Intervju NT & RC

Pravkar sem se vrnil nazaj v Nanning po enomosečnem bivanju v Sloveniji; ob pogovoru v Celjski knjižnici sem bil intervjuiran za NT & RC, Večer in Celjana. Tole je nelektorirani izsek iz intervjuja za NT & RC. Predvsem sem izsekal dele, ki se tičejo filma. 

Peter Zupanc o drugem domu na Kitajskem in o filmski povezavi z domovino

Peter Zupanc je večino časa življenja preživel na Polzeli in že od leta 2007 je povezan z deželo, ki je že pred stoletji navdušila raziskovalca Marca Pola. Kitajska je Petra tako prevzela, da zdaj že tam peto leto poučuje na kitajski fakulteti angleški jezik. Živi v avtonomni pokrajini Guangxi, v kateri živi kar 11 narodnostnih manjšin in je o njej, vsaj Slovencem malo znanega. Morda je prav zato kot pravi popotnik raziskoval njeno raznolikost in se kot ljubitelj pisane besede odločil, da napiše knjigo. V knjigi Obešanje zmajeve glave razkriva kulturne zgodbe o tem, kaj je Kitajska bila in v kaj se spreminja. Z njim smo se pogovarjali med vsakoletnim obiskom domovine, s katero ga veže še precej stvari. Med drugim prijatelji ter vsaj delček zaslužka, saj za priloga Novega tednika TV Okno redno piše filmske recenzije.

Čeprav ste na Kitajskem že kar nekaj let in ste v Sloveniji, kako rečete, da ste prišli domov  ali na počitnice?

Prišel sem na počitnice. Ker na kitajski fakulteti, kjer poučujem angleščino, imamo trenutno počitnice, potem rečem obisku v Sloveniji, da grem na počitnice.

Koliko časa boste ostali v domovini?

Ponavadi ostanem mesec dni in tudi tokrat je tako.

Ko sem se pred dnevi pogovarjala s prijateljico Slovenko, ki živi v tujini in je prišla na obisk v naše kraje, je zelo potožila, kako pogreša slovenski jezik. Koliko pogrešate pogovore v slovenskem jeziku?

Pogovori so zelo redki, ker živim v Nanningu v glavnem mestu avtonomne pokrajine Guangxi, na jugu Kitajske, 250 kilometrov stran od meje z Vietnamom, v  mestu, kjer poleg mene ne živi noben drug Slovenec. Pogovori so tako občasni preko Skypa ali preko elektronske pošte. A ker sem že od nekdaj s pisanjem izražajoč človek, mi nenehno pisanje pomaga, da ohranjam slovenščino in je ne pogrešam tako zelo. Ker sem že sedem let na Kitajskem, je prvi jezik v katerem nenehoma razmišljam angleščina, ki mi je bila od malih let zelo ljuba, občasno se sporazumevam v kitajščini, je slovenščina celo na tretjem mestu. Letos ugotavljam, da poskušam tvoriti slovenske stavke s kitajsko slovnico, kar je precej nenavaden in neposrečen način jezikovne rekreacije.

V katerem jeziku potem sanjate?

Zelo malo sanjam, če pa že, se ne spominjam, v katerem jeziku je točno.

Pravijo namreč, da v jeziku katerem sanjaš, je jezik, ki ti je najbolj blizu.

Spominjam se, da sem pred približno 20 leti sanjal v slovenščini, a z angleškimi podnapisi. Če je to bilo pred toliko leti, potem predvidevam, da če zdaj obstajajo sanje, je verjetno ravno obratno (smeh).

Vaša zgodba o naključnem obisku Kitajske, ki je postala potem vaš drugi dom, je zelo zanimiva, skoraj da neverjetna.

Ni neverjetna, je pa nenavadna in nenačrtovana. Zgodba se je začela leta 2007, ko sem po naključju šel na mesečno potovanje na Kitajsko in mi je bila zelo zanimiva, da sem želel priti še enkrat. Naslednje leto sem odšel za pet tednov, leta 2009 za šest tednov in leta 2010 sem že živel eno leto na Kitajskem. Še vedno je bila le ideja, da bi tam zgolj živel eno leto. Imel sem dogovor s takratnim svojim šefom Mestnega kina Metropol Borutom Kramerjem, da me služba programske vodje čaka. A ko sem prišel nazaj se Kitajsko, se ji nisem mogel odreči in sem naslednje leto šel nazaj študirati kitajščino za eno leto. Če sem bil prvo leto s turistično vizo in sem potoval potoval po avtonomni pokrajini, sem naslednje leto bil tam študent ter se učil kitajščino. Nato sem dobil ponudbe za službo in sem delal z delovno vizo. To se zdaj nagrajuje.Tri leta sem poučeval na training centru (kako naj to prevedem v slovenščino? Evo moje težave!), zdaj že drugo leto delam na univerzi, in še vedno potujem po jugu Kitajske. S partnerko sva bila letos za kitajsko novo leto za en mesec v Maleziji in tako začela velikopotezni načrt potovanja po državah južne Azije.

Kaj se je zgodilo, da ste ostali na Kitajskem? Ljubezen na prvi pogled, na prvi vtis?

Da je ljubezen na prvi pogled, sem najprej razlagal mojo odločitev. A ko sem dlje časa tam, se pojavljajo reinterpretacije. V tem trenutku mi je ena ljubših razlag ta, da sem na prvem potovanju spoznal tako različne kotičke dežele, ki sem jih želel prav jaz raziskovati in pisati o njih. Poskušati sem si vzpostaviti sliko južne Kitajske oziroma pokrajine v katerim živim. To avtonomno pokrajino imam bolj ali manj v malem prstu. Kar ne pomeni, da jo vso poznam, a neke vrste splošno sliko imam.

Kakšna je pokrajina v kateri živite?

Vse je večje, več je ljudi, avtomobilov, več novogradenj, a pokrajina je malce podobna naši. Imamo hribe in dokaj blizu morje. Mesto Nanning ima subtropsko podnebje, kar pomeni, da je tam vroče in soparno, povsem drugače kot je trenutno v Sloveniji. Meni so trenutno vroče temperature relativno hladne. Kajti, ko je prisotna vlaga, so razmere popolnoma drugačne.

Mesto Nanning opisujejo kot zeleno mesto. Ali kljub petim milijonov prebivalcev še vedno nosi ta naziv?

Zagotovo je manj zeleno mesto kot je bilo nekoč. Še vedno je pravzaprav relativno lepo in čisto. Imamo modro nebo večino časa, več kot Peking. To je tudi eden od razlogov, da glavnega mesta ne maram preveč. Smešno je tudi, da se prebivalci severa in juga dežele zelo razlikujejo med sabo. Meni je jug z narodnostnimi manjšinami bolj pri srcu.

Je kitajščina zapleten jezik?

Najmanj zapletena plat jezika je osnovna slovnica, ki mislim, da je enostavnejša od naše. Zahtevnejše plati so izgovarjava zvokov, ki jih naša usta ne zmorejo sprva, muka so toni,  zahtevnejša je struktura kompleksnejših stavkov... itak... in seveda zelo zahtevne so same pismenke. Ne znam odlično pisati ali brati, četudi sem se tega učil, ko sem bil drugo leto na univerzi. V svojih najboljših trenutkih sem obvladal okrog 200 pismenk. A kasneje se mi zdelo pomembneje, da se znam z ljudmi pogovarjati v njihovem jeziku, kot bi se učil pisanja in branja. Z osnovnim pogovorom nimam večjih problemov. Načeloma še vedno drži, da mora odrasel Kitajec za povprečno pismeno sporazumevanje poznati okrog 2 tisoč pismenk. A od tistega trenutka, ko na Kitajskem učim angleščino, je postalo težje nadgrajevanje znanje kitajščine. Večina ljudi, ki jih srečujem, želijo z mano vaditi angleščino. So le moji učenci.

Kdo so vaši učenci?

V tem trenutki so študenti na fakulteti, ki so stari približno dvajset let in prihajajo iz različnih delov države. Poleg različnih predmetov na fakulteti imajo tudi angleščino. Poučujem pogovorno angleščino, ne osredotočam se toliko na slovnico, bolj na širjenje njihovega besednega zaklada in vadbo izgovorjave.

Ali se težje učijo angleščine kot recimo Slovenci?

Mislim, da se še vedno mi lažje naučimo angleščine, četudi nimamo istih korenin. Še vedno nam je bližje kot kitajščina. Podobno kot imamo Evropejci težave pri učenju kitajščine, imajo oni težave učenja evropskih jezikov. Ustne mišice niso navajene izgovorjave določenih zvokov. Morda je največji problem pri poučevanju pogovorne angleščine, da se na kitajskih šolah učijo teorijo, a niso spodbujeni k govoru tujega jezika. Fama, da zaradi izgube obraza ne odprejo usta, je relativno resnična.

Ali malce razložite, kaj pomeni izguba obraza?

To pomeni, da Kitajci v javnosti nočejo pokazati čustva, nočejo narediti česa takšnega, kar bi jih pokazalo v slabi luči ali jih spravilo v sramoto. Včasih je prav smešno gledati njihove majhne nesreče, kako nanje odzivajo. Recimo dam primer: gresta fant in dekle po ulici, za sabo vlečeta kovček, ki se v nekem trenutku odpre in iz njega se vse razsuje. Če bi se to zgodilo v Sloveniji slovenskemu paru, predvidevam, da bi ta par uporabil kakšno kletvico ali dve ali vsaj pokazal, da ni dobre volje. A Kitajci se v takšnih primerih samo nasmehnejo. Ob nasmehu ne izgubiš obraza.

Ampak kadar ste ožja družba se znajo Kitajci razjeziti?

Se znajo razjeziti, a zelo odvisno v kateri družbi.

Kitajski je v zahodnih medijih predstavljena v kontekstu korupcije, onesnaževanje okolja, a zagotovo je ta dežela še kaj več. Kakšna je ta država v vaših očeh?

Kot vsaka država na tem svetu ima dobre in slabe strani. Glede onesnaževanja je to predvsem večja težava mest na severu države, ker je tam več ljudi in industrije. Kar se tiče glede korupcije je zelo dolga zgodba. Predsednik Xi Jinping veliko dela na tem, da bi izgnal korupcijo iz vseh por Kitajske, kar je težko, ker je le-ta vcepljena v ljudi. Navajeni so na to, da si podarjajo rdeče kuverte za novo leto ali kakšne osebne praznike, ali ko nekdo nekaj želi od nekoga. Meni se zdi, da dokler živiš normalno življenje in nisi vključen v večje poslovne projekte, se te ta korupcija niti ne dotakne. V preprostem vsakdanjem kitajskem življenju je ni.

Ali so se vam stereotipi o Kitajski, od kar ste tam spremenili?

Povejte mi enega.

Recimo o hrani. Ali Kitajci res jedo vse, kar jim pride po roke,  sploh vsemogoče živali?

Ta zgodba je relativna. V turističnih mestih ponujajo tujcem določeno vrsto hrane, ki se je oni ne bi več dotaknili. Druga plat zgodbe je iz moje pokrajine, ki je bila nekoč ena od najrevnejših pokrajin. Prebivalci so še leta nazaj jedli vse in še zdaj je mogoče ne tržnici poleg klasičnih živali, ki jih poznamo, kupiti kuhano želvo, kačo ali psa.

Ali ste drugačno meso poskusili?

Ja, vse to. Če ješ meso, ni posebne panike. Popolnoma je odvisno od tega, kako ti kuhar pripravi. So določene vrste hrane, ki sem jih poskusil, pa bi jih ne več, kot je recimo kokošja krempeljca ali prašičji penis.

Verjetno ni bila hrana najhujša stvar, na katero ste se morali navaditi?

Hrana ni bil problem. Vsak zahodnjak na Kitajskem bomo imeli nekaj časa težave z želodcem, ker je toliko drugačnih svari, a si dovolj dolgo tam, se navadiš. Nikoli nisem večjih težav, tudi pri uporabi stranišča na počep. 

Sama Kitajsko povezujem s politiko enega otroka. Te politike ni več, a ti otroci so zdaj odrasli razvajeni cesarji, vsaj tako jih poimenujejo. Se strinjate s to oznako?

To je eden izrazov za tiste bogate otroke, ki so jih zeli ujčkali in ti mali cesarji so zelo zelo razvajeni, ker mislijo, da jim je svet dolžan vse. A morate vedeti, da so tudi bile tudi pri politiki enega otroka izjeme. Različne narodnostne manjšine so imele dovoljenje za več otrok, tudi  tisti, ki so živeli visoko v hribih, so si dovolili imeti več otrok, ker nihče tega ni tam daleč stran od civilizacije preverjal. Kdaj so tudi kakšnega uradnika podkupili, da jim je dovolil imeti več otrok. Moja prijateljica svoje življenje dolguje temu, da je njen oče podaril uradniku psa za »v lonec«, da so njo zavedli v dokumente.

BARBARA GRADIČ OSET

Foto: GrupA in osebni arhiv