Novo stanovanje

 Od februarja leta 2018 naprej živiva v novem stanovanju v predelu mesta, imenovanem QingChuang. Toda reči »novo stanovanje« je varljivo. Tole je najstarejše stanovanje, v katerem sem kdajkoli živel – tu v Nanningu. Logika notranje ureditve je temu primerna: »tradicionalna južnokitajska«. Stanovanje je polno kljuk, kljukic, obešalnikov, malih žebljev, spletenih žic, ki se jih da kam obesiti, ali na katere se da kaj obesiti, vrvic, ki jih lahko potegneš in sprožiš določeno napravo, vrvic, navezenih na druge vrvice, bambusovih palic blizu stropa, in drugih palic, s pomočjo kateri posežeš visoko in nekaj obesiš. Kvintesenčno staro Guangxi stanovanje. Podobne sem videl na podeželju – prostore v kakšnih lesenih hišah, kjer kuhinjsko orodje visi na stenah tik ob metlah in vedrih, in se la rou ali posoljene prašičje krače, recimo, da so krače, sušijo ter dimijo nad kamini v tleh, medtem ko na drugi strani stene, sestavljene iz vreč riža, počiva motor. Tole obešanje je južnokitajska navada, preseljena v urbano stanovanje. Ključne besede so vedno, da se, najprej, prostori kategorizirajo drugače (oziroma včasih ni kategorizacij: vse spada kamorkoli in vse se lahko dogaja kadarkoli), in drugič, da se vse da nekam obesiti.

 Recimo. V, eee, kuhinji se nahaja mali ventilatorček namesto nape. V zunanjo steno je zbita štirikotna luknja / okno in vanjo je vstavljen ta ventilatorček. Nekdo je v nekem trenutku ugotovil, da krila ventilatorčka, ko ta ne deluje, dopuščajo vhod ščurkom (in verjetno še čemu). Zato je med zunaj in znotraj vsajena, eee, »roleta«. Ker pa se rolete ne da odpreti »mimo« ventilatorčka, je iz rolet mimo ventilatorčka do prostora nad plinsko pečico spletena debela žica. Ob plinski pečici ležita dve mali uteži, spleteni skupaj s drugo žico, ki je oblikovana v kljuko. Kljuko obesiš na prvo žico ... tisto, ki prihaja iz okenčka ... in teža vpliva na vzvod, ki odpre roleto in nato prižgeš ventilator. Voila.

 Stranišče je na počep (kotlička za izpiranje školjke ni). Še en ventilator s stikalom iz treh vrvic pomaga, da se med plinskim ogrevanjem vode ne zadušiš. Stene so tanke in ne prepuščajo zimskega mraza, še več, stanovanje pozimi ohranijo bolj mrzlo, kakor je temperatura zunaj. Kuhaš v bundi.

 Morda me najbolj fascinira dejstvo, da vse te »rešitve«, ki tako očitno sprožijo nove probleme (in omogočajo več različnih kvarjenj, torej tudi več različnih popravljanj, torej več »zapravljanja časa« s stanovanjem), v resnici ne omogočajo »sproščenosti«. Tole ni stanovanje, ki bi nudilo udobnost, oziroma stanovanje, v katerem bi ne razmišljal, v katerem bi zlahka tacal kamorkoli kakršnekoli in se kar kam zleknil. Tole je stanovanje, ki zahteva nenehno opreznost, opazovanje in prilagajanje. Zavedam se, da te besede najverjetneje veljajo predvsem zame, ki se na Kitajskem itak moram prilagajati – toda ne verjamem, da veljajole zame. V stanovanju preprosto ne vidim individualističnega razširjanja; občutka, da je tole nekogaršnje kraljestvo, in da čeprav ti nisi kraljestva vzpostavil, lahko uživaš drobtinice idej sprostitve, ležernosti prejšnjih lastnikov. Vtis, ki ga dobivam, je, da gre za kamrico, za stanovanje ljudi, ki so nenehno iskali rešitve, kako nekako stisniti svoj obstoj znotraj neke nespremenljive gmote. Predvsem na svojo škodo. Gre za vtis, da si par ni olajševal življenja, temveč si ga je le nekako podaljševal s stiskanjem v vedno temnejšo in nerazumljivo izumljano kamrico. (Še žarnice v večini sob so bile mnogo pretemne, kot bi bilo potrebno). In da drugega niti nista želela. Ali vedela, da lahko želita.

 Lako si predstavljam, kako je opremljanje potekalo. Recimo, da se je tole stanovanje opremljalo pred dobrimi 30 leti, kar je za Nanning zelo »staro« ... Okoli trideset let nazaj pomeni, recimo, pozna osemdeseta, dobo odpiranja vrat Deng Xiaopinga. Avtonomna pokrajina Guangxi je vrata kapitalu odpirala zelo počasi. in recimo, da so tedaj različne naprave zelo počasi kapljale do prebivalcev, ki niso nujno imeli dovolj denarja. Zelo možno, da je par, ki je živel v tem stanovanju, kupil, kar je mogel – a stvari pač niso prihajale ali mogle biti kupljene v vrstnem redu, ki bi omogočil enostavno upravljanje z novotarijami. Zato je par uporabil načine, ki sta jih poznala. Stare načine. Ta obešanja torej niso bila improvizacija. To je bilo vračanje k spominom, obujanje znanega.  

 Prav tako se zavedam, da na tale splošni vtis vplivajo drugi splošni vtisi o življenju na Kitajskem. Eno od poglavitnih pravil moderne Kitajske (morda ne le moderne) se mi zdi: mi ne organiziramo države in življenja zato, da bi drug drugemu bivanje olajšali, temveč zato, da bi si ga otežkočali. To logiko – »zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo« – vidim skorajda povsod. Recimo v firmah, ki vodijo dvojne davčne knjige, ene za državo, ene zase; in nakupujejo sfejkane račune, da bi opravičili senčne nakupe, ki so jih opravili za varanje najeti uslužbenci, ki nimajo izobrazbe in (tudi zato) ne vedo, kako kategorizirati karkoli, vključno s časom, in zato vedno zamujajo, in na novosti vedno le reagirajo, nikoli pa jih ne pričakujejo ali celo načrtujejo. Ampak po primere verjetno ne potrebujem odhajati tako daleč, v firme, ki bodo določene aktivnosti vselej skrivale pred tujcem, in ki imajo navsezadnje svoje morda v redu vzroke za skrivanje pred državo (ki otežkoča življenje državljanom iz svojih računic). Lahko odidem le na obisk v katero od modernih stanovanj, ki premore kvazi evropske pokvarjene lestence, nadvse široke prostore s straniščem na počep in tušem takoj zraven, da so tla v kopalnici vedno mokra, kvazi viktorijansko ali kvazi tradicionalno kitajsko drago leseno pohištvo, ki zgleda čudovito, a je smrt ne le za zadnjico, temveč tudi telo. Ali pa odidem še bližje, in opazujem še enostavneje: na sprehodu v podzemno, kjer ljudje, ki čakajo, kljub opozorilom in nadzornikom nikoli ne bodo dali prednosti potnikom, ki se vsujejo iz podzemne, temveč hitijo noter istočasno, tako da se nazadnje obe skupini zaletavata in imata, seveda, težave. »Zakaj ne bi napravili življenja težjega, kot bi sicer bilo, ker to pač lahko naredimo?«  Navsezadnje je skoraj smešno. Razen ko se ti mudi.

 Ne pišem vseh teh stvari, da bi kritiziral. Le opisujem. Slovensko izogibanje razsvetljenstvu me jezi bolj; blizu smo bili, in vse informacije so nam zlahka na razpolago, mi pa včasih še vedno nočemo ne racionalnosti, jasnih vzrokov, ne enakopravnosti, čeprav, malce poenostavljam, vsa naša udobnost raste predvsem iz teh idej (ergo: če ti ni do razsvetljenstva, se odreci udobnosti). Kitajska vlada še vedno ovira dostop do informacij. Da, seveda obstaja VPN. Toda neizobraženim podeželanom nihče ni vcepil ne možnosti ne radovednosti do teh podzemnih početij; in seveda, google je v angleščini. Znati dovolj angleško je izziv, če ne misija nemogoče. Zelo zanimivo je tudi opazovati razlike med rezultati iskanj na baidu in recimo googleubaidu je kitajski strežnik. Tudi baidu kot da ne pozna kategorij in velikokrat na dobra iskalna vprašanja ponuja nepovezane oslarije. Iskanje razsvetljenstva na Kitajskem, sploh v logikah vsakodnevnih početij, je kot iskati zvezdo na oblačnem nebu. (To ne pomeni, da ne obstajajo posamične razdrobljene modrosti ... in druge prednosti.)

 In v resnici je stanovanje simpatično. Nova so mnogokrat izrazito nevabljiva, hromeče prazna, skoraj črnoluknjasto vakuumska. Ne le, da imaš občutek, da nihče ni živel tukaj, temveč imaš tudi občutek, da te bo, ne glede na to, kako dolgo boš tam živel, brezosebnost jedla in nazadnje pogoltnila. Postal boš barbikina lutka na steni, konzumiran. Tole stanovanje, z vsemi napakami, ki jih premore, vendar diha z občutkom, da je nekdo v njemu živel in ga zdrsal. Napake so nekako ljubke. In nikakor ni odveč, da je tole morda ena najboljših lokacij v mestu, vsaj za nekoga, ki kljub življenju v načeloma urbani Kitajski hoče nekaj ... naravnega v bližini. (Načeloma urbani zato, ker je Nanning tako na repu modernizirane in napredka polne Kitajske). Najin Qingchuang je verjetno edina malce starinska lokacija v Nanningu, ki se nahaja blizu podzemne postaje; je lokacija, ki pripada laboratoriju agronomije, torej premore polja (predvsem sladkornega trsa) in parke. Tale lokacije je tako zelo zelena, da naju zjutraj prebuja petje ptičev, ki se preganjajo na palmah. To pa je vredno več kot zahodna straniščna školjka.