Poslušati terasasta polja

 Terasasta polja Longji so kraj, kjer barve povedo čas.

 Zgodaj pomladi je Longji kakor zbledela barvna fotografija. Prevladuje zemeljsko rjava s krpicami zelene; v nekaterih platformah gojijo rumene rože; krošnje treh dreves na skrajnem vrhu predela, imenovanega Luna in sedem zvezd, cveti belo. Trava na poljih se ponekod sežiga, tako da vsem tem barvam dodajte črno. In seveda blede plamene, dim in meglice.

 Mesec dni kasneje, ko se voda prelije po platformah, bo vsaka od njih spremenjena v zrcalo neba. Poleti bo vse živo zeleno. Jeseni živo rjavo (z dodatki). Pozimi, če pade sneg, povsem belo. 

 

 Mokre sanje fotografom.

 

 Če odhajate tja, boste sprva potopljeni v bazen imen. Longsheng je ime celotnega območja, do katerega vodi avtocesta iz nekdanje prestolnice avtonomne pokrajine Guangxi, Guilina. Heping je kraj, odkoder se vkrcaš na avtobus, ki te pelje v gore. Na izbiro sta dve lokaciji, avtobusa peljeta v Dazhai ali Pingan. Xiaozhai je »na novo turistom odprta vas«, do katere lahko prideš le z lastnim prevozom ali preko turistične agencije z njihovim prevozom.

 

 Ne vem, če ste kdajkoli videli terasasta polja, tista na Kitajskem ali drugje (recimo v Latinski Ameriki). Turistična in ne le turistična literatura se ponavadi zadovoljuje opisovati jih z besedami kot »umetniško delo v naravi«, ali »stopnice do nebes«. Manj uradno gre za neke vrste WTF z bolj izbranimi poetičnimi besedami. Planine so izoblikovane v stopnice. Kako noro je to? Ta stavek bi lahko ponavljal v nedogled: planine postanejo stopnice (neke vrste velikanom). Ko hodiš ali ko se pelješ mimo, vsak spremenjeni kot gledanja pomeni nov kot igre videnih oblik. Vreme, torej sonce ali dež, sence oblakov ali jasnina, višina gledanja, sezona, vse lahko spremeni videno v neko novo oblino, doda novo barvo, porodi nove asociacije. Terasasta polja so kot knjiga z listi, katerih vsebina se spreminja, medtem ko bereš.

 Terasasta polja se ločujejo na več različnih, ločujejo jih glede na funkcijo, način konstrukcije, velikost in glede na obliko. Longji terasasta polja so načeloma deževnico zadržujoča polja, s posameznimi platformami, širokimi od 6 do 12 metrov, malce bolj vertikalna, kot je to za široka terasasta polja značilno; tako dolgim in počasi upadajočim platformam pravijo tudi Mangun terase, ki imajo kanale ob straneh.

 

 Tole je neke vrste splošen recept zanje.

 

 Najprej, logično, potrebuješ planine. Terasasta polja so v biti način »zadrževanja deževnice«. Tudi Longji se napaja z dežjem, čprav ne gre ravno za terasasta polja z največ deževja. Tu menda dežuje dva dni na teden razen pozno poleti in rano jeseni, torej tekom sušnega obdobja. Obstaja razlog: celotna veriga gorovij je menda neke vrste zid med južnim ter severnim vetrom, predstavljam si »zmaja iz južnega kitajskega morja« in »političnega zmaja iz Pekinga«, ki tukaj trčita in tvorita deževje. Prst je mehka, rada vpija, in ko se strne z drevesnimi koreninami, je skorajda nepremično postlana v kamniti postelji (menda prst ponavadi sega okoli pet metrov globoko, toda ne premorem meritev za celotno območje).

 Sistem deluje le v točno določenem ravnotežju; male spremembe ga lahko porušijo.

 Ljudje tukaj pretežno pripadajo narodnostnima manjšinama Zhuang in Yao. (Drugje polja obdelujejo Miao ali najslavnejši, Hani, obdelovalci polj v Yunnanu). Zhuangi so menda prišli do teh goratih območij okoli 700 let nazaj. Po nekaterih drugih virih so bili prvi Yao. Kakorkoli že, 700 bo oprijemljiva številka.

 Do so terase pridobile sedanje oblike, so jih gradili okoli 300 let.

 Prav verjetno se celotni kompleks terasastih polj ni rodil iz neke izjemne vizije dolgotrajne in tako razsežne stabilnosti; prej se je šlo za mala razkopavanja, katerim je sledila ideja – ali celo naključje – povezanosti. Težko verjamem, da je šlo za enega genija, ki je načrtoval celoten projekt. Toda ne glede na začetek, ljudje so dejansko kopali v gorah. Avtomatizacije ne le da ni bilo in četudi bi bila, je ne bi mogli uporabljati. Previsoko so bili. Torej: gole roke in lesena orodja za ugriz v gore. Za izoblikovanje platform.  Nekatera pobočja so naravno poležana tako, da so morda idejo terasastih polj celo motivirala, ali vsaj olajšala; a pri mnogih drugih je bilo potrebno prenašati skale in debla vso pot navzdol.

 Včasih se mora, tekom časa, zaradi različnih dejavnikov, položaj platform spremeniti. Položaj kanalov, ki bodo prinašali in odvajali vodo, mora biti prav tako preračunan. Kanali morajo ves čas biti nadzorovani – ne smejo se zamašiti. (Vsaj pri narodnostni manjšini Hani so ljudje, odgovorni za to početje, v vasi zelo pomembni). Terasasta polja so v resnici kontrola vode in kontrola odnašanja zemljišča. Vendar le v primeru, če so polja dobro skonstruirana in predvsem, če so vzdrževana. Ta polja te ne spustijo iz svojih zemeljskih rok. Če jim uideš, se dobesedno tresejo gore. Toda vzdrževanje je drago, predvsem zato, ker cena ter čas, potrebna za vzdrževanje celotnih zemljišč ne ustrezajo več potrebam prebivalcev. »Izziv je razvijanje vzdrževalnih praks, ki bodo produktivne«. En možen način je turizem.  

 Seveda tudi v tej moderni dobi avtomatizacija ni možna; skoraj vse delo poteka na roke. Ob terasastih poljih so speljane stezice, ki služijo hoji – ponavadi so ozke in spolzke. Včasih iz platforme na platformo skačeš. Vse, kar se nositi mora, se nosi po teh stezicah. Ker se polja načeloma nahajajo visoko, se pesticidi vsaj načeloma ne uporabljajo (ni potrebe, kajti premrzlo je za škodljivce). V samih platformah ponekod gojijo ribe: to je dodatna hrana.

 

 Kratek zelo splošen opis procesa dela: pomladi nasadiš sadike. Za zdaj lahko uporabiš le malo količino polj, ker ko riž raste, ne potrebuje prostora. Nekako proti poletju sadike izruješ in jih porazdeliš preko vseh polj. Potem bolj ali manj preverjaš, če je vse v redu, in čakaš. Jeseni se prične glavna delovna sezona. Riž je potrebno izpuliti (ali »pokositi«). Preko polj se nosita dve verziji »aparata« za ločevanje zrnja. En je lesen in deluje tako, da s stebli tolčeš po robu lesene »škatle«, v katero se zrna stekajo. Drug je železen, z motorčkom in zobmi, ki stebla strgajo. Oba se lahko nosita po poljih na bambusovih kolih, na ramenih. V obeh primerih nazadnje zrna zvrneš v vreče,  ki so težke po, recimo, 25 kg. Težko je reči, koliko riža natančno pridobijo – številke so seveda različne – a skorajda vsakdo reče, da »niso lačni in da je riža preveč.« Prodajajo ga menda zelo malo: dejansko nisem nikjer v mestnih trgovinah videl nalepke »riž iz terasastih polj«, čeprav (meni) zveni logično, da bi ravno tak riž bil vreden nakupa.  

 Menda je težkega oziroma težjega dela za okoli šest mesecev na leto. Otroci čakajo pod sončniki na robovih ceste, medtem ko se ljudje sklanjajo na polju; veliko je starcev in žensk, a nekateri moški ali mlajši se vrnejo iz šol ali dagonga, migrantskega dela, da bi pomagali vsaj pri najtežjih opravilih. (Nekateri.)

 

 Terasasta polja so vtetoviranost človeka v naravo in obratno. So pripoved o tem, kako neizogibno si povezan s tekom časa, maratonom sezon. So hvalnica vztrajnosti, veri v prihodnost in koncentraciji: in ah, so eden največjih arhitekturalnih dosežkov stare Kitajske, in obenem delo, ki je zagotovo ohranilo riž kot hrano Kitajske. Toda vse to se spreminja.

 

 Kljub lepoti krajev pretežni del turistov na te lokacije sicer pride največ za en dan, in potem odidejo. Čeprav tudi sam nisem imel posebnih presežnih informacij, so se mi terasasta polja zdela preveč osupljiva za tako kratek obisk; zdelo se mi je, da so kot zaklad, ki čaka, da ga odpreš ... a to stori le malokdo. Spraševal sem se, kaj se nahaja »pod to lepoto« oziroma bolje rečeno, kako se vzdržuje. Kak je proces dela. Kaj terasasta polja pomenijo prebivalcem in kako se je pomen spreminjal (ter zakaj)? Kako se je s tem pomenom spreminjalo vrednotenje polj – in s tem identiteta prebivalcev?  

 To so vprašanja za nekoč drugič.