Ljudje pridejo iz planin

Tale tekst je nastal v času potovanja po nekaterih malih krajih province Junan; Gasa, Malu, Xinping, Kunming. Ni urejen ali predelan - zdajle bi ga napisal drugače, kaj popravil ali dodal. A je dovolj informativen, da ga dodajam sem. 

 

Ljudje pridejo iz planin. Morda so prišli pred leti, ali pa le za danes. Morda živijo tukaj, v tej dolini, od rojstva, in morda so iz planin prišli njihovi starši: ti vsekakor nosijo živeče planine v mislih, pa v žuljastih rokah. Planine so vsekakor odskočna deska. Zibelka.

 Zberejo se na trgu sredi mesta. Vodi jih možakar, ki igra na juečin, kar si drznem prosto prevesti kot »lunino kitaro«. Glasbilo je sicer bolj podobno bendžu kot kitari; telo je okroglo, ima tri strune, in vedno je pobarvano v pisane barve, prevladuje rdeča. Ko možakar začne igrati in plesati, se mu v koloni pridružijo drugi. Stopajo v krogu, nadvse različna družba, a vsi starejši od trideset let. Tu je gospa v čipau in visokih petkah; in starec, ki se komajda premika, zmore le drseti za ostalimi; in dve ali tri gospe v po domače prirejenih verzijah narodnostnih oblačil; in gospod z otrokom v naročju, in zraven njega ležerni gospod s cigareto v ustih; in nekdo, ki ga v mislih okličem za ključavničarja; kajti za pasom nosi šop žvenketajočih ključev, kakor antagonist v Spielbergovem E-T.ju. Ta pleše najbolj naravno. Sklanja se, niha, njegovi koraki so elastični, gibki, kakor da bi ga nosila voda – kakor da bi posegal v nevidne tokove okoli sebe, ki ga valovijo naprej. Včasih zapre oči, medtem ko pleše. Ne potrebuje jih.

 Melodija je sicer preprosta, toda plesni koraki niso. Stopicljanje, prestop z levo nogo nazaj, pa naprej, pa korak naprej, pa stopicljanje, pa obrat na desno, in nato obrat na levo – in dva koraka naprej. In tako dalje. Seveda to ni natančen opis plesa – ne znam ga niti plesati niti opisati. Tole so besede, ki lahko pomagajo, da se izriše slika.

 Vse tole se odvija pod luno. Nedaleč stran se odvija paradni ples narodnostne skupine Huangyao Dai. Tista dekleta so seksi. Tam se nahaja več ljudi. Toda ples je neprimerljiv s temlem. Tale je vztrajen in silovit v svoji tišini, strasten, ne da bi kričal pozornost nase. Tole so Ji ljudje. (Ne nameravam reči, da so Ji ljudje nasploh ravno v teh značilnostih drugačni od Dai. Je pa res, da si jih drznem oklicati za vztrajne. Živijo v nekaterih od najbolj grobih razmer Kitajske, in nekateri strogo odklanjajo civilizacijo.) 

 V nekem trenutku se koloni pridružijo pevki. Na ustih nosita premične mikrofone – tole torej počnejo stalno! – toda tudi njuna pesem je komajda slišna, le malce glasnejša od brenkanja, premikanja stopal. (Snemam. Še dva posnetka med mojimi naključnimi zbirkami narodnostnih pesmi.)

 Glasbenik preneha brenkati, kolona se ustavi, hihitanje. Utvarjam si, da si pravijo:« Kdo se je zmotil? Ti? Jaz? Vsi smo se zmotili! Ni pomembno. Gremo naprej,« in ples se nadaljuje.

 Takole plešejo ure. Ko jih vidiš dve uri kasneje, jih je nekaj manj; toda še vedno tvorijo krog. Nenehno postopanje, nenehen krog. Včasih jih nesojeni opazovalci spremljajo, oponašajo korake, se jim celo pridružijo. Toda ti ponavadi ne vztrajajo.  

 

 Ljudje pridejo iz planin, in en primer planin je tale vas, Malu. Pot od prejšnjega večjega kraja se začne skozi nasade banan, toda višje ko greš, več je koruze. Koruzno kraljestvo. Tule se je še krompir, divje gobe. Malu živi od organiziranih in urejenih nasadov gob. (Čeprav verjetno ne le od tega.) Visoko smo, čeprav ne znam reči, koliko – 2.000 metrov? Zrak je oster kot bič, sonce rije po kožah kakor bik po njivah.

 Ji vedno živijo v planinah. Seveda izjeme obstajajo – toda še sedaj ponavadi odhajajo na dagong, delo drugam, vsaj za tako dolgo, da zaslužijo dovolj (karkoli dovolj je.)

 Moderna revolucija izničuje staro frazo, da narodnostne manjšine živijo v planinah – moderna revolucija jih privablja iz planin.

 

 Ji so predniki nekdanjih Čjang (Qiang) ljudi – kakor tudi Haniji, Tibetanci, in menda Mosuoji in še mnogi drugi. (Poenostavljam. Seveda je stvarnost bolj kompleksna – te trditve so s strani nekaterih tudi negirane. Informacije o Čjangih so sicer stare preko tri tisoč let.) Selitve so preko Sečuana potekale dolgo tega, okoli 400 do 100 p.n.š.. Zdaj nasledniki te selitve živijo predvsem v Junanu, Sečuanu, nekaj malega v Guizhou, Guangšiju. Ji so ena od tistih etničnih skupnosti, ki so ohranili svojo pisavo. Nekje okoli 80 p.n.š., v času skrivnostnega izginotja Dian kraljestva – in da, Dian kraljestvo je skrivnostno, kajti ne ve se veliko o njih, in menda se ne ve, zakaj so propadli – so Ji posegli po precejšnji moči; imeli so kaste in delili so se na sužnjelastnike in sužnje. Bili so (menda) precej nasilni in ponosni. Kasneje, v času Nanzhao in Dali kraljestev, ki so skupno trajale okoli petsto let, so imeli manj moči; in še kasneje, ko so Han Kitajci pridobivali na moči, so se verjetno še bolj umikali v planine.  

 Njihove nekdanje hiše – vsaj v tem predelu – so bile sestavljene iz glinastih opek. Cesta do Malu je bila vzpostavljena nekje v sedemdesetih. Tedaj so se stvari pričele spreminjati.

 Ji v Malu ne živijo sami; blizu obstajajo vasi Han Kitajcev. Nisem mogel izvedeti, koliko so stare. Ne drznem si ugibati.        

 Vas Malu je, verjetno nekje v osemdesetih, vodila ideja vzpostavljanja hiš »okoli hriba, do koder gre«. (Hodiš, in hiše, kakor v ZF filmu, baziranem na uživanju substanc in poceni efektov, pop!- ajo v obstoj. Še ena! Še ena! Ni še konec! Uuu, vaaaav! Daj mi še enega, kolega...) Zdaj imajo na zidu ob vhoda na veliko napisan slogan:« Naredimo vse, da se izkopljemo iz revščine.« In to ljudje tudi počnejo. Verjetno malce samosvoje, in počasi, toda počnejo.

 V glinastih hišah skorajda nihče več ne živi. Tudi starke, ki tradicionalno napeljejo petmetrske črne šale okoli glav, kakor turbane, le poredko.

 Nove hiše so večnadstropne. (Postavitev nove hiše stane okoli 200. 000 RMB.) Toda pazite na podrobnosti: tale hiša ima, recimo, dva vhoda. Velik je glavni vhod. Mali je vhod v (zunanje) stranišče. Kanalizacije ni – stranišče je vzpostavljeno na star način, luknja v tleh.  --- In: v drugem nadstropju se nahaja veličasten, za celo petmetrsko steno dolg glasbeni center. Bel. Sijoč. Malce »poceni«, mi bi morda rekli hohštaplerski. In na vrhu stavbe se nahajajo solarne celice, sonce greje vodo. --- Toda: znotraj hiše kuhinje ni. Kuhinja se nahaja pred glavnim vhodom, zunaj. In je sestavljena le iz nekaj rjastih vokov in orodij, ki visijo na improvizirani leseni strehi, in prostora za ogenj. Kako je mogoče?, jih vprašam,pa saj je tukaj pozimi mrzlo, tu pade sneg? Zakaj niste postavili kuhinje znotraj? In odgovor je skomig z rameni: saj ni tako mrzlo. Navajeni smo.      

 Seveda obstaja možnost, da domačini želijo prikriti, koliko so si lahko nakupili – da želijo prikriti »bogastvo«, in »prikazati« revščino, recimo tole kuhinjo zunaj. Toda prav tako možno je nekaj drugega. Da ti ljudje ne vedo, čemu moderna hiša služi. Ti ljudje ne posegajo po ugodju na naš način. Nihče jim ni povedal. Niso izbirčni. Niso pohlepni. Želijo le »priti skozi«, ravnajoč se po starih navadah. Tole hišo in podobne so si gradili sami, brez nareka in načrtov vlade. Ker sicer bi bila drugačna.

 Kdo je vlada v tem kraju? Tole vprašanje kasneje postavim Lju Jing, in postavim ga z zahodnjaško mislijo: če se v vladi nahajajo pripadniki narodnostnih manjšin, potem ima ta manjšina glas, in možnost uveljavljanja svojih idej. Ali ne?

 Lju Jing pravi: »Ampak za »sedeže« v vladi itak obstajajo kvote. Toliko in toliko procentovmora biti pripadnikov narodnostnih manjšin. To navsezadnje sploh ni pomembno. Tisti, ki hoče v »vlado«, gre skozi proces »pranja možganov«. Nazadnje ne bo imel drugačnih idej kakor njegovi predstojniki v Pekingu. Poslušal bo njih

 In potem se spomnim in dodajam po svojem znanju: večina tistih, ki se borijo za sedež v vladi, tega ne počnejo zato, da bi se borili za pravice »svojih ljudi«. Tja gredo predvsem zato, da bi imeli stabilno službo. Stabilno službo kot sidro vsem spremenljivostim Kitajske. 

 Ampak izjeme gotovo obstajajo. Nekateri kraji so urejeni… »drugače«?Bolj… »pazljivo«?     

 Lju Jing pravi:« Da. Ampak pazi: četudi nekdo hoče uveljaviti nekaj svojega, tega ne more brez odločilodajalcev, in brez profesionalcev z arhitekturalnimi načrti. Ponudba bo šla ven. Ponudniki bodo taktirizirali in podkupovali. Rezultat bo uravnoteženje med vsem tem. Včasih bolj, včasih manj srečno.«

 Mislim si: Xi da da, kot Kitajci ljubkovalno kličejo sedanjega predsednika Kitajske, se sicer bori proti podkupovanjem. Vem, da se posledice njegovih dejanj čutijo povsod. Toda gotovo je proces počasen in boleč (in morda celo pristranski?)

 Lju Jing pravi, kot zaključek vsem najinim besedam:« Mi nismo kot vi. Mi uporabljamo možgane, da bi nam bilo udobno, in da bi pridobili denar – in stabilnost. Mi se ne bomo šli raziskovanja. Kulture. Mi ne bomo metali denarja znanstvenikom in delali dolgoročne načrte. Mi se nočemo premikati nikamor. Mi nočemo novega. Mi nočemo naprej

 In jaz, pred sabo, v mislih, vidim sliko lune in trga in plesa v krogu. Korak naprej, korak nazaj, in vselej v krogu.