Pouk

 Oktobra sem sprejel dodatno delo na srednji šoli čez cesto in ta srednja šola je bolj ali manj kriva, da se ne javljam veliko. Oh, tam delam le ob ponedeljkih. Toda učim osem razredov - osem krat po 40 minut. V vsakem razredu je več kot 50 učencev. Učim štiri "višje razrede" - stare okoli 16 let, in štiri "mlajše" stare okoli 12 let. Starejši so super. En od mlajših razredov je presenetljivo dober. Tisti trije, ki jih učim popoldne, ne vedo, zakaj so tam. Znanje angleščine je slabo, skoraj neobstoječe, pogovarjajo se, ne poslušajo, skačejo naokoli. Niso takšni zaradi mene (čeprav je dodaten razlog, da verjetno ne vedo, zakaj se truditi pri pouku pogovorne angleščine, pri kateri nazadnje ni testa); vsak učitelj ima te težave z njimi. Ne razumite me narobe - porednost sama po sebi je ok. Toda občutek, da ne vedo, zakaj so v šoli, da jim je povsem vseeno, prevladuje - in me boli. Hej, tole ni vrtec. (In če je njim vseeno, a ni bolje, da tudi jaz ostanem doma in počivam in kaj berem ali pišem?) Nadaljnje razlage: na kitajskih šolah je navada, da vnaprej presodijo, kateri so slabi učenci, in kateri dobri. Slabe dajo skupaj, dobre skupaj. Povsem novim učiteljem dajo učiti slabe razrede. V resnici sistem takoj "odreže" trenutno in navidezno neprilagojene.

 Na šoli so se "pogovarjali" z njimi in jim skušali dopovedati, da naj se učijo - ne pomaga ali pomaga le malo. Seveda gre tematika dlje. Vse se vedno začne pri starših. Ti otroci vidijo starše enkrat na teden - če. Živijo na šoli. Starši so najverjetneje predvsem praktikanti edine vrednote moderne kitajske. Ali so že bogati, ali pa se ženejo za denarjem. (In na nek način se morajo; ni izbire). Če so že bogati, bodo uporabljali denar, da rešujejo otroke. Rezultat bodo male princeske in moški /dojenčki, baby men, kot jm pravijo tukaj. Če še niso bogati, nimajo časa, da se z otroci ukvarjajo. 

 Mislim, da lahko zapolnite luknje v razlagi. 

 Ponavljam, nič ni načeloma narobe s porednostjo; toda razlika je med porednostjo tukaj in v Evropi ali Ameriki, in stopnjami porednosti, in posledicami. Če pridejo s temi učnimi navadami na višjo šolo, bodo lahko odšli le na slabo univerzo - ali pa na sploh ne. Verjetno bodo nazadnje "navadni delavci" ... kar na kitajskem res nočeš biti. Morda mi ne bi smelo biti mar, a mi je. Preveč se zavedam, kako takšne odločitve, za katere sploh ne veš, da jih sprejemaš - ali pa jih sprejemajo starši - narekujejo prihodnost; kako zarišejo ali izbrišejo možnosti.  Seveda, seveda, vedno se lahko pojavi kak povsem nov faktor. Toda tak faktor je stvar sreče. Ta je vedno prisotna (ali ne). Ne moreš ji prepustiti vsega. Ahhhh. 

 Na nek način je tole le "rant" - moral sem si dati duška. Tam bom delal do januarja; preživel bom, in vsekakor bom skušal najti način, kako dopreti do njih. 

 Še vedno ne vem točno, kakšno bo življenje po januarju, po kitajskem novem letu. Zdajle sem še na univerzi; tukaj učim torke, srede, četrtke. (Pomislite: to pomeni, da v teh prvih štirih dneh tedna v razredih skupno srečam okoli 600 ljudi.) (Le ob ponedeljkih prihajam domov brez glasu in s Himalajo na ramenih) ...