TOKRAT KITAJSKO NOVO LETO V LAOSU

Ni bil najin namen preživeti kitajsko novo leto (psa) v Vientianu, glavnem mestu Laosa. Kakor ponavadi itak nisva imela načrta početi kaj posebnega za tole kitajsko novo leto. Po nekaj dneh izkušenj v Luang Prabangu se nama je predvsem zdelo, da bo Laos, kakor tudi mnoge druge lokacije južne Azije, poln kitajskih turistov – v Laos se pripeljejo z avti preko Kunminga. Predvidevala sva, da bodo kuhali in jedli po svoje, v krogih svojih družin, in upala, da bo vsaj malo manj petard in ognjemetov. Vientiane, glavno mesto Laosa, je pravzaprav izrazito majhno; videti je kakor kitajsko podeželje z dodanimi templji, menihi in mednarodnimi restavracijami. Za razliko od recimo Malezije tu ne obstaja »Chinatown« – seveda, saj skorajda ne obstaja noben »town«. Kitajci so se, jasno, selili v ta področja (zdajle ne bom preveč omenjal južnokitajska plemena Bai Yue, ki naj bi itak bili pomembni predniki prebivalcev Laosa.) Toda posebnih arhitekturalnih vplivov ni. Ko si tukaj nekaj dni, se zavedaš, da je predvsem prisotna moderna Kitajska – kot trgovska in ekonomska sila. Velike firme so kitajske, in te pripeljejo kitajske delavce, ki postavijo ne le cest ali hitrih železnic, temveč tudi supermarkete in restavracije, ki laoških napisov sploh ne potrebujejo.

 A to navsezadnje ni vse.

 Zgodilo se nama je tole: dokaj kmalu zvečer sva odhajala domov oziroma v hotel, ker sva hotela izkoristiti ugodje našega malega bazena. Izgubila sva se v uličicah blizu hotela. Ugotovljala sva, da poulični ostanki zakurjenih posvečenih papirjev nekaj pomenijo. In potem sva slišala bobnanje. Prostori pred mnogimi hišami so bili osvetljeni in dogajale so se skupinske večerje. Ljudje, ki absolutno niso bili podobni kitajcem – bili so pretemne kože za to – so bili oblečeni v rdeče majice ali hlače in spremljali precej nerodne trojke mladeničev s kačastimi tkanimi kožami zmajev na hrbtih in preprostimi maskami opičjih kraljev na obrazih.

 Blagoslavljanje zmajev za novo leto. Od hiše do hiše. Seveda ne gredo v vsako hišo – kje pa kje katero preskočijo.

 Točno lahko vidiš, kdo ima kitajske prednike.

 Na Kitajskem – sploh pa v Nanningu – podobnih blagoslavljanj ne vidiš več, predvsem pa ne samoiniciativnih; streniranih in apliciranih le zato, ker ljudje ohranjajo tradicijo. Podobno blagoslavljanje sem videl v Chetianu, na podeželju. V velikih mestih jih morda prirejajo kot turistične atrakcije.

 Tile fantje v Vientianu so bili nerodni, toda to ni niti najmanj pomembno. (Kasneje sva videla mnogo bolj profesionalno ekipo, ki je obiskovala mnogo večje hiše. Seveda: več denarja, več glasbe. In seveda: mnoge kitajske hiše so med najboljšimi v mestu). Pomembno je: kakor ponavadi so spet tisti kitajci, ki se ne nahajajo doma na kitajskem, tisti, ki praznujejo mnogo bolj tradicionalno kakor tisti, ki na Kitajskem ostajajo. V Nanningu je čas kitajskega novega leta vedno čas odhajanja domov – drugam. Ven iz Nanninga. Ker večina mesta sestavljajo priseljenci, se mesto izrazito izprazne. Je mesto zaprtih restavracij, praznih ulic in petard, ki kot da jih prižigajo duhovi. Tisti, ki ostajajo, jedo praznične večerje s sorodniki, gledajo ter kritizirajo novoletni gala šov (kakor Evrovizija je poanta gala šova, da je čimbolj kritiziran), in se naslednji dan odpravijo h katerim drugim sorodnikom ali prijateljem, morda tudi nakupovat. In to je to. Te in podobne skupnosti kakor v Vientianu so navsezadnje mnogo bolj povezane in »tradicionalne«. Gala šova ni, nakupovat nimaš kje. In tako kot zabava ostane blagoslavljanje s plesom zmaja, ki se nato še več dni »skriva« po manjših ulicah mesta.

 Ničesar velikega se ni zgodilo. Spremljala sva plesalce kakšno hišo ali dve, jih fotografirala, jih zapustila. Za naju je praznovanje bilo kopanje. Toda v veselje nama je bilo, da sva še naslednjih nekaj dni zmogla, videzu navkljub, prepoznati kitajsko kri. »Ljudje v rdečem.«