Leto 2016 v poteh

 Letos ne bo več časa za potovanje. In ker bo konec decembra precej poln – zaradi izpitov – se zdajle zdi ravno pravi čas za pisno obnovo »poti leta 2016.« Povsem nenačrtovano je tole leto bilo povsem v znamenju raziskovanja otoka Hainan, in potem nazadnje, province Junan.

1.  Novo leto 2016 sva »nepraznovala« na vzhodnem delu otoku Hainan. Betel oreščki, surferska lokacija zaliv Re Yue Wan, in kopanje za novo leto. V ogromnih valovih. (Prihod in odhod z avionom; iz Nanninga je avionska karta v obe smeri okoli 700 RMB. Prevoz po otoku je zmoderniziran, hitra železnica povsod. Toda najlepše je z avtobusi odkrivati lokacije, na katere turiste ne gredo – ali vsaj ne preveč. Sanye sva se v velikem loku izogibala.)

2.   In ker to nenadoma ni zadoščalo, sva za kitajsko novo leto odšla ponovno na Hainan, tokrat preko province Gvangdong, z železnico, in potem s trajektom na otok. Na zahodni del. Ki je še manj poturistnjen. Zgodba pravkar zgrajenih in že osamelih turističnih stavb se nadaljuje. Želela sva si izvedeti več o ritualu prebadanja ličnic v čast gospe Šian (ali boginje Maze, kakor vzamete), videla sva nekaj lokalnih ritualov. Hainan je mnogo bolj poln bogov, duhov, demonov, templjev, verovanj … kakor najin Gvanši. Tale tematika povzročanja bolečine v (kvazi) religiozne namene se bo, se zdi, vračala v naslednjem letu. Pot nazaj v Nanning s spalnikom.

3.  Napo – vrnitev v enega prvih krajev, ki sem jih obiskal na začetku te moje Kitajske odiseje, leta 2010. (Fotografije z mano iz leta 2010 se zdaj nahajajo v njihovem muzeju). Črni Džuangi. Oče mojega študenta, ki naju je gostil in prevajal. Meja z Vietnanom, »Vietnamska žena za 1000 eurov«. (Iz Nanninga direktni avtobus, cca 5 ur vožnje.)

4.  Nanba. Nadaljevanje raziskovanja meje z  Vietnamom. Iskanje pripadnikov narodnostne manjšine Daban Jao; obsedenost s »prevajanjem« pomenov filma Kaili Blues v Gvanši blues. (Iz Nanninga do Dongxinga, le nekaj ur z vlakom ali busom. Toda cesta navzgor ob meji je slaba, ena najslabših v avtonomni pokrajini Gvanši.)      

5.  Hong Kong. Tole je zame verjetno desetič ali nekaj podobnega, da se znajdem v HKju. In kakor je prvič bilo kaotično, zdaj pričenjam uživati – če drugega ne, v izboru hrane. (Prvo leto sem iz Nanninga do Hong Konga s spalnikom potoval cca 12 ur. Zdaj ekspresni vlak pripelje do Gvangdžova v cca treh štirih urah, potem pa samo švigneš preko meje, in si tam.)

6.  Slovenija. Najbolj čuden trenutek nastopi, ko začneš šteti povratek v Slovenijo kot »potovanje drugam«. Ampak, no ja, tako to gre. »Gledati Slovenijo s kitajskimi očmi« – zagotovo tega ne morem storiti tako prepričljivo kakor rojeni Kitajec, a nekatere stvari se mi zdaj dozdevajo precej čudne (no ja, saj so se mi že prej, ampak zdaj zbirka narašča). Velika zahvala Knjižnici Celje in knjižnici Žalec za možnost pogovorov o Kitajski.

7.  Salisbury / London. Dolgo sem si želel videti Salisbury – od tedaj naprej, ko sem bral Edwarda Rutherforda. In pogrešal sem »angleško logiko« delovanja stvari. Moj idealni prostor za ritual zajtrka – Anglija. V Londonu zajtrkujem vsaj trikrat na dan. In še vedno sem povsem nor na multikulturnost Londona.   

8.  Haikou. Tretjič to leto na Hainan, tokrat v prestolnico otoka. Morda najbolj dolgočasna od vseh teh poti, toda preprosto sem moral izkusiti, kakšna je atmosfera tega mesta. Najbolj ljubim njihove stare restavracije z lokalno poceni kavo – »kava različica« tipičnih kitajskih čajnic.

9.  Provinca Junan – preko Kunminga do Xinpinga (vmes pa Gasa in še kaj.) V Kunmingu si ogledava Dynamic Yunnan in postanem obseden z koreografko te čudovite predstave postane, Yang Liping. V resnici je vse nadaljnje potovanje bilo »opazovanje plesnih korenin, iz katerih je izšla« – pavjega plesa narodnostne manjšine Dai. Seveda nisva načrtovala, da naju bo potem v mestu Gasa najbolj fasciniral večerni tihi ples narodnostne manjšine Ji. Zaradi katerega sva si vzela dan in odšla v njihovo vas v planinah, da vidiva, »kako originalno živijo ti ljudje«. Ji v teh okoljih nikakor niso podobni »divjim Jijem« v planinah okoli jezera Luguhu, ali pa tistim iz okolice mesta Mile. (Za zdaj iz Nanninga do Kunminga še pelje stari vlak, ki potrebuje okoli 12 do 15 ur vožnje. Menda bo decembra odprta ekspresna železnica, gaotje, ki bo vožnjo skrajšala najmanj na pol. In ne, ne bo drago – vsaj prvo leto bo država skrbela za mnogo cenejšo karto.)

10.    Guilin. Povsem nenačrtovano me je univerza povabila na srečanje tujih ekspertov v Guilinu. Pet zelo prenapolnjenih dni.

11.   Kunming – Xishuangbanna. Spet povezano s plesom. Ogled več kot razprodane samostojne plesne predstave Yang Liping, Pav pozimi (da sem nazadnje tudi govoril z njo, se imam zahvaliti dejstvu, da sem bil med 600 gledalci edini zahodnjak). In potem z letalom do Xishuangbanne, meje z Mjanmarjem; spet »raziskovanje« korenin narodnostne manjšine Dai. Do meje naju niso spustili (problemi z migranti). Zadnji dan intervju s starcem narodnostne manjšine Jinou; enim redkih preostalih znalcev, ki se še spominjajo mitov in ritualov narodnostne manjšine, ki je še pred 300 leti menda bila matrilinearna, in ki je zdaj bogata v senci turistične vasice, ki ne pove ali prikaže skoraj nobene resnice o Jinojih. Tako to gre.

 Zelo rad bi obiskal še Lincang, in zelo rad bi z Lju Jing ponovno odšel na Lugu jezero. In zelo rad bi šel do zibelke Čjang ljudi, odkoder izvirajo vse te najbolj trdožive in samosvoje narodnostne manjšine s svojimi sistemi. Mosu, Ji, Hani, po nekaterih verzijah zgodb celo Jino. Zelo rad bi nasploh več potoval in več pisal o Junanu. Toda provinca je tako izjemna – bogata kultur, flore, favne – da se vzeti to kot projekt zdi nemogoče. Vse te besede, »hočem primerjati,«, »raziskujem«, so itak mnogo preveč visoke za to, kar dejansko počnem.  Nimam dovolj časa. Verjetno ne bom zmogel več kakor zobati drobtinice. Kot kakšna slepa kokoš. Slepa turistična kokoš z neumrljivo strastjo za opazovanjem, beleženjem podrobnosti, in zapisovanjem. JNo ja… Obstaja tisoče slabših hobijev. Se vse tole vendarle povezuje v neke vrste vzorec? Morda. Nagibam se mnenju, da… povsem posplošeno… etnične skupnosti v Junanu premorejo več tistega »Da, sem manjšina, pa kaj faking potem?« odnosa, medtem ko etnične skupnosti v Gvanšiju kot da predvsem pravijo:« Ne, ne, poglej me, Han sem! Karkoli, samo ne manjšina!«

 Po drugi strani zdaj enostavno hočem pričeti primerjati, kako so se vplivi Kitajske razlivali po drugih azijskih državah (in obratno); in zato bo naslednje potovanje šele od 15. januarja do 13. februarja, za kitajsko novo leto. Za mesec dni v Malezijo. (In verjetno bo poti v naslednjem letu nasploh manj.)