Kuala Lumpur v znamenju Thaipusama

 Dan pred Thaipusamom skoraj vse v mestu Kuala Lumpur poteka kot ponavadi. Enotirna železnica se relativno počasi nagiba po zraku, nad cementnimi džunglami ali nenehnimi šopi palmskega ali drugačnega zelenja. Šine mimo sijočnosti dvojčkov stolpov Petronas, simbolu napredka Malezije. Blizu se bari mešajo s pubi. Trgovci China Towna prodajajo vse, kar se prodajati da. Laksa, kolo mee, kopi o oziroma kava po malezijsko, čaj s tremi plastmi, in pizza. In tako naprej. Običajen dan.

 Toda velik del prebivalstva se nahaja v pričakovanju, morda skoraj v transu. Ni boljše besede kot trans. In če te noči sanjajo, so to vročične sanje, polne zlatorumene barve in popolne posvečenosti. To so ljudje, ki bodo naslednji dan polagali svoja življenjska bremena pred boga vojne, Murugana. Ti ljudje bodo vstali navsezgodaj zjutraj; po nekaterih informacijah po polnoči, po drugih ob štirih zjutraj. In pričeli bodo bosi hoditi proti okoli 12 kilometrov oddaljenim Batu jamam.

 S partnerko Lju Jing vstaneva ob štirih zjutraj. Najina izbira prevoznega sredstva priča, da nisva religiozna: »bas« (avtobus po malezijsko). Ki ne pride. Nama je kitajska lastnica najinega hostla podala napačen podatek o lokaciji odhoda? Morda. Ali pa jo nisva razumela. Vsi ti dialekti… Receptor bližnjega hotela je bolj natančen:»Oh, kar s podzemno pojdita. Tamle - « Ta podvig nazadnje zahteva le deset minut nadaljne hoje. Ljubim transport v Kuala Lumpurju. Učinkovit in vseprisoten. Pričakoval sem gnečo, pa je ni. Le dobre pol ure poslušanja toplega dekliškega glasu po zvočnikih: »Naslednja postaja, station berikotnya, Bandaraya… station berikotnya, Batu Caves…« 

 Nekateri viri pravijo, da so Batu jame blizu Kuala Lumpurja največje zbirališče gorečnežev Thaipusam festivala. Moj indijski kolega na Minzu univerzi v Nanningu se sicer ne strinja:«Pridi k meni domov, v Južno Indijo, boš videl, kako zgleda pravi Thaipusam!«Sprašujem ga: »Ampak a ni festival v Indiji prepovedan?« »Kje pa si to slišal? Ne ne, ni prepovedan, seveda ne – tudi jaz sem nekajkrat odšel prositi.« Neumnemu vprašanju se tipično ne morem upreti:»Preboden s kljukami?« »Ne, ne, le postil sem se in hodil …«    

 Do Batu jam menda pride vsega skupaj do okoli milijon ljudi. Večinoma so molilci ali njihovi spremljevalci. Njim se pridruži nekaj sto tisoč radovednežev in turistov.

 Reka ljudstva se prične zlivati zgodaj, a tisti, ki so hodili iz mesta, se jamam približajo okoli sedmih zjutraj.

 Prosilci so se postili vsaj mesec dni poprej. Molili so in prosili za pokoro. Na ta dan se bodo pobrili po glavah; britje pomeni ponižnost in obenem dejanje očiščevanja. Ko pridejo iz Kuala Lumpurja do jam, jih bodo duhovniki okopali v bližnji reki in jih pripravili na najtežji del dneva. Nekateri bodo padli v trans. Obstaja izraz »kavadi attam« – ples z bremenom. Nositi »kavadi« ali kaj drugega bogu Muruganu ne pomeni le dejanje hvaležnosti (za izpolnjenje želja), temveč tudi simbolizira polaganje svojih bremen, trpljenj in nesreče pred božja stopala. Kip Murugana pred Batu jamami je visok mogočnih 42 metrov. To so velika stopala za veliko bremen. Kaj je »kavadi«? Neke vrste nosilnica, ki je ponavadi pripeta okoli pasu in se šopiri nad človeškim nosilcem kakor nekakšna pavja streha; pavja peresa so tradicionalen del oprave. »Kavadi« so lahko majhne, toda velikokrat so ogromne in lahko tehtajo tudi do okoli sto kilogramov. Zdaj pa si predstavljajte tole: od reke se do jam prične valiti neskončna procesija molilcev. Tako stari kakor mladi. Od otrok, starih morda dvanast let, do starcev – morda sedemdeseletnikov. Bosi so. Na nogah nosijo zvončkljaste uteži (preskusil sem jih: res so težke). Okoli pasi imajo pripete (včasih neverjetno razkošne) »kavadije«. Včasih s slikami božanstev na vrhu. Včasih imajo s kavlji, trnki, celo malimi sulicami prebodene ustnice, lica, čela; včasih imajo kavlje zadrte v hrbtih ali na prsih. (Krvi ni). Včasih so kavlji uteženi z sadjem; videla sva celo kokose na hrbtih. Ljudje jemljejo betel in se popolnoma prepustijo. Prepustijo do skrajnosti – včasih jim pred prihodom do jame, oddaljene relativno ozkih 272 stopnic navzgor, iz ust udari pena. Plešejo, se prevračajo. Predstavljajte: bosi sedemdeseletnik s stokilogramskim kavadijem in preboden in bos pleše! na poti do stopnic. Mnogi od teh ljudi imajo moštva glasbenikov. Bobnarjev, ki pomagajo držati tempo. Včasih moštva sestavljajo tudi pomagači s plastičnimi stoli in vodo. Zgodi se, da kdo z manjšim kavadijem pride tudi sam. Sami ponavadi prihajajo geji, »srednjespolni«, ki prav tako pridejo molit, čeprav ponavadi niso tako surovo obteženi; bolj so postavljaški. Pavje princese. So to indijski »hijras«, tretji spol, nekoč pomemben del indijskih ritualov, zdaj pa menda stigmatizirani?

 Pred stopnicami do vhoda v jame se zelo naglo tvori nenehna kolona. Počasi gre. Vsaj uro potrebuješ, da zavzameš tistih zadnjih sto metrov do stopnic in nato še pričneš vzpon navzgor. Nekateri gorečneži s »kavadiji« vmes počivajo na stolih. Toda nobeno presenečenje nič, če nekdo v silni sli steče mimo kolone in se želi naglo prebiti navzgor. Pred stopnicami se bo verjetno ustavil, toda vseeno, teči s tem tovorom…!        

 Videl sem približno stotino festivalov narodnostnih manjšin v Južni Kitajski. Toda nikoli nisem videl nečesa podobnega, kot je Thaipusam. Šokantno je. To je morda najbližje, kar lahko pridete intenzivnosti vojne – občutku »za življenje ali smrt gre« – ne da bi bili v vojno dejansko vmešani. Stavek »ljude se pripravljajo mesec dni« zveni načeloma preprosto… vsekakor ga je zelo preprosto napisati… toda kako v resnici treniraš za tole dejanje? Kako organiziraš moštvo? Koliko časa nakloniš vsemu potrebnemu? Priprava na Thaipusam ni nekaj, kar storiš s pomežikom in skomigom ramen, »nekaj dni, pa bo«. V resnici je tvoje življenje priprava za ta podvig. Besede »vse početje v Indiji je prepreženo z religijo« postanejo še kako močne in pomembne. Vse tole se ne more zgoditi brez neke skrajnosti, ki je konformizmu nepojmljiva. Tole so superljudje. Že fizično so vredni le nemočne osuplosti. Večinoma so težki, buldožerski – volovski. Možakarji, ne slabiči. S temi barvami – veliko rumenega, bele lise na svetlo rjavih čelih, rdeče pike, včasih zlate kupe oziroma vrči z mlekom na pobriti glavi (obsijani s slepečim zlatom sonca); zeleni venci na hrbtu prekrivajo križ kraž kljuk; rumeno zelene pomaranče na kljukah; rdeča ogrinjala okoli pasu in temne bodičaste uteži na nogah – z vsem tem so videti kakor poosebljenja indijskih bogov, kakor oživeli junaki iz Ramayane ali katerega drugega indijskega epa. Nisoresnični. Spet: o čem misliš, ko se pripravljaš na tole dejanje? In kaj povzroči v tvojih mislih, ko se enkrat zavedaš, da si pokoro opravil do konca – da si uspel? Da si v milijonski množici plesal s tem tovorom in ga nosil pred noge boga vojne, kjer so mojstri zdravilci uporabljali sveti pepel »vibhuti«, da tvoje rane zacelijo? Kdo si po vsem tem? Oseba, ki se je dotaknila bližine tvoje predstave boga (oziroma predstave boga tvoje kulture). Oseba izven standardov fizičnega prenašanja, kot ga vidi ali hoče videti zahodnjak. Na nek način se mi zdi, da tiste teze nekaterih zahodnjaških mislecev in znanstvenikov (recimo Daniela Denneta), da je zavest iluzija, ravno tule najbolj pridejo do izraza; tule jih lahko vidiš na delu. »Zavest je kakor uporabniku prijazen računalniški ekran, ki olajša dojemanje in akcijo, a v resnici tudi prikriva kopico izjemno kompleksnih podrobnosti, ki se dogajajo tako pred ali za ekranom«. Mislim takole: ti ljudje kot da so izredno pripravljeni iluzijo zavesti začasno… izklopiti.

 In ob pogledu na Thaipusam mislim še nekaj drugega: največjo moč vihtijo tisti z besednjakom, ki podarijo ljudem vsaj navidezni občutek, da njihova življenja imajo smisel. Ljudje so pripravljeni narediti vse za občutek smisla.

 Tole je Indija? Ta nezajezljivi tsunami teles in volje – sposoben nemogočega?

 Kaj če ga nekdo vpreže z uničevalnimi nameni?      

 Ura je dvanajst ali ena. Čas kot da ne teče normalno. Procesija se preprosto ne neha. Gneča navzgor po stopnicah je nespremenljiva. Jame so nabito polne molilcev. Novi prihajajo. Trajala bo vso noč in potem še naslednji dan, potem pa bodo verniki zlato nosilnico nesli nazaj to najstarejšega hindu templja Kuala Lumpurja, Sri Mariamman.

 Lonely Planet svetuje, da prinesete pijačo in hrano s sabo; toda pozabite na Lonely Planet. Stojnice so polne vsega; vsa možna indijska hrana in pijača iz kateregakoli dela sveta. Res pa je, da se v restavracijah prav tako vije gneča. In da je vse vsaj malce ad hoc.

 Midva ostaneva do zgodnjih popoldanskih ur. Z verniki se vzpneva do jam in opazujeva nanašanje svetega pepela na rane; in sveto ali temno rjave množice z rumeni kupami na glavah, ki čakajo vstop do najglobjih predelov jame – do konca pokore. Nosilci kavadijev včasih snamejo svoje breme. Včasih ga nesejo še nazaj navzdol. A v vsakem primeru je vrnitev olajšanje. 

 Morda še najmanj nam, turistom.

 Na relaciji Kuala Lumpur in Batu jame vodijo vsi možni transporti, od avtobusov do podzemne, toda kmalu popoldne vse to popolnoma odpove. In tako pogori moja ljubezen do lokalnega transporta. A v bistvu je razumljivo. Kako reguliraš transport milijona ljudi? Za nakup vozovnice se prebijamo najmanj pol ure; potem nas čaka tisočglava gneča, delno pod gorečim soncem, pred rešetkastimi vrati na podzemno postajo, ki jih osebje odpira le občasno, vsakih nekaj minut. Ali pa pol ure. Ljudi spuščajo na postajo po izoliranih skupinah. Ali pa to vsaj poskušajo. Mlada muslimanska policistka z ruto na glavi vrešči na vse tiste, ki pritiskajo naprej iz vseh kotov. »Nehajte, nehajte!«, skoraj v paniki, ko se pari ali družine nenehno ločujejo zaradi rešetk, ko nekdo skoraj omahne ali celo zares pade, in tisti zadaj tega ne vidijo ter še vedno silijo naprej. Podzemna je nazadnje nabito polna. Tole je en tistih dni, ko Kuala Lumpursko formalno ločevanje vagonov podzemne na ženske in moške popolnoma odpove.

 Zdajle, ko mislim na te trenutke jurišanja na podzemno, mi najprej pade na misel, da je to bila naša pokora – pokora za turiste. Ker smo toliko časa preživeli v opazovanju, če ne fotografskem naslajanju nad tako intimnim in skrajnim razpiranjem ran, bolečin. Toda potem si rečem: »Ne, ne zares.« Kajti kljub tej intenzivnosti dogajanja, ki sem ga primerjal z vojno, je vsesplošno razpoloženje na samem »romanju« bolj kot karkoli drugega… dobrodušno; ljudje so pazljivi eden do drugega – blagohotno opozarjajo, pazijo. In fotografiranje so, se zdi, sprejeli za neločljivi del dogajanja. V resnici moram reči drugače: mi turisti smo ob odhajanju in s paničnim obnašanjem na želežniški postaji padli na izpitu. Izkazovali smo sebičnost, ki je romarska skupnost tam v procesiji ne pozna in ne širi.

 Izrčpana sva. Po kratkem poznem kosilu odideva nazaj v hostel na počitek. Toda naslednji dan se vrneva v Malo Indijo Kuala Lumpurja – in potem se, še naslednji dan, s podzemno odpraviva v mestece Klang. Izrazito pisano lokacijo z zelo močno prisotno indijsko skupnostjo. Kolonialnost plus indijska barvitost. Pomemben razlog za te odhode je hrana. Roti, naan, tandoori, masala – masala čaj. A neke vrste igrivi dodaten razlog je poskus ugibanja, če je kateri od teh posameznikov, ki jih srečava, bil romar pri Batu jamah. Včasih je uganiti enostavno. Tamle, oče in sin, oba pobritih glav. Gotovo. Drugič je uganiti nemogoče: tisti prerok s papigo, ki pomaga izbirati karto tvoje prihodnosti, po videzu tako avtoritativen…? Lahko da je bil tam, a nisva prepričana. Navsezadnje zamrzneva v trenutku kosila, ko zreva skozi okno: tale možakar. Bel, velik, z belo brado. Ko pride mimo, se zazre v naju. Dejansko za trenutek obstane. Dan prej sem ga slikal – nosil je ogromen »kavadi«, bil preboden, plesal je. Enostavno ga je pomniti: eden redkih belcev na dogodku. Na fotografiji sem se osredotočil na njegove oči. Njegova obleka je zdaj drugačna: ko hodi, je celo rahlo sključen. Morda utrujen. Toda oči ostajajo iste. Predirljive. Obstaja sporočilo neke vrste žalosti v teh očeh. Morda tudi pravijo: »Me lahko razumeš?« In bojim se, da je sporočilo mojega fasciniranega pogleda: »Ne.«

 Možakar po sekundi oklevanja stopi naprej in izgine iz najinih življenj.        

PETER ZUPANC

 

Kaj je Thaipusam? Gre za svečanost, posvečeno bogu Murugana (nekatere verzije zapisov omenjajo boga Subramaniama). Murugan je sin boginje Parvati, vedno upodobljen z vel sulico, ki mu jo je podarila mati: s to sulico je vodil nebeške vojske v bitko in premagal demona Soorapadmana. Zgodba je seveda mnogo daljša ter, jasno, kompleksna, toda poanta je, da je Murugan modri, hrabri in pravzaprav dobrosrčni bog vojne. Njegovi spremljevalci… ali simboli, ki ga spremljajo… so petelin, pav in kobra. Thaipusam se dogaja v januarju… po luninem koledarju. Torej ga bo gregorijanski koledar vselej postavil na drug datum, a vsekakor nekje v začetku leta. Thai pomeni po tamilsko mesec, v katerem se dogaja festival. Pusam je zvezda, ki v tem času sije najvišje. Poleg razbijanja kokosov (v Georgetownu) so pomembni deli festivala nošenje »nosilnic«, imenovanih kavadi, nošenje vrčev z mlekom, sveti pepel, nanašanje praška sandalovine, imenovanega sandhanam, ki naj bi prebudil tretje oko, in nanašanje paste kum kumnam na dele telesa – ponavadi glavo – in seveda… prebadanje kože. 

(Tekst je bil objavljen v reviji Svet  & Ljudje maja 2017)