Povratek iz Malezije

POVRATEK IZ MALEZIJE

 Tole je bil torej mesec dni bivanja v Maleziji – prvič po skoraj desetih letih tako dolgo potovanje. Od skrajnega zgornjega dela Bornea oziroma Sabah (en teden). Preko skrajnega spodnjega dela Borneja – Sarawaka (malce več kot en teden). Do zgornjega dela kontinentalne Malezije: Georgetowna v Penangu (malce več kot en teden). Do zadnjih nekaj dni v prestolnici, Kuala Lumpurju. Vse skupaj preveč vtisov, da bi zmogel opisovanje v nekaj kratkih odstavkih; tovrstni zapis zmore le neke vrste »naj naj lestvico«. Torej, ah pa naj bo - lestvica:

1.  Tridnevno bivanje v homestayu ob reki Kinabatangan in vsakodnevno plutje po reki – v džunglo – na opazovanje redkih živali v naravnem okolju. Ko se znajdeš deset centrimetrov od spečega kolibrija; ko se k tebi plazijo pijavke; ko si šest metrov od krokodila, ki čaka, da bo v vodo padel dolgorepi makak; ko gledaš orangutana, kako si v svojem drevesnem gnezdu na glavo polaga palmino listje, da bi se zaščitil od dežja.    

2.  Georgetown: zgodovinsko arhitekturno najbolj ohranjeno mestece Azije. Kjer si popevanje islamske molitve podaja roko z bobni kitajskega levjega plesa, divjega praznovanja njihovega novega leta, in kjer se v sosednjem templju hindujci pripravljajo na »najbolj mazohistični festival« na svetu, Thaipusam, sosednje stavbe pa so kolonialni ostanki dobe Francisa Lighta, presekane s hišami Baba Nyonya mešanice kitajske in malezijske kulture, kjer so otroci dejansko bili hranjeni z zlatimi žličkami. (Vraga, še zobotrebci so bili zlati. In seveda je gospodar zaposloval lastnega hišnega zlatarja, da je izdelke oblikoval po naročilu in potrebi).

3.  Thaipusam: ko se ob jamah Batu blizu Kuala Lumpurja zbere okoli milijon obiskovalcev, da se žrtvujejo in prosijo za usluge boga vojne, Murugana. Ko (včasih sedemdesetletniki) v transu hodijo cca 17 km iz Kuala Lumpurja do Batu jam – prebodeni s kavlji različnih vrst, medtem ko na hrbtu in okoli pasu nosijo »nosilnice«, oziroma »kavadije«, včasih težke do 100 kg – in nato plešejo preko 272 stopnic navzgor do samega vhoda v jame. Nikoli v življenju nisem videl česa podobnega.

4.  Hrana. Eksplozivna mešanica vsega azijskega. Indijska. Teh tarik – »vlečeni« čaj. In tako naprej. Hrana, hrana, hrana.

… Dodatek: ogled tamilskega filma Singam 3 v kinu v Kuala Lumpurju, filma, ki ignorira vse pristope k filmu, ki jih zagovarjaš, pa ga še vedno ne moreš pozabiti. Ker, kako naj pozabiš hiper črno belo pravljično po čelu te udarjajočo moralko, ki se med akcijsko zgodbo v sekundi prelevi v pet minut za zaljubljeni videospot – in dotedanji »Bud Spencer prelevljen v Transformerja na deseto potenco« prične plesati z dekleti s povsem drugačnimi lepotnimi ideali, tj, nadvse širokih bokov. Tri ure teh prehodov. Bum, bum, bum. Indija, Indija, Singam, Singam! »Neke druge vrste kaos…«

 

 Povratek: prvi vtis Kitajske je, »sama polja«. Drugi: bi se temu reklo socialistično letališče? Ker nima nobenih barv, nobenih reklam, nobene slike, ki bi vzbudila občutek dobrodošlice? Hrana na letališču dvakrat predraga in dvakrat preslaba. Transport neurejen. In  vendar: ko se navsezadnje sprehajam po centru Nanninga, do nove podzemne, me preveva neke vrste nostalgični domačijski občutek. Ti vonji – te jesenske temperature (zdaj so okoli dvajset, toda tukajšnjim ljudem pet stopinj ali dvajset stopinj pomeni enako mrzlo; v obeh primerih bodo nosili bunde); oboje prebuja toliko spominov, toliko vsega, s čemer sem prepojen. Tole poznam.

 

 Dobrodošel nazaj: do pouka še ves teden.