Jinoushan

 Na Kitajskem so turistom popularne »kulturne vasi«, v katerih se s svojimi navadami predstavljajo lokalne etnične skupnosti. Princip je preprost: plačaš vstopnino in v morda enournem sprehodu vidiš arhitekturo, ples, oblačila, in morda celo okusiš kakšno specifično jed. Če si obiskal dve podobni kulturni vasi, tretje najverjetneje ne boš – vse so si podobne, in zdelo se vam bo, da teh uradno poimenovanih 55 etničnih skupnosti Kitajske premore enake hiše v lesu, enake pozdrave z riževim žganjem, enake mlade v novopletenih oblačilih pisanih barv in širokih rokavov, in enak ples z udarjanjem bambusovih palic po tleh in preskakovanjem teh palic. Kar sploh ni res. Kakšna je zgodba za temi kulturnimi vasmi?

 

 S partnerko Lju Jing najdeva starca igrati strastni mahjong tam za bloki, stran od prašne ceste, polne tovornjakov, ki vozijo kamne za grajenje ceste do Bangkoka. Tole je predel rjovenja kamionskih zveri čez dan in ponoči tišine, v kakršni so rasla tisočletna pu erh drevesa. Včasih so tu hodili sloni, in Banna je pravzaprav še sedaj edina lokacija na Kitajskem, kjer slone lahko vidite – in po zraku so menda letali pavi, simbolna ptica etnične skupine Dai, ki tukaj prevladujejo. Tole je mešanica Južne Kitajske na način Junana in z vzorcem budizma na tajski način.

 

 Starec dovolj naglo privoli v pogovor z nama. Avtoriteto nosi kakor čin na ramenih, toda prijazen je. Zdi se profesorski, in šele kasneje ugotoviva, da je samouk. Zgrozi se le, ko mu poveva, koliko časa imava. »Kako naj vama pripovedujem o zgodovini Jino ljudi v eni uri!?« Pripravi naju do pretirano ponižnega opravičevanja: zanj sva pač izvedela prepozno. Morda pridobiva nekaj točk simpatije z nakazovanjem, da sva se hotela izogniti »kulturni vasi«, ker »ne marava tega, kar počnejo tam«. Že nekaj njegovih sovaščanov se nama je ob omembi »kulturne vasi« namrdnilo; veva, da odnosi niso najboljši. Toda starec se morda nazadnje omehča tudi zato, ker privoliva, da bova za pogovor plačala.

 V njegovem stanovanju sva nazadnje ostala uro in pol in morala potem teči do avtobusa, ki naju je peljal nazaj v mesto. Digitalno hranim posnetek njegovega glasu; Lju Jing je prevajala iz njegovega dialekta v kitajščino ali angleščino in včasih nazaj. Njegov glas je hrapav, učenjaško zahteva pozornost za naštevanje alinej, imen. Tipično kitajsko pripovedovanje je obsedeno s številkami: pod prvič, pod drugič, in tako naprej. Polno je sočnih lokalnih besed – boginja Amoyaobe, prva človeka Maniu in Mahei, Yokashili – beseda, ki pomeni sedem boginj; in trditev, kot recimo:« Jino smo prišli iz bobna. Boben je naša duša. Nasprotno nekaterim trditvam Jino niso povezani s soncem. To je pomembno.« Starec je govoril o nekdanjem svetu, kjer so se duhovi mrtvih lahko mešali z živimi ljudmi, in kako sta starša morala ukaniti požrešnega mrtvega sina, ki ni  hotel zapustiti doma. In kako še sedaj na mnogih hišah visi pletena okrogla »stvar« v obliki labirinta, ki duhove zmede in tako ne vstopijo v domove. In kako so nasledstva priimka ena redkih preostalih sledi matriarhata, iz katerega se je ta družba »prestavila« šele pred »nedavnim«. (Uradno se je proces pričel pred tristo leti, toda še pred nekako sto leti so življenske navade menda bile precej nespremenjene). Obstajajo trditve, da so Jino nasledniki bolj slavnih Mosuojev iz predela Lugu jezera. Toda v resnici so njihove korenine precej nejasne. Jino so najmlajša uradno priznana etnična skupnost Kitajske – in v resnici v popularnih medijih o njih ni bilo tako zelo veliko napisanega. Razen seveda tistega, kar napišejo v kulturni vasi. A najin sogovornik na »vse tisto« le zamahne z roko. »Predstava je, ne pa resnica.« 

 

 Ideja za turistično vas Jinoushan je vstopila v to okolje leta 1990. Za izgradnjo so se potegovale tri družbe, a prvi dve, se zdi, nista zmogli ohraniti odnosov z lokalno vlado in ljudmi. Vlada je navsezadnje leta 1998 investirala v nove ceste in vodne napeljave. Prevoz turistov je bil olajšan. Pojavila se je tretja družba, The Golden Peackock Group, in prevzela posel. In posel je bil dober: v sezoni imajo preko 1.000 obiskovalcev na dan, zunaj sezone okoli 200. (Mimo kulturne vasice Jinoushan sem se peljal dvakrat, in obakrat so bila parkirišča polna; prvič je lokalni avtobus v koloni čakal vsaj eno uro, preden smo mogli prehiteti gnečo ob vasici).

 Znotraj vasice niti ena stavba ni originalna Jino stavba. Vse je postavljeno na novo. Po drugi strani se je vasica zajedla v naravni habitat; ljudem je odžrla polja in gozd. (Ljudje se med drugim preživljajo s prodajo čaja in kavčukovca.)

 Približno en od štirih delavcev v Jinoushan prihaja iz tega okolja in pripada etnični skupini Jino. Ponavadi so to plesalci, fotografi, natakarji, morda vodiči; gre za predvsem službe nižjega standarda. Ti ljudje menda zaslužijo okoli 800 RMB na mesec. (Meščani v povprečnem kitajskem mestu potrebujejo okoli 3.000 RMB za preživetje.) Za podeželsko okolje to sicer ni tako malo, toda tisti redki mladi, ki dobijo podobno delo, zaradi dela zapuščajo šole, denar pa za njihove moderne potrebe vendarle ne zadostuje. Če službo izgubijo, so nazadnje prepuščeni staršem.

 Golden Peacock Tour  Group ne dovoli nikomur drugemu, da opravlja isto turistično delo. Ko se je Jinoushan odprla, so turiste pripeljali sem in po sprehodu takoj tudi odpeljali stran. Vaščani niso mogli stopiti v stik s turisti in, seveda, niso imeli priložnosti zaslužiti z nečim, čemur lahko rečete razprodaja njihove kulture. Prenočiti ni bilo možno, sploh pa ne v originalni vasi. Pu erh čaj v trgovinah sredi Jinoushan… menda… stane okoli 400 – 500 RMB za kilogram. V domu Jino ljudi podoben čaj stane okoli 50 RMB. (Če imaš, kot jaz, srečo, potem naletiš na prijazne lastnike, ki ti nekaj pravkar posušenega čaja preprosto podarijo. Preveč ga imajo.)

Vsi navedeni podatki so do neke mere stari; pisci Zhou Chang Chun, Liu Xiao Li in Yan Han so nekaj let nazaj med pisanjem za Kunming Technology University raziskovali te podrobnosti. Nekatere podrobnosti so se gotovo spremenile. Zdaj vsekakor obstaja hotel tudi v originalni vasi, in do trenutka, ko berete tale tekst, bodo prenočevanja pri nekaterih domačinih verjetno že na voljo. Toda občutek vaščanov, da so ogoljufani, se zdi še vedno prisoten.

 Jinoushan je eden od slabših primerov upravljanja s podobnimi dediščinami – čeprav verjetno niti ne najslabši.

 

 Vsekakor zdaleč ni edini. Iskal sem statistične podatke o kulturnih vaseh na kitajskem, tako v angleščini kakor v kitajščini, in jih nisem našel. »Big data« vsaj v tem mediju niso na razpolago. Nekatere podatke sem nazadnje prevzel iz teksta Authenticating Cultural Tourism: Folk Villages in Hainan, China Philipa Feifan Xieja; a tudi ta tekst je očitno osredotočen le na eno lokacijo – in avtor prav tako pravi, da so nekateri podatki neulovljivi. Edino, kar zmorem napisati v tem trenutku, je, da je »kulturnih vasi veliko«. Opazne so. In, verjetno pod vplivom Disneylanda, rasejo. Še mesta brez etničnih skupnosti jih vzpostavijo – verjetno zato, da turistom olajšajo in poenostavijo prihod. Primer je Splendid China v Shenzhenu v provinci Guangdong, vas, ki je pravzaprav sprožila »vročico« v devetdesetih. (Mimogrede, ena od prvih znanih kulturnih vasi prihaja iz Evrope, mesta Skansen na Švedskem, in to iz leta 1891.)   

 

 Pojem »kulturna vas« je zavajajoč. Pomeni lahko karkoli. Naj ga torej vsaj do neke mere definiram. Načeloma mislim na ne preveč velik omejeni prostor, kjer se kultura ponuja kot plačljiva usluga – plača se vstopnica, da »vstopiš in gledaš kulturo«. Kulturne vasi lahko nastanejo na mnogotere načine, toda skrajnosti sta dve; lahko »samoiniciativno zrasejo« iz starih naselbin, ali pa so zgrajene. Pobuda je lahko na strani lokalne vlade, provincialne vlade, turistične organizacije ali privatnika, ali nenazadnje domačinov – ali pa mešanice vsega tega. Pogost vzorec je slednji: bogataš iz severa Kitajske bo prišel na jug Kitajske in tam od lokalne vlade kupil ali dobil v najem zemljišče ter ga preuredil. (Da, v večini primerov so najbolj ambiciozni in neusmiljeni trgovci Kitajske »iz severa«). Seveda ni nujno, da bo vzpostavljena vas uspešna. Tudi kitajski turisti imajo svoj okus: morda bodo hiše vendarle preveč olepotičene, ali pa dekoracije preveč očitno nabrane iz vseh vetrov. Nekatere kulturne vasi tako sčasoma postanejo vasi duhov. V nekaterih drugih lokalni prebivalci imajo možnost, da pričnejo s poslom in konkurirajo… toda mnogokrat se severnjaškim smislom za pridobivanje denarja ne morejo meriti. Včasih v obupnem hlastanju po pozornosti svoje stare festivale pričnejo prirejati vsakodnevno. Tiste »uspešne vasi« ponavadi predvsem spremenijo razmerja v družinah – nenadoma status prinašalca denarja v družino pade na ramena ženske, ki zlahka prodaja zelenjavo ali pa spominke, in nazadnje zasluži več kot moški na polju.

 

 Kakšna bi bila idealna »kulturna vas«? Osnovana s strani domačinov. Kraj, kjer bi starejši učili mlade »prave« dediščine. Morda celo neke vrste »kulturni center«, ki bi skrbel za ustno in otipljivo tradicijo. Idealna kulturna vas bi pripeljala službo in zaslužek do tistih, ki ga najbolj potrebujejo. Jo je sploh potrebno graditi? V času, ko se premnoge vasi Kitajske zapuščajo, ker ni mladih, ki bi tam živeli, bi podobne kulturne vasi lahko pomenile en mali razlog za ostajanje; zakaj to preprosto ne morejo biti vasi, v katerih ljudje že živijo? Gradnja nove (in s kulturo nepovezane) kulturne vasi daje občutek, da je vse tisto staro že itak mrtvo… ali pa da je, s poteptanimi kriki, živo pokopano.

 A tudi ta primerjava je navsezadnje preveč dramatična. Debata se ne bi smela razvijati le okoli »slabih« ali »dobrih« kulturnih vasi. Predvsem se gre za vprašanje, komu naj bi bilo omogočeno, da kulturo avtorizira, in s kakšnimi vzroki. In to ni edina težava je, nenazadnje se vrag skriva tudi v pretočnosti besedice »kultura«: sami strokovnjaki se ne strinjajo, kaj naj bi ta neoprijemljiva beseda sploh pomenila. Definicije so različne celo v istem jeziku – kaj šele v različnih jezikih.

 

 Starec, s katerim sva govorila blizu Jinoushan, je po trditvah nekaterih najinih sogovornikov edini, ki še pomni nešteto legend in zgodb Jino ljudi. Je tudi eden redkih, ki še zmore stari način bobnanja:« Toda moje roke so prestare. Nimam več zamaha.« Ob srečanju sva mislila, da je morda edini, ki še lahko avtorizira njihovo domačo kulturo. Toda to je v resnici nerodna misel; bi to naj pomenilo, da ostalih 20. 000 Jino ljudi živi »neresnično življenje«? Ne obstaja nespremenljiva resničnost, ki bo ohranila enako pojavnost ne glede na to, kdaj, kolikokrat in kdo se je dotakne. Kultura je proces.

     

     

 »Amoyaobe je ustvarila svet. V tem času je vsako bitje lahko govorilo, vključno z drevesi in drugimi rastlinami. Toda Amoyaobe je pomislila, da bo iz teh okoliščin sledil le kaos, zato je uporabila sedem sonc, da je zažgala svet (po nekaterih virih je uporabila sedem sonc in sedem lun). Toda to ni delovalo. Zato je zaprla vrata, skozi katera je odtekala voda, in svet potopila. Odločila se je, da reši le dve človeški bitji, Mahei in Maniu, in ustvarila je boben ter Mahei in Maniu skrila vanj – ter boben zapečatila.

 Boben je blodil štirideset dni in noči, dokler ni povodenj izginila. Boben je pristal v kraju, imenovanem She Jie Zhuo Mi, in Mahei ter Maniu sta prišla iz bobna ter se tam naselila. V bobnu se je nahajalo tudi jajce. Jajce se je izleglo in ven je priletel petelin, ki je zakikirikal ter priklical sonce… … Maniu in Mahie sta imela šest otrok, tri fante in tri dekleta, ki so se poročili med sabo ter tako ustanovali prve tri klane Jino ljudi.«

Iz Jino legend.