pridobljenega, je obilo.

 Včasih je težko potegniti mejo med kruhom in kolačem. Kje se začne eno in konča drugo? Kdaj kruh s sladkimi dodatki postane sladica in kdaj se kolač spremeni v krof? Ko dobi luknjo? Na Kitajskem še luknja ni nujna, kaj šele vsebina, ki naglo postane naključna mešanica smetane, fižola in posušene svinjine. (Tu je fižol mišljen kakor »sladek dodatek«, in lučke iz fižola vseh vrst so stalnica.)

 Tisto, kar se na Kitajskem prevede kot kruh, in tisto, kar se pri nas prevede kot kruh, premore nekaj podobnih surovin in nekaj podobnih načinov izdelave, a rezultat bi se prav zlahka prevajal tudi s kakšno drugo besedo.

 In na teh podrobnostih so zrasle prve luksuzne prodajalne, eee, kruha. V Nanningu so se pričele pojavljati malce pred mojim prihodom, nekje od leta 2000 naprej. Ena od prvih franšiz je bila Fan Ji; to je lokalna franšiza, iz Nanninga, in njihove prodajalne so razširjene povsod po mestu. Odlikujejo jih prepoznavna "uniforma prodajalcev" in nasploh čistoča. Toda njihovi izdeki imajo povečini vsaj nekaj tega »starega kitajskega krušnatega okusa«. Njihova prva konkurenca so verjetno Mei dian – »lepa prodajalna«, ali po angleško My Cookie. Manjše prodajalnice se bohotijo z eklektičnimi imeni. Recimo Saint Annie Cake Shop, torej kruharnico Svete Ane. (Cake shop zanalašč prevajam kot kruharnico, kajti čeprav lahko v trgovini kupite tudi torte, je ponavadi – čeprav ne nujno – poudarek na izdelkih, ki bi jih mi povezovali s kruhom). Ali pa Delisuesi, ki je kitajska izpeljanka iz angleškega delicious, okusno (in ki zdaj prodajajo zelo okusne čokoladne krofe). Ali pa Mr. Chou (ki je specializiran za odlične krofe z nadevi po izbiri). Ali pa 9 degrees Devet stopinj.

 Novejši sta Good Life, »Dobro življenje«, in City Sweets, Mestne slaščice. Obe zadnji sta šele v zadnjih dveh letih pričele izdelovati svoje verzije rogljičkov. Mestne slaščice izdelujejo tudi francoske bagetke, ki jih lahko najdeš še v Walmartu ali kakšnem drugem supermarketu (RT Mart). Ti trije izdelki (plus krofi) so najbližje slovenski misli na krušnate izdelke.

 »Polbelega hlebca« še vedno ni. Polnjenega rogljička ni (vsaj ne z marmelado, ki je tu načeloma ne poznajo).

 Glejte tole: do najbližje bagetke moram s podzemno.

 Toda obenem poglejte napredek: leta 2010 nisem imel ne bagetke ne podzemne.

 Ni naključje, da večina teh prodajaln nosi »tuje ime«. Tudi urejene so, kolikor je le možno, na »zahodnjaški način«. Medtem ko bodo na tržnicah kupovali suhljati starejši (z vnučki na ramenih) in tisti srednjih let, se bodo v teh »kruharnicah« znašli mlajši, dobro oblečeni, zelo verjetno vsaj malce odebelušeni Kitajci. (Prav zanimivo je opazovati starejše ljudi, ki včasih pridejo v te kruharnice strmet v pladnje, s konfucijansko sklenjenima rokama za hrbtom). Kupovati v tovrstni prodajalni je do neke mere stvar prestiža. Enačba gre: trendovsko je enako zahodnjaškemu je enako bogastvu. Cena za rogljiček v Dobrem življenju je 8 RMB, dober euro; to v domačih razmerah Nanninga pomeni povsem dovolj denarja za normalno solidno kosilo. Če si reven ali se pravkar boriš, da bi postal pripadnik srednjega razreda, si to težko privoščiš.  Čemur mi rečemo »kruh naš vsakdanji«, je na Kitajskem kruh za »bogatejše« ali vsaj tiste, ki bi se radi kot bogatejši prikazali.

 Če nimate drugih pokazateljev, lahko ekonomski napredek kitajskih mest lahko zlahka merite preko prisotnosti moderniziranih pekarnic. Kjerkoli najdete le male »kitajske pekarnice«, pomeni, da se razvoj še ni pričel, ne zares. Polnjeni rogljiček pa dejansko pomeni Šanghaj ali Peking. Ni čudno, da na potovanjih, ob prihodu v nov kraj, predvsem opazujem, kje so pekarnice in kakšne so; tako takoj vem troje. Kako modernizirano in bogato je mestece (ali vas), koliko stare kulture bo enostavno videti (ali pa bo potrebno kopati, da dosežem znanje o tej kulturi) ... in nenazadnje, kaj bom lahko jedel za zajtrk.

Ma la gao