Intervju (z mano) v reviji Svet in ljudje

 (Svet in ljudje november 2017, avtorica Polona Meglič )

 Peter Zupanc, pisatelj, popotnik, ljubitelj knjig in filmov, svetovljan ter hkrati Slovenec, ki se je leta 2007 prvič odpravil na Kitajsko, kar ga je usodno zaznamovalo. V Nanning Guangxi se je preselil leta 2010, nato je študiral kitajščino na kitajski univerzi Guangxi, kmalu pa se je tam tudi zaposlil (Global IELTS, 2012) – odtlej na Kitajskem dela kot učitelj, piše in potuje. Vse od leta 1997 v slovenskih publikacijah piše o filmih, je tudi avtor ali soavtor več filmskih scenarijev. Med drugim objavlja v slovenskih literarnih revijah (Literatura, Apokalipsa, AirBeletrina, Mentor, Poetikon, Svet & ljudje itd.), napisal in izdal je dve samostojni knjigi: prva je fantazijski roman 'Tri' (Mladinska knjiga, 2001), druga pa govori o Južni Kitajski 'Obešanje zmajeve glave' (Založba Forma 7, 2013). 

 Ste redni sodelavec revije Svet & ljudje, zato že vemo, da se s črkami slikovito izražate, Vaše fotografije pa so zgovorne in primerljive z izdelki profesionalnih fotografov. Kaj Vam predstavljata pisanje in fotografija?

 Pisanje je pomirjanje s svetom in samorefleksija; najdevanje logike, kako misliti svet ali sebe. Fotografija je ... ekhm ... muka. Naj mi bo oproščeno, ampak res fotografiranje ni nekaj, kar bi se mi zgodilo naravno. Včasih pridem kam in potrebujem nekaj dni, da se sprijaznim s tem, da bom fotografiral. Gre za dva načina gledanja na svet: da pišem, moram najprej biti del procesov, da jih potem prebavim. Vsaj za trenutek lahko pozabim na vse. Da fotografiram, pa moram na stvari gledati, kot da so v okvirju – 'dirigiram'. To mi ni lastno, in ob prihodu v določen kraj se ta dva različna načina mišljenja med sabo 'tepeta'. Fotografiranje je vsekakor boljše, če pride pozneje. Ampak včasih nimaš izbire. Če pa se nazadnje oboje poklopi, sem seveda srečen.

Kje najdete navdih? Kaj Vas motivira?

 Ker sem povsem odvisen od knjig, bo prva stvar, ki mi pade na pamet, da navdih pride iz prebranega (še vedno preberem okoli 80 do 90 knjig na leto). Neki stavek ali 'slika' sproži v kombinaciji s tem, kar vidim ali doživljam, reakcijo misli. Toda v resnici sproži navdih karkoli – res karkoli. Pogovori med poukom ali kameleon na porušeni steni sredi kitajske vasice. Motivacija ...? Zdi se mi, da je vse, kar se dogaja na svetu, motivacija za poskus nediskriminatornega, neobsojajočega, 'sem prebivalec univerzuma, ne ene države' načina pisanja. Tudi ko med pisanjem grešim, skušam grešiti goreče iskreno; pisanje ni nujno 'popolno', da je 'dobro'.

 Med drugim redno pišete filmske recenzije, ustvarjate scenarije. Kdaj Vas je začela zanimati filmska industrija in zakaj?

 Pisanje scenarijev je že nekaj časa na 'počivanju'. Morda se k njim vrnem naslednje leto. Uh, angleščine sem se najprej učil preko filmov (in glasbe). Od tam je bil le en korak do branja vsega, povezanega s filmom; in čudno – oboževal sem brati recenzije. Pa ne zaradi odločitve, iti v kino ali ne. Recenzije ne obstajajo zaradi tega. Noro se mi je zdelo, da lahko na drugem koncu sveta gleda isto kot jaz in misli enako ali obratno – in vsak močan stavek uvida glede filma me je navduševal. Razmišljanje o filmu je kopičenje znanja glede tega, kako ljudje gledamo sebe ali hočemo videti sebe.

 Ko smo ravno pri tem, kako se vidimo – kje ste preživeli otroštvo, kaj Vas je posebno veselilo in ali ste si že tedaj predstavljali, kako boste živeli, ko boste odrasli? So bili kje že takrat vidni zametki Vaše afinitete do Kitajske, če lahko tako rečemo?

 Otroštvo sem preživljal na Polzeli. Pa ni bilo posebej zanimivo ... In ne, nisem si predstavljal, kako ali kje bom živel, in ni bilo neke zares posebne afinitete do Kitajske. Bila pa je afiniteta do ... drugačnosti, drugih kultur. Verjetno sem enkrat pozneje začel misliti, da nihče zares ne živi, če ne poskusi zaživeti v kulturno na glavo obrnjenem svetu. Zdaj bi si rekel, da je to malce pretirano. Ampak vseeno: priporočam. In še vedno se dobro spomnim, kako sem ugotavljal, da ni poanta v potovanju – nič proti potovanjem, seveda, ampak potovati je enostavno. Resnični izziv je nekje drugje ostati.

 Preživljate pa se trenutno kot učitelj angleščine na Kitajskem?

 Oh, zdaj peto leto.

 Ali to pomeni, da morate znati govoriti kitajsko?

 Ne, ne zares. Kitajščine sem se malce učil že poprej, v Sloveniji, vendar tisto leto učenja kitajščine na univerzi Guangxi mi je dalo nekaj uspominjenih pismenk in dovolj znanja za vsakdanje pogovore – in če imajo ljudje dovolj potrpežljivosti z mano, za nekaj globine. Hmmm ... težava je v tem: odkar učim, se od mene hoče, da predvsem govorim angleško.

 Zveni smiselno, ja. Čeprav tudi vsakdanji pogovori v kitajščini niso od muh. Kako pa je videti Vaš tipičen delovni teden?

 Wode tian, moj bog. Res hočete vedeti? Ker če začnem govoriti o tem, bo zvenelo, kot da sem deloholik – pa si tega nočem priznati (heh). Vstanem ob štirih ali najpozneje pol šestih zjutraj. Tedaj, v miru, pišem; vsaj uro ali dve. Med tednom je tu pouk. 'Najhujši dan' v tem trenutku je ponedeljek; nagovorili so me, da učim bližnje srednješolce. Osemkrat 40 minut. Domov pridem izžet, ob recimo šestih. Na univerzi učim ob torkih, sredah in četrtkih. Učiti njih je kot maslo. Na strani imam tri VIP-učence, recimo skupno osem ur na teden. Vmes so seveda tudi priprave na pouk. Načeloma so petki do nedelje prosti, toda ... Vmes 'moram' pogledati vsaj dva filma in prebrati vsaj eno knjigo. Moram? Hočem. Seveda je tu pisanje tedenskih recenzij za TV Okno. Spat grem ob 22. uri; sčasoma potrebujem vedno manj spanja. In oh, poskušam potovati vsaj 6- do 7-krat na leto (včasih sem potoval vsak mesec). Vsak izlet traja vsaj teden do mesec dni; in skoraj vsak potegne za sabo neke vrste potopisno pisanje. Sem tudi v fazi dokončevanja dveh knjig; ene o Kitajski, in ene fiktivne, v angleščini. Verjetno sem kaj pozabil. Nisem deloholik, lahko bi več! ... Toda vmes dejansko še malce spim.

 V medijih smo zasledili, da ste že po svojem prvem potovanju na Kitajsko organizirali dobrodelno akcijo zbiranja denarja za pomoč šolanja otrok v revnih predelih te dežele?

 Jep, to je bilo tedaj na začetku in je trajalo tri zaporedna leta; 'prodajal' sem svoje fotografije in prepošiljal denar prijateljem na jezeru Lugu, da so pomagali do študija otrokom revnih družin. Še sedaj z drago dvakrat letno pošljeva nekaj denarja – čeprav ta leta ne na jezero Lugu, temveč bližje, v planine blizu province Guizhou; pri študiju pomagava dvema otrokoma narodnostne manjšine Miao. V resnici v teh predelih ne potrebujejo veliko. Podariva kakšnih 100 evrov na leto.

 Kaj Vam je pri poučevanju najbolj všeč in kaj Vam je najbolj težko, izziv?

 Sem zelo 'tematični' učitelj, potrebujem besede, sporazumevanje, osnovno znanje s strani učenca. Vsak učenec, ki se želi in zmore sporazumevati, je učenec, s katerim bova dobro sodelovala. Uživam v obratnosti od umetnosti pisanja – tam, pri pisanju, moram biti sam s sabo, poučevanje pa me prebudi, prebudi reakcije, dialog. Težko učim male otroke – pri tem je ogromno ponavljanja in slovnice. Tuji učitelji na Kitajskem smo tu po navadi (ni nujno) predvsem zato, da damo učencem priložnost pogovorne prakse – to je tisto, česar jim manjka. Dober sem v ustvarjanju sproščene delovne oziroma pogovorne atmosfere v razredu. Včasih uporabljam igre, ni pa nujno. 

 Kako se počutite, ko živite v kulturno, družbeno in politično tako drugačnem okolju? Ste se za selitev na Kitajsko odločili načrtno ali je do nje prišlo spontano? Zakaj ravno Kitajska?

 Ali lahko tole povem po resnici – ? Vsepovsod se počutim vsaj malce tujega in vsaj malce doma. Vsepovsod so slabe in dobre plati (razlike med tem, katere so slabe in katere dobre, so fascinacija). Včasih me kaj frustrira, gotovo. Ampak – ali mislite, da me v Sloveniji ne bi? Če sem ekstremen ... Ali mislite, da bi se v Sloveniji počutil, kot da imam kaj več moči, spremeniti stvari? V Sloveniji imamo drug politični sistem, toda zakaj potem ne izkoristimo priložnosti in ne zamenjamo nekaterih večnih in nadvse očitno grozljivih politikov? Kako jih 'vzgajamo' in na podlagi česa se jih učimo ocenjevati? Hmm ... Kitajska je bila naključna ... predvidevam, da bi se mi prej ali slej zgodila neka 'kulturno drugačna' država, ali celina. Tudi selitev ni bila ravno načrtovana – najprej sem mislil, da bom ostal eno leto. Pa me poglejte zdaj.

 Se Vam je na Vaših potepanjih po Kitajski kdaj pripetilo kaj hecnega, kar bi delili z nami?

 Cel kup jih. Preveč. Na ulici v provinci Anhui sem skupino moških sredi belega dne trmasto spraševal po ulici, za katero sem bil trdno prepričan, da se imenuje xiao jie. Nisem vedel, da se mi smejijo, ker to ... predvsem na severu ...

pomeni prostitutka. Verjetno so si mislili: kaj ne moreš počakati vsaj do večera?

 Še dobro, da Vas niso usmerili, zadeva bi se lahko šokantno končala, heh. Kaj pa kakšna pustolovska dogodivščina, Vas je bilo že kdaj na smrt strah?

 Zdaj bi najverjetneje moral omeniti vožnjo po tistih kačastih cestah planin do jezera Lugu, kjer tvoje avtobusno okno ure in ure daje intimen pogled na prepad, ali pa v provinci Guizhou, avtobus, ki je obstal v blatu in se je v trenutku, ko smo končno speljali, skorajda prevrnil v neki drug prepad. Ali pa letos, na reki Kinabatangan v Maleziji, kjer je pet metrov stran od nas čakal krokodil, da v reko pade opica – a verjetno ne bi bil izbirčen, če bi pred njegovo čeljust padli mi. Ampak ne – tedaj me ni bilo zares strah. Pride trenutek, ko se zaveš, da si v trenutku, ko si plačal neko vozovnico, dal svoje življenje v žep šoferju. In če tedaj tarnaš, je to tvoj problem. In izguba časa.

 Ne, na smrt me je bilo strah, ko sem prvič stal pred razredom dvanajstletnikov in moral učiti in nisem imel pojma, kaj naj storim. To je bilo leta 2012 na poletnem kampu v provinci Zhejiang. Deset dni sem se prebujal z mislijo, 'danes bom umrl.' Nazadnje so mi dali nagrado najboljšega tujega učitelja na kampu in otroci so jokali krokodilje solze, ko sem odhajal. Najboljši trenutki življenja so, ko te je na smrt strah.

 No, tale stavek lahko izrežemo in si ga nalepimo na steno. Pripoved, ki se je končala z nagrado, bi pa že lahko uvrstili pod naslednje vprašanje: Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?

 Ponosen sem ... na veliko stvari; nekatere sem že omenil. Konec koncev se mi zdi neverjetno, da me na mojem časopisu trpijo že dvajset let. Seveda sem ponosen na mnoge odločitve, vezane na Kitajsko. Že oditi tja in tvegati neznano je nekam neverjetno. Knjige? Smešno, toda tisti dve knjigi se nazadnje zdita neke vrste stranski produkt. Ponosen sem nanju, ja, ampak ne bom počil od ponosa. Dobro je vsekakor tole: uspevam spreminjati svoje življenje in tako rekoč 'menjati kape'. A morda v tem trenutku vidim kot največji dosežek, ko dejansko dodam neko voljo, znanje, motivacijo – mora celo kompleksno srečo – v življenje katerega od svojih učencev ali slušateljev.

 Bi na osnovi Vaših pestrih popotnih izkušenj lahko z nami delili kakšen nauk ali spoznanje, do katerega ste prišli?

 Douglas Adams je imel prav: vedno imejte s sabo brisačo.

 Ko smo ravno pri znanstveni fantastiki: Če bi Vam za eno pot ponudili časovni stroj, kam bi se odpravili?

 V prihodnost, kjer bi bile možnosti, da dobim več poti v preteklost, bolj poceni, če ne zastonj.

 In če bi mlajši različici samega sebe lahko dali nasvet, kakšen bi bil?

 Študiraj, idiot. Če se le da, (tudi) v tujini.

 Hehe. Kaj pa bi sporočili/svetovali tistim, ki bi jih zamikalo iti po Vaših stopinjah?

 Naredite to čim prej – svet se spreminja tako naglo, da ga ne moremo dohajati. In odprite glavo – ne obsojajte ali všečkajte na pamet.

 Se v domovino še vračate? Vas nikoli ne mika, da bi se vrnili za stalno? Lahko imenujete kakšno ključno razliko med življenjem v Sloveniji in življenjem na Kitajskem?

 Enkrat na leto pridem nazaj. To za zdaj zadostuje. Moja partnerka je na Kitajskem – in pravkar se je vrnila v študijske klopi; podiplomski v etnologiji. Kaj bova potem, ko konča, ne veva. Ampak Slovenija se nama zdi rahlo ... dolgočasen izbor. Ključna razlika? Številke. V Sloveniji je vsega premalo. Na Kitajskem je vsega preveč.