Dan v življenju ribiške vasice (skica)

 Večerna plima prinese življenje v vas. Približno ducat stark razporedi plastične roza stole okoli vedno istega uličnega kota in zre ulico. Žarnica sveti direktno na njihova oblačila, ki bi jim morda rekli pižame, polne cvetličnih vzorcev in živih barv. Te starke so verjetno »vaška kontrola«, osebe, ki morajo vedeti vse; moj pogled na isto ulico se ne more primerjati z njihovim. Medtem ko jaz vidim le pretežno bele stavbe s pribitimi okrasnimi krmili na stenah, in ograjami na strehah, zaradi katerih so te stavbe videti kakor ladje, ki plujejo med zmedo električnih žic, China Mobile in Oppo med morjem elektrike ... Se one lahko spominjajo tudi parad dolgih hiš iz kamna in lesa, z ogromnimi ribami, ki se sušijo na stenah. Jaz vidim starca, ki vsak večer z radijem okoli ramen (baterija mežika rdeče), poslušajoč opere, ki verjetno niso pekinške ... ker jih je mnogo več, različnih »oper« ... naredi vedno isti krog okoli vasi, preden se vrne posedat domov ... In jaz vidim mladce na motorjih ali tiste, ki posedajo pred modernimi prostori z burgerji in mlečnimi čaji, naj ča, in pijejo sokove. One pa vedo, kdo je s kom in kdo bi, pa ne gre; one vedo, kaj je kdo storil, da je kupil radio ali hišo, in one se spominjajo staroselcev, žena s tatuji na obrazih in moških s tarzanskimi hlačkami iz drevesnega lubja. One vedo, v koga se je naselila boginja Šian in ga vodila, da si je v neke vrste kitajski verziji indijskega Thaipusama zataknil morda nekaj metrov dolgo iglo skozi lica (na kitajskem slavni ljudje po smrti postanejo bogovi ali boginje; toda pri Šian je nenavadno, da je ženska najmočnejše božanstvo na otoku, in da vstopa le v moška telesa, in jih sili v tako brutalen šport). Starke se spomnijo, kdo je bil blagoslovljen s sinom in kdo je zavrgel deklico, in kdo je prvi nosil zlato ogrlico, oznako bogastva, okoli vratu, in kako je ta shirani možakar pred sosednjo hišo izgubil vse, da zdaj spi tam na tleh in podnevi je hrano iz improviziranega smetnjaka, medtem ko je njegovo lice stalna krvava praska. One vidijo toliko, jaz pa skoraj nič. Toda napišem lahko le tisto, kar vidim. Tole vidim v Čanghvaju, vasici na otoku Hainan, južna Kitajska.

 

 Tudi turisti mnogokrat pridejo zvečer. Ponavadi so sestavljeni iz družin – skoraj nihče na Kitajskem ne potuje sam. Družina velikokrat pomeni en debelušni moški s še eno zlato ogrlico okoli vratu; obnaša se kot živčni najstnik, ko laja ukaze glede večerje. Njegova žena je tiha in z viktorijanskim klobučkom večno pripravljena na poziranje za fotografije. Otrok ali dva sta razvajena pamža, deklice v princeskastih oblekicah. Sedejo za mizo ob morju in jedo za dve družini, nasmetijo pa za tri. Potem gredo.

 Nujno jim je dokazati, da zdaj zmorejo.  

 

  Noč je pravzaprav tiha in se konča naglo. Tu ni veliko zabave. Mislim, da ima vasica en KTV – kamor greš po mikrofon in popivaš ter poješ, in bolj ko si pijan, manj ti je mar, kako poješ – toda tudi ta ugasne svoje luči relativno zgodaj. Noč je mirna in vse, kar slišiš, so trkljanja jader v noči; in če pogledaš skozi okno, vidiš luči svetilnikov ter posameznih ribiških ladij, ki prihajajo ali odhajajo. Ladje nimajo urnika. Nekatere gredo na oddaljeno odprto morje za nekaj dni. Predvidevam, da se vrnejo, ko so polne.

 

 Jutro prinese opazno oseko. Pol ladij v pristanišču naseda na mivki in blatu. Pristanišče je na nek način kakor muzej: razpadle barke so puščene kar tam in se v času umaknjene vode razprejo pogledom. Nenadoma se zdi, da pokopališče ladijskih duhov sobiva z nepremičnimi novejšimi barkami, ki ne morejo uiti. Nove barke imajo srečne rdeče vozle privezane na krmah. Če katera ladja zdaj pride iz odprtega morja, mora kapitan – včasih stojijo tam na palubi kar v spodnjih hlačah – zvoziti povsem natančen krog skozi najglobji del ožine.

 Starejši ljudje so že v vodi. Uporabljajo preprosto leseno orodje, da kopljejo školjke. Včasih zabredejo globoko v vodo. Od daleč vidiš le okroglo stvar, ki lebdi na površini morja – misliš si: morda je žoga, morda kokos, morda pa, vendarle, človeška glava, ločena od telesa, a še vedno nekako lebdi.

 Čanghva je vasica ob izlivu skoraj sramežljivo mirne reke. Zato je nekoč bila vojaška baza, in še sedaj ponekod govorijo takoimenovani »vojaški dialekt«. Reka priteče v pristanišče iz leve, na desni je vstop zamejen s peščenimi sipinami. V času oseke je druga stran obale, tam proti horizontu, videti kakor puščava; tako malo vode je, in pesek je preprežen z ostanki dreves. Bela debla so zglajena tako natančno, da so videti kot kosti. Če si preveč živo predstavljaš, da si v puščavi, se ti človeške glave daleč v vodi zdijo najbolj podobne malim fatamorganam.

 V vodo gredo po školjke predvsem starejši ljudje; mlajši počivajo ali pa delajo v redkih trgovinah. Tile kraji so načeloma srečni. Večina mlajših ostaja doma ali pa vsaj v bližini Čanghva. Lokalna vlada menda daje ljudem neke vrste podporo, in ribištvo očitno prinaša denar. V vasici se je v času mojega ostajanja gradilo najmanj petnajst ali dvajset hiš. Nov tempelj, posvečen še eni boginji, Mazu, varovalki ribičev, je vzpostavljen leta 2015 (tempelj je sicer star okoli tisoč let, a je bil porušen v času kulturne revolucije). Ljudje imajo denar.

 

 Če so nove stavbe, tiste podobne ladjam, povečini bele in le občasno ozaljašane z modernimi fasadami mehkih oker ali svetlo modrih barv, potem so stare hiše umazano bele do temno sive, a njihova okna ter vrata ali kak dodatek na steni žarijo v kričeči modri ali rdeči ali zeleni; zdi se, da so stare hiše bolje našminkane. Na nekaterih so privezani listi grejpfruta, ki premore mitično moč izganjanja duhov. Toda tiste stare hiše, ki so gledale na ulice, so zdaj bolj ali manj porušene. Lokalna navada je, da se nove hiše zgradijo spredaj – da so vidne z ulice – stare pa se nahajajo zadaj, skrite. Ponavadi dolg hodnik, podoben teleskopu, vodi iz nove zgradbe preko notranjega dvorišča do stare zgradbe. Zlahka pogledaš noter – približno devetdeset odstotkov vseh vrat je nenehno na stežaj odprtih. Vidiš lahko tudi do petdeset metrov naprej. Če se pred novim vhodom igra otrok, na dnu starega pa sklonjeno hodi starec, si lahko predstavljaš, da imaš pred sabo teleskop časa: da tam v daljavi vidiš prihodnost. Bolj ko zrem v te hodnike, bolj smo si podobni, mislim, ti kitajci in mi vsi. Vsi gremo skozi podobne procese dohajanja razvoja s filtri različnih kultur. Vsi se nahajamo tam daleč naprej, sklonjeni, in naši hodniki se ožajo.

 

 Nisem mogel pridobiti natančnih podatkov glede zgodovine točno te vasice, toda načeloma velja, da so se »pred davnimi časi« na otok Hainan priselili ljudje iz (sedaj) avtonomne pokrajine Guangši ali Gvangdonga. Večina tedaj priseljenih se sedaj imenuje narodnostna manjšina Li. Ko so se Han Kitajci iz severa selili semkaj, so Li zbežali v gore. Isto se je moralo zgoditi v Čanghvaju; gotovo v času prihoda vojakov in vzpostavitve tiste vojaške baze. Mnoge navade lokalnih ljudi so podobne tistim iz Guangšija. Ob pogrebu se najbližji sorodniki oblečejo v belo, zakoljejo se prašiči, pojedina je za okoli tisoč ljudi; vsak da rdečo koverto oziroma denarni prispevek (do desetih zjutraj je »računovodja« imel okoli 55. 000 RMB, torej okoli šest tisoč evrov.) Starci so se šalili z mano: »Mi smo plačali vstopnino, kaj pa ti?« Jaz nazadnje nisem ostal, ni se mi dalo, ker te slovesnosti poznam. Pogrebna slovesnost traja ves dan, drug dan zjutraj umrlega pokopljejo v planinah.

 Lijem pripada tetovaža na obrazu, ki je sedaj skorajda več ne najdeš; in Lijem pripada boginja Šian, sicer slavna voditeljica oziroma generalinja izpred 1.300 let. Prazniku v njeno čast se v domačem narečju reče gong či; je bolj pomemben kakor kitajsko novo leto in najverjetneje starejši kakor 1.300 let. Ta praznik vsebuje tisto pičenje igle v ličnice. Včasih se ljudje nabodejo kot odojki na žaru, po šest njih skupaj. Menda je kulturna zibelka tega festivala kraj Venčang (Wenchang), dogaja pa se v prvi polovici drugega lunarnega meseca.

 

 Hainan je najmanša in najbolj južna provinca na Kitajskem, otok, ki zajema okoli 34.000 kvadratnih kilometrov in tam prebiva slabih deset milijonov ljudi. Če me vprašate, po čem si ga najbolj zapomnim, bom omenil sposobnost darovanja ogromno denarja za templje ali v priprošnje, kockanje za denar (moški ter ženske so tudi na pogrebu, med čakanjem na obiskovalce, navdušeno metali karte ter kvaje na mizo), betelov orešček kot nekaj, kar te rahlo zadene, plaže in novogradnje. Vse to se nahaja tudi v Čanghva (toda drugi kraji nimajo tako zapuščenih plaž, te arhitekture, in morda nimajo te verzije jedi paj haj rou, mesom školjk v omaki z začimbami.)

 

 Kitajska vlada se je sicer odločila, da celotni Hainan postane mednarodni turistični otok. Ko potuješ po otoku – in na štirih posamičnih izletih sem šel tako na zahod kakor vzhod in do notranjosti, od glavnega mesta Haikouja preko Venčanga in Lišveja in Rejuevana in Wudžšana, pa še Danžova, izpustil sem edino Sanjo, najbolj turistično nujno lokacijo – se ti predvsem zazdi, da dela vlada račun brez krčmarja. Novozgrajeni izjemni turistični objekti, ki se zdijo namenjeni kakšnim Trumpom, so leto dni po dokončanih gradnjah že zapuščeni. Staroselci so še pred tridesetimi leti hodili naokoli napol goli. Ni jim nudena izobrazba, ki bi jim povedala, kaj se od njih glede streženja nekim tujim gostom sploh pričakuje. Med kitajski turisti, ki imajo denar, mnogi tukaj živijo; kupili so si zemljišča. Kot turisti morda še raje gredo v druge dele Južne Azije. (Med relativno poceni in čaščenimi cilji se nahajata predvsem Singapur in Tajska, pa tudi Hong Kong, za odhod v katerega, čeprav pripada kitajski, Kitajci potrebujejo vizo – prebivalci določenih kitajskih mest je niti ne morejo pridobiti.) S plažami itak nimajo kaj početi, ker nočejo počrneti, temveč postati čimbolj beli. Tujci oziroma zahodnjaki za Hainan »ne vedo«; morda je predrag; in njim bo prej ali slej šla v nos slaba skrb za okolje. Kitajski učenci se ponavadi v šolah piflajo o onesnaževanju, toda očitno mislijo, da gre za še eno šolsko znanje brez praktične vrednosti; nekaj, kar napišeš v izpitu in potem pozabiš. Aktivno ohranjanje čistoče je zelo težko opaziti. In ljudje še vedno ne ločijo med osebnim ter javnim; tako, kot se obnašajo doma, se tudi v javnosti. Logika gre torej: če doma lahko smetiš, ker pač vedno nekdo pospravi, lahko to počneš tudi zunaj. (Pogovarjajmo se o tem, kaj v določeni kulturi izoblikuje pojem sramu.) Tole je prva stvar, ki bi jo morala urejati vlada, ne glede na to, kaj hoče narediti iz otoka: ljudem predstaviti vzročno posledično zvezo med neodgovornim smetenjem ter prihodnostjo brez rib in sprehodi med plastiko.  

 Težko rečem, če se ljudje na Hainanu računici kitajske vlade zavedno upirajo. Nekateri verjetno se. V Danžovu sem spoznal možakarja, ki še živi v zgradbi iz vulkanskih kamnov in protestira, ker se lokalna vlada laže, da so lokalne soline znamenitost, stara mnogo preko tisoč let, ko jih imajo v resnici le tristo. Toda bolj se zdi, da vlada želi otok spakirati v neko škatlo, v katero ta nezajezljiva bujnost in divjina nikakor ne spadata, ali pa bosta spadala le po generacijah izobraževanja. Skozi Hainan teče arterija divjosti.

 

 V resnici Čanghva ni povsem navaden kraj na Hainanu. Tu ni res visokih stavb – čeprav so me v ponosu peljali do novega večnadstropnega hotela (na kitajskem je beseda visok pomensko skoraj enaka besedi dobro). Podobnih mirnih ribiških vasic sem našel le malo. Čanghva pridobi turiste, a nikoli pretirano število. Plaža je bila v skupno dobrem tednu, kar sem bival tukaj, skoraj vedno povsem prazna. Nekateri dopustniki se odpravijo v bližnji in bolj slavni zaliv Qizi – kjer školjke rastejo kakor rože na skorajda merlot rdečih skalah, bolj podobnim nasedlim nezemeljskim udom kot pa skalam.

 

 Poldne je v Čanhgva prazno. To je čas za počitek. Morda kak starec čepi pred vhodom svoje hiše, in morda ribiči krpajo mreže pod enim od visokih dreves trga. Ribiči pravijo: »Že smo te zacahnali! Vsak dan zjutraj in potem še enkrat popoldne greš na plažo. In vedno imaš s sabo ta težki fotoaparat. Sedi z nami in nam malo povej, kako živite zahodnjaki!« Prav kakor sem jaz beležil njihove vsakodnevne navade, so oni sproti pomnili moje. In čeprav se z njimi smejim, nazadnje raje grem naprej, še enkrat na plažo. Srečanje med mojo slabo kitajščino in njihovim (vojaškim?) lokalnim dialektom je kot nesreča, ki preži za vogalom, a še boljše vzroke imam za nadaljevanje sprehoda – zdi se mi namreč, da ne vem, kako živimo zahodnjaki. Ali pa da ne vem, kako naj jim to razložim. Kateri zahodnjaki sploh? In zanima me, če bi se oni – ali pa moji prijatelji v Nanningu – ob pogledu na moje pisanje prepoznali, ali pa bi me lahko vprašali enako: ti kitajci, o katerih pišeš, kateri kitajci so to sploh?