Slovesa

Na univerzo Minzu oziroma Univerzo za narodnosti sem prišel dve leti nazaj, in to povsem po naključju. Bella je hotela preveriti, če se je možno tukaj vpisati na študij etnologije, pa sva dejala: »No, pojdiva mimogrede vprašat, če rabijo učitelja.« Ponudbo za službo sem dobil zelo naglo. Na začetku sem skušal uporabljati metode učenja iz prejšnjega dela; nisem vedel, kako se lotiti tovrstnih razredov – okoli petindvajset študentov, s knjigo v roki. Knjigo sem mnogokrat odvrgel. Učil sem jih angleščine s pomočjo, recimo, detektivskih primerov. Ali pa prizorov iz filmov. Predbožični pouk sem začel na lahkoten pop način z Last Christmas, in ko so dekleta omenila, da je George Michael, khm khm, »morda čeden«, smo nadaljevali s tematiko homoseksualnosti in o tem, kako grozljivo je, če moraš skrivati, kaj ali kdo ti je všeč. Ali pa sem učil preko igre likov iz spremenjenih enostavnih pravljic. »Rdeča kapica poroči volka, kaj bo naredila babica, ki je vegeterijanka.« Očitno je delovalo. Vsaj povečini. Tile zadnji poslovilni dnevi so bili izredno čustveni, polni nenehno izrekanih želja po dobri prihodnosti; objemi; solze; darila ... steklenica domačega vina, škatla pomaranč, pozlačeni USB z napisom Dragi Peter, okoli dvesto kartic s podpisi, naparfumirani šal, ki ga je Bella pet minut držala v rokah in se kremžila: »Tole je darilo, ki ga daš ljubimcu,« jaz pa sem le prikimal,« Jep, dvesto ljubimk in petnajst ljubimcev« ...

 Kaj se torej zgodilo zdaj, dve leti kasneje? Legalno na Kitajskem na javni šoli ne moreš več učiti angleščine, če nisi naravno rojeni govorec. Vsaj načeloma (do neke mere je odvisno od lokacije in še česa). To pomeni, da zdaj lahko vsak, uh, idiot iz Teksasa pride in porine svoj debeli palec na zemljevid in dobi službo; univerze pa se morajo znebiti preverjenih učiteljev (boljših od mene). Seveda pretiravam. Ampak ne tako zelo.

 Univerza je poskušala najti način in obstajala je možnost, da odnekod dobim neke vrste administrativno diplomo in bi me zaposlili, na papirju, kot administrativca, delal pa bi kot učitelj. Ampak tudi za to nimam ravno pravih dokumentov. Torej ...

 Viza, stalna srbečica tujcev na Kitajskem, letos ni problem. Zdaj sem tu z družinsko vizo in ta traja dve leti. Delal bom ... saj veste. Malo tu malo tam. Še vedno ni dejanski problem delati in služiti denar. Po toliko letih v Nanningu še vedno ponavadi pridobim, na teden, vsaj dve ponudbi za delo. Problem je, ker to ne bo na univerzi, jaz pa dojemam, da mi tale način pouka odgovarja; da uživam, ko se tvorijo te različne razredne dinamike, ko moram dojeti, kako stvoriti kontakt v gneči, z različnimi osebnostmi. Včasih gre preko šale, včasih preko Pigmalionovega efekta, včasih preko rahle prisile (letos sem na prvih tri klesih imel dekle, ki se je vedno usedlo v zadnjo klop in zmrdovalo – očitno se je odločila, da ne sodeluje. Prisilil sem jo, da je sedla v prvo klop ... Stežka je pristala. Potem sem nadaljeval pogovor z njo preko wechata. Napisala je, da sovraži učenje. In potem sem jo nenadoma spustil – napisal, no, pa prav. Samo pazi, da boš vedela dovolj, da boš zmogla ustni izpit, sicer pa počni, kar hočeš. Od naslednjega pouka naprej je bila najbolj kooperativna in na izpitu je bila med najboljšimi. Njena zgodba je sicer daljša, a v principu: tako to gre).

 (Mimogrede, ti »otroci« so tako izredno nenavajeni, da jih kdorkoli pusti pri miru – in hvali. Univerzitetni učenci so se mi zjokali, ker sem jih hvalil pred vsemi.)

 Nekaj organskega je v tem, v tej skupni poti do istega cilja; in naravnost čudovito je opazovati proces, ko nekdo raste v ... sebe.

 Zdaj se torej obeta neke vrste ponovno spremenjena pot, in to v času, ko se najbolj zavedam, kakšno pot pravzaprav hočem. Ah. Nič. Način razmišljanja je: če ti niso všeč pravila igre ... spremeni igro. Ne vem, kaj se bo zgodilo, in ne bo se zgodilo naglo. A vsekakor bo zanimivo.

 Toda tole, te študente, bom vsekakor pomnil: in ja, saj pomnim mnogo prelepih let, a tile dve sta in bosta ostali med najlepšimi.